Putinov nuklearni udar

Streljanje na nuklearko, zrušeni celi deli mest in množični poboji civilistov so nadaljevanje okupacije diktatorja Vladimirja Putina, ko mu je spodletela zamisel, kako se bodo Ukrajinci v nekaj dneh predali neznansko večji vojski. Kot se je leta 1968 Češkoslovaška Sovjetski zvezi. Ukrajinci se niso. A Putinova grožnja Ukrajini je veliko hujša. Češkoslovaško je Sovjetski blok vračal med pridne in pokorne komunistične države. Ukrajino namerava Putin razgraditi. Ne priznava je kot države in ljudi tam ne kot ljudstvo. Po grožnji s tanki, ki so obstali, številni razstreljeni, poskuša Ukrajince h klečanju in odpovedi svoji zgodovini in pripadnosti prisiliti z obsežnim bombardiranjem mest, pobijanjem navadnih ljudi. Ne ustavi se niti pred nuklearnimi objekti, kjer bi posledice lahko udarile tudi Moskvo samo. In celotno Evropo. Dogajanje bo imelo nuklearne posledice tudi pri nas. Tudi na razplet volitev, ki se hitro bližajo.

Protesti proti ali za Putina?

Foto: Reuters Teorije, da so se Rusi zmotili in da se bo njihov vojaški stroj po srditem uporu Ukrajincev zrušil, so bile podcenjevanje moči diktatorja, ki vse skupaj vodi. Ne gre za starostno muho "močnega" Putina in zgrešene nasvete mož v skorumpiranem Kremlju. Da bi bilo more konec, smo si vsi želeli. A nekaj so sanje, nekaj drugega pa resničnost. Poskus okupacija ni šel v smer, ki smo jo nekoč doživeli v Sloveniji, kjer je jugoslovanska vojska po ostrem uporu in groznih posnetkih žrtev bombardiranj med tujimi tovornjakarji začela razpadati. Na mirovnih pogajanjih so iz Beograda presenetili, ko so ponudili hitrejši umik okupatorske vojske iz države od optimističnega pogajalskega izhodišča slovenske strani. Cilje so imeli drugje. V Ukrajini smo priča tistemu, kar je pozneje doletelo Sarajevo in druge dele nekdanje Jugoslavije. In še večje grozote. Umazani vojni za ozemlje in nacionalistične cilje. Putin pa ima za grozodejstva mogočnejši in bolj izkušeni vojaški stroj, kot je bil tisti v Jugoslaviji. A tudi Ukrajina je veliko večja. V Rusiji živi 144 milijonov ljudi, v Ukrajini 44 milijonov. Dilema je, ali je svet dovolj pomagal. In ali bi lahko več.

Pri nas sta se v podporo Ukrajini ta teden zgodila dva shoda, ki sta pokazala razdeljenost politike, značilno za Evropo v preteklosti, zaradi katere je Putin brez hujših posledic najprej ukradel Krim. Na isto razdeljenost je računal tudi tokrat. Pri nas k temu prispeva, ker smo tik pred parlamentarnimi volitvami, na razplet katerih lahko dogajanje v Ukrajini močno učinkuje in je v težave že spravilo stratege spopada. Razkrivanje novega obraza Roberta Goloba in "programa", ki ga nima, se je sprevrglo v potrato časa in denarja za mogočne lobiste in medije, ki so v to veliko investirali. Trenutno to nikogar ne zanima. Če vojne v Ukrajini ne bo hitro konec, se lahko ta strategija, ki že tako ni delovala najbolje, ker politik, ki je med rekorderji po številu zamenjanih strank, ni idealen novi obraz, izkaže za čisti strel v prazno.

Ko gre za shode, pa je bilo pestro predvsem na neprijavljenem opozicijskem shodu v torek. Enem tistih, ki nam jih številni mediji že leto dni propagandno predstavljajo kot vseljudske dogodke. In ne opozicijske. Manipulacija je sovjetska. Povsem putinovski pa je bil njihov boj proti fašizmu. Janšizmu. Putinova denacifikacija Ukrajine. To kampanjo je Putin uničil. Ljudje vidijo, da pomembni politiki in njihovi mediji uporabljajo enako propagando kot diktator v Moskvi. Na torkovo "vstajo" za mir je prišel Milan Kučan in še številni opozicijski politiki, ki pa niso bili v prvih vrstah. Kot so bili politiki z vladne strani na shodu proti Putinovi invaziji dan pozneje. Manjši del opozicijskega shoda v torek je celo neposredno podpiral Putinov režim z zahtevami po izstopu države iz Nata, z zahtevami po razorožitvi in z napadi na slovensko vlado in predsednika vlade Janeza Janšo, ki je odločno podprl Ukrajino. 

