Prodaja Mercatorja ali moje skromno mnenje o nacionalnem interesu

Spet se krešejo mnenja, ali na to temo obstaja tudi nacionalni interes ali ne in ali je Mercator res treba prodati. Glede na to, da je nacionalni interes eden od pojmov, ki je bil v zadnjih dveh desetletjih pri nas najbolj zlorabljen v različne politične in zasebne namene, se mi zdi smiselno na to temo dodati lastno skromno mnenje. Mercator nekoč … Stolpnica, v kateri sem preživel mladost, je bila od prvega Mercatorja, še takega, ki ni bil samopostrežen, tako da si moral prodajalki naročati in kazati, kaj naj ti prinese s polic za sabo, oddaljena manj kot sto metrov. Do majhne vogalne trgovine sem zgolj stekel čez dvorišče in tam pogosto opravil redne dnevne družinske nakupe tipa "kruh in mleko", včasih pa mi je ostal še kak dinar za stekleničko kokte, ki jo je bilo po tem, ko si jo spil kar ob pultu, seveda treba vrniti prodajalki. To je bila trgovina moje mladosti, ki se je še danes z nostalgijo spominjam, kadar se peljem mimo lokacije, na kateri je zdaj kozmetična prodajalna. Tudi naslednji Mercator ni bil veliko dlje. Ker pa so bili vmes dva semaforja in dve cesti, smo šli tja – to je bil Mercator samopostrežnega tipa – precej redkeje, običajno takrat, ko je bilo treba konkretneje nakupiti. Tretja možnost je bila, da smo podaljšali do trgovine Emona, ki je bila še kakih sto metrov naprej, a do tja smo le prišli še redkeje. Če bi tedanji družinski proračun, potem ko smo plačali osnovne stanovanjske položnice, razdelil na odstotke, je kaka tretjina pripadla Mercatorju, drugo tretjino so dobile knjigarne, kjer je oče, kot je vedno govoril, "pustil denarja za kako hišo", zadnja tretjina pa je šla za drugo blago. Če torej seštejem ves denar, ki ga je v preteklih petih desetletjih samo naša družina tako ali drugače pustila v Mercatorju, bi ga bilo vsaj za spodobno stanovanje. … in danes Tudi blok, v katerem živimo zadnja leta, je od prvega, precej majhnega Mercatorja oddaljen samo nekaj sto metrov in dnevne nakupe opravljamo kar tam. Tudi do prvega Mercator centra ni prav daleč, oddaljen je manj kot kilometer. Seveda pa je v okolici tudi kar nekaj drugih trgovin, od nizkocenovnih ponudnikov hrane naprej, tako da nam res ni treba skrbeti, kako priti do vsakodnevnih življenjskih potrebščin. Kakšen pomen zame kot občana ima trgovska veriga Mercator? Ne prav velikega. Nostalgija ima namreč vse manjšo vlogo. Seveda je priročno, če se lahko po hrano odpravim v natikačih, a nič hudega ne bi bilo, če bi se ponjo odpravil nekaj sto metrov dlje. Zame kot občana je vprašanje trgovine predvsem vprašanje kakovosti hrane, ki jo ta ponuja, in cene, ki jo moram plačati zanjo. Kakšen pa je po mojem mnenju nacionalni interes v zvezi z Mercatorjem? To je pa že druga zgodba. Če imate dostop do bilančnih podatkov slovenskih trgovcev, potem lahko hitro ugotovite, da ima poslovni sistem Mercator v zadnjih dveh letih precejšnjo poslovno izgubo. Njegov koncept velikih prodajnih centrov z višjimi cenami, ki so obremenjeni z visokimi posojili, se je, kot kaže, izpel in zahteva prestrukturiranje, ki pa seveda ni ravno preprosto. Hkrati pa ostaja dejstvo, da ima še vedno daleč največji promet med vsemi trgovci. Če na hitro seštejem celoten promet slovenskega Spara, Tuša, Hoferja in še katerega, je ta vsota še vedno pod Mercatorjevo letno prodajo. Gledano tako ali drugače, Mercator je še vedno izjemno pomembno slovensko podjetje, v katerega centrih in trgovinah nakupuje veliko potrošnikov. A to