Takšen je bil proputinovski napis, ki je del tradicionalne politike Levice, ki bi državo izločila iz zahodnega sveta, kamor smo se vrnili po vojni pred tremi desetletji, in v katerega si danes želi Ukrajina:   Foto: Bojan Puhek

Ta shod sem šel sam pogledat, ker agencijskim poročanjem od tam ne verjamem nič. Poročanje s teh prireditev je bilo zadnje leto enako poročanju Putinovih medijev o dosežkih ruske vojske. Številni novinarji so se dokazovali kot največji aktivisti opozicijskih "vstaj". Pred parlamentom sem srečal Miho Kordiša z napisom, ki ni bil najbolj radikalen. Poznava se, ker sem dolga leta poročal o dogajanju v parlamentu. Povedal mi je, da sem danes "vladni pisun". Nikoli nisva bila podobnih političnih pogledov. Odgovoril sem, da sem vajen zmerjanj, da pa je dobro, da je na svoj plakat dodal tudi Putina. Kordišev transparent, o katerem sva govorila, je bil takšen: 

Foto: Peter Jančič

Poziv Nato stran, s katerim je mahal v državi Nata, ko je svet na robu vojne, je del politike te stranke, katere propadla kandidatka za evropsko poslanko in vodenje Evropske komisije Violeta Tomić se je na evropski ravni proslavila s prostodušno trditvijo, da je Krim tako ruski. S povsem Putinovo agendo. Zdaj so dodali vsaj, da mora Putin ven. Iz Ukrajine. Na kar se Putin, jasno, požvižga.

Protinapad, ker je Janša podprl Ukrajino

Del protestov v torek je bilo tudi diskreditiranje predsednika slovenske vlade, s katerim se opozicija odziva, ker jih je Janša spravil v težave, ker je močno podprl Ukrajino v konfliktu in je imel tudi vpliv na dogajanje v Evropi in celotnem zahodu. V opoziciji v času te krize nimajo politika, za katerega bi lahko trdili kaj takega. Janša je predlagal zaprtje neba nad Ukrajino, takojšen začetek vključevanja Ukrajine v Evropsko unijo, da bi jim zagotovili prihodnost in ob ostrih sankcijah pomoč v izstrelkih, ki lahko pomagajo. Z idejo evropske perspektive Ukrajine je uspel. Za zaprtjem neba nad Ukrajino pa ne. Kljub podobnim pozivom iz številnih držav in obupanim prošnjam iz Ukrajine, da jih bo Putin razstrelil na koščke, kar Nato in Zahod le opazujeta. In da bo s tem razstrelil tudi ideje Evrope o svobodi, izbiri, pravicah ljudi.

Za večino držav Nata je bila ideja neposrednega soočenja z letali in izstrelki Putina preveč tvegana. 

Putin je bil zadnja leta tradicionalen zaveznik naše zdajšnje opozicije. Pred tem smo bili priča velikanskemu številu srečanj na najvišji politični in pravosodni ravni. In celo istim propagandnim prijemom boja proti nacizmu in fašizmu. Težave, v katere je to potisnilo pred volitvami opozicijo, pa so ta teden poskušali zmanjšati s protinapadom. V torek smo lahko gledali propagandna sporočila, ki so enačila Viktorja Orbana, Janeza Janšo in ruskega diktatorja Vladimirja Putina. Pazite, niti slučajno niso vsi enaki. Ne napadajo vsi Ukrajine. 

Foto: Bojan Puhek

Ta propagandna sporočila so aktivisti opozicijskih strank, kot že celotno leto podobnih vstaj, tudi lepili naokoli. Eden tistih, ki so jih ujele kamere, ko so to počeli, je bil srbski "spletni umetnik" in aktivist Vuk Ćosić, ki je že prej sodeloval v plakatnih in mazaških akcijah s kljukastimi križi. Proti janšistom. Srbi so pogosto za Putina. Tradicionalno. Iz SD so, ko so jih mediji povezovali s Čosićem, odločno zanikali, da bi bil Čosić njihov spletni strateg.

A trditve stranke so nekoliko netočne. Nekaj povezav je vsaj v preteklosti zanesljivo bilo. Ljubljanski Dnevnik, ki ne objavlja lažnih novic o strankah z leve, je leta 2008 poročal tako: "Spletni strateg Vuk Ćosić, ki sodeluje pri volilni kampanji SD in na katerega se je za pomoč obrnil tudi Lukšič, Facebook in pravila njegove uporabe dobro pozna. V času predsedniške volilne kampanje je namreč na Facebooku pripravil predstavitev predsednika Danila Türka ..."  Da bo jasno: politična propaganda, tudi Ćosićeva, je normalna stvar. Nismo Putinova Rusija, kjer bi bila različna mnenja prepovedana. A prav je poznati ozadja in opaziti tudi, kako je to propagando poskušal nadgraditi še kakšen pomemben medij. Denimo, s podtikanjem neresnic Tarča RTVS.

Radio Slovenija našel zlorabo v podpori Ukrajini

Precej drugačen je bil shod v sredo, ki so ga organizirali Ukrajinci in so ga podprle vladne stranke. Bil je jasno proti Putinovi agresiji. Nastopili so glavni predstavniki države: premier Janez Janša, obrambni minister Matej Tonin, gospodarski minister Zdravko Počivalšek ... Shod je bil prijavljen, torej izveden na normalen način. Šok za del medijske skupnosti pa je bil velik, ker je dogajanje prenašala TVS in ga je spremljal velik del javnosti.

Novice Janša na shodu v podporo Ukrajini: Kdor popušča Putinu, se ni ničesar naučil #foto #video

Zadnja leta so obsežno poročali le z neprijavljenih "KUL protestniških vstajah proti desnici". Kako velik je bil šok, je pokazalo  nenavadno vprašanje anonimnežev z Radia Slovenija, ki so ga v petek postavili premierju Janezu Janši o tem, ali je šlo pri shodu v sredo za politično zlorabo. Janša je odgovoril, da je šlo za podporo Ukrajini in da je politična zloraba kvečjemu njihovo vprašanje.

Novice Je podpora Ukrajini politična zloraba? #video

Pojasnila z RTVS, v čem točno je po njihovem bila v sredo politična zloraba in kdo to trdi, še čakamo. Možnih je več razlag. Morda tam novinarji in uredniki menijo, da bi vlada morala enako kot Ukrajino podpreti tudi Putina. Morda pa celo le Putina. Morebiti jim niso bili všeč nastopajoči in je zanje zloraba, ker je bil govornik premier Janez Janša in ne novi obraz, ki je bil prej v LDS, PS in SAB, Robert Golob. Morda so si med govorniki želeli Milana Kučan, ki je dan prej pozival k manj orožja in k več pogajanjem. Kako se to konča, smo videli v Srebrenici. Kako poteka danes, pa vidimo v Ukrajini. Pogajanja so, med njimi pa Rusi na vso moč uporabljajo orožje in rušijo cela mesta. Z orožjem, ki ga Ukrajinci nimajo. Z neba.  

Dodaten del opozicijskih propagandnih težav pa se je pokazal še v Tarči Erike Žnidaršič, ki so jo tisti, ki so ji pripravili scenarij, že spet spravili v resne težave. Že na začetku je iz studia skoraj odšel Matej Tonin, ker mu ni pustila govoriti, češ da moti njeno uredniško politiko, če ne pade na prozorni propagandni trik, ki so mu ga pripravili, ko bi moral odgovarjati o razlikah med migranti iz Afganistana in Maroka, ki mimo mejnih prehodov prihajajo iz BiH prek Hrvaške ter želijo v Nemčijo, in med otroki in ženskami iz Ukrajine. To je znana metoda, ko Žnidaršičeva skače v besedo sogovornikom z desne, če se skušajo izmakniti prozorni manipulaciji. Tistim iz KUL pa pomaga in jim prikimava. 

Ćosićevemu sporočilu, ki Putina enači z Janšo in Orbanom, je Žnidaršičeva sledila s trditvami v vprašanju notranjemu ministru Alešu Hojsu, kjer je ostro kritizirala povezave Madžarske z Rusijo in zatrdila, da niso dovolili prevoza orožja za pomoč in da tudi s svojim orožjem ne pomagajo. Hojs je bil presenečen, od kod ji to, da onemogočajo prevoze. Nekaj pozneje pa smo lahko poslušali v pripravljenem prispevku, kako se je novinar Žan Dolajš začudil, zakaj ruska vojska ni presekala strateškega koridorja med Kijevom in Evropo, diplomat Mirko Cigler pa se je s tem strinjal z besedami: "Kako je mogoče, da če so se že za tri kline odločili, da manjka tisti, ki bi se z odločnim presekanjem vezi z Madžarsko Ukrajino v tej začetni fazi vojne postavil v absolutno drugačno in mnogo, mnogo težjo, mogoče brezizhodno vojaško situacijo, kot se zdaj nahaja."

Pazite: Žnidaršičeve ni demantiral Hojs. Prispevki, ki so jih v Tarči sami pripravili, so pokazali manipulacijo. Hkrati pa je bil v studiu Matej T. Vatovec, ki je zagovarjal razorožitev naše države in izstop iz Nata, kar je dramatično bolj radikalen pristop od vsega, kar je Žnidaršičeva očitala Orbanu, pa voditeljica še trznila ni in tudi drugih predstavnikov koalicije KUL ni vprašala, ali nameravajo res voditi državo v to skrajno nevarno smer. V smer, ko te Rusija ali kdo drug lahko uniči in ne bo nobene pomoči, ker se nameravajo tile odreči zaveznikom. Z Levico imajo dogovor, da bodo po volitvah skupaj vladali. In Vatovec je jasno predstavil smer. Ven iz Nata. V položaj, v katerem je Ukrajina.

Past Tarče za Janšo

Žnidaršičeva se je na težavo, ko se je razkrilo, da ni bilo najbolj res, kar je trdila, in da ima težave z enakimi standardi, odzvala tako: "No, naj za začetek samo pojasnim glede Madžarske, o kateri je bil minister Hojs v dvomu. Zunanji minister Madžarske je zagotovil, da država ne bo poslala niti vojske niti orožja v Ukrajino." Tudi ta trditev je bila zanimiva. Države v takšnih časih pogosto zanikajo, da bi same vojaško pomagale. Tudi če to počnejo.

Jasno pa je, zakaj je črnila Madžarsko in s tem SDS. To je ena glavnih smeri propagande opozicijskih strank že ves čas. Tako daleč gre to, da so šefi strank KUL Marjan Šarec (LMŠ), Luka Mesec (Levica) in Robert Golob (GS) ta teden zavrnili nastop na soočenju, ki sta ga skupaj pripravila Planet TV in Nova24TV. Ker se bojijo Madžarske. Sta si pa pred kamere televizij, v katerih je tudi madžarski kapital, upali manj prestrašeni Tanja Fajon (SD) in Alenka Bratušek (SAB).

V Tarčo, ki je bližje Balkanu kot Madžarski, je prišel predsednik NSI Matej Tonin, pa tudi Aleš Hojs iz SDS. Kakšen je bil skriti scenarij proti Janši, pa je postalo jasno, ko je po zapletu ob Madžarski Žnidaršičeva besedo prepustila Damirju Črnčecu. Tokrat je opozorila, da je to tudi svetovalec LMŠ Marjana Šarca in ne le neodvisni strokovnjak. Šarec je bil tudi v studiu. Močno so bili zastopani iz LMŠ. Podvojene sile. 

Črnčec je kot veliko napako ocenil poziv Janše k zaprtju zračnega prostora nad Ukrajino, kar je ta Šarčev svetovalec že prej napisal in objavil. A poročal o tem ni skoraj nihče. Žnidaršičeva je propagandno bravuro nastopa Črnčeca dopolnila s pojasnilom: "Predsednik SDS bi lahko na te očitke tudi odgovoril, če bi se udeležil Tarče."

To je bil pravi Ćosićev cilj Tarče. Namen ni bilo soočiti predsednika vlade z glavnim konkurentom na volitvah ali pa vsaj s predsednikom LMŠ in nekdanjim premierjem Šarcem, ki mu ankete javnega mnenja zadnje čase ne kažejo najbolje. Za soočenje so imeli Črnčeca. Da ponižajo "predsednika SDS Janšo".  

Črnčec ima vso pravico do svojega mnenja o zapiranju zračnega prostora na Ukrajino. Smo v demokratični pluralni družbi. In ne v Putinovi Rusiji ali v bolj zmerni Srbiji. Se pa z njim, kot tudi s Kordišem, ne strinjam. Pozivi k zaprtju zračnega prostora nad Ukrajino so bili razumni, podprl jih je velik del slovenske javnosti, k temu pozivajo tudi številni tuji politiki. Podpreti bi jih moral celoten svet. In obsoditi Rusijo.  

Zavračanje že razprave o tej možnosti in drugih ukrepih, kot so vojaška pomoč in ostre ekonomske sankcije proti Rusiji, kaže hudo strahopetnost. Strahopetcev pa ne ceni nihče. Niti Putin. So pa strahopetci gotovo v Putinovem interesu. In v interesu še koga.

Če bi nam takšni vladali pred tremi desetletji, ne bi imeli svoje države, ki je danes članica EU in Nata. Imeli bi pa najbrž, še bolj kot v Srbiji, proteste za Putina. Volitve 24. aprila pa bi bile potegavščina.

Tokratne ne bodo.