je samo ena plat. Druga so seveda njegovi dobavitelji, ki imajo, čeprav se nanje že skoraj dve desetletji izvajajo vsemogoči pritiski po znižanju dobavnih cen, prek Mercatorja pomembno prodajno okno in možnost plasiranja svojih izdelkov na celoten slovenski, pa tudi širši nekdanji jugoslovanski prostor. Če in ko bodo Mercator prodali neslovenskemu kupcu, se bo to okno zagotovo zmanjšalo oziroma priprlo, kar bo vsem dobaviteljem, skupaj z njihovimi lastniki in zaposlenimi, prineslo večje ali manjše težave. Že zdaj lahko napovemo, kaj se bo zgodilo: nekateri slovenski dobavitelji Mercatorja bodo propadli, spet drugi, podjetnejši, bodo (upam) niše za svoj obstoj in širitev našli drugje. Prodaja Mercatorja neslovenskemu lastniku bo, če si priznamo ali ne, v prihodnjem obdobju pomenila precejšen šok za del slovenske živilske industrije. Kaj je dejansko nacionalni interes Najbolj splošna definicija nacionalnega interesa bi bila težnja, da se na določenem območju, pri nas torej na ozemlju Slovenije, lahko v popolnosti izkoristijo delovni proizvodi naših rok in glav. Če je podjetje v domači lasti, potem to podjetje poleg plačil delavcem na domačem območju običajno porablja tudi preostali del dodane vrednosti, ki jo ustvarja, torej amortizacijo, investicije in tudi dobiček. V lokalno okolje vpeto podjetje domačih lastnikov običajno vsaj malo donira ali pa sponzorira domače umetnike, športnike, mladino in invalide. Če je podjetje bolj propulzivno, se širi tudi v tujino in tam porabi določen del svoje dodane vrednosti, vendar to počne z namenom, da bo ustvarjeni dobiček v končni fazi pristal nekje v Sloveniji. Če pa je podjetje v tuji lasti, bo na določenem ozemlju ljudi zaposlovalo in jih plačevalo iz dodane vrednosti, njen preostanek pa bo na tem območju porabilo v veliko manjši meri. Lahko ravna tudi zelo surovo, celo tu, v okviru Evropske unije in enotnega trga, kjer naj bi veljala drugačna pravila. Želite negativen primer? Nedavna ukinitev časopisa in spletnega portala Žurnal, ki je izhajal pod okriljem avstrijske Styrie, je pokazala, kako brutalno je lahko podjetje v drugi državi. Novinarji so prišli v službo in "na licu mesta" so jih obvestili, da je danes njihov zadnji delovni dan in da naslednji dan izidejo zadnjič. Bi si kaj takega Styria dovolila tudi doma? Močno dvomim. Iz tega lahko izpeljemo, da je v nacionalnem interesu, da je v domači lasti čim več podjetij. Kaj pa razumemo pod domača last?

Država kot lastnik podjetij V zadnjih letih pogosto poslušamo vižo, da je država slab lastnik podjetij in da jih je treba prodati zasebnim lastnikom. Dobro, to še lahko razumem, večina državnih podjetij je bila v zadnjih, kriznih letih res slabo vodenih (to sicer v precejšnji meri velja tudi za zasebna podjetja, kriza je pač pokazala, da imamo veliko premalo menedžerskega znanja), a potem pridemo do naslednjega koraka: komu prodati ta podjetja? Če na tej točki vklopimo prejšnjo definicijo nacionalnega interesa, je odgovor jasen. Čim več podjetij, sploh pa tistih pomembnih infrastrukturnih, je treba iz državne lasti spraviti v zasebno slovensko last. Pojavi se vprašanje: kako to storiti?

Prodaja državnih podjetij v praksi V prvem, tajkunskem valu prodaje državnih podjetij se je to skušalo storiti tako, da so se na "višjih" ravneh dogovorili za prodajo določenega podjetja, hkrati pa se je prihodnji kupec tega državnega podjetja mastno zadolžil pri (državnih) bankah, da je dobil potreben denar za nakup.

Potem je prišla kriza, prihodki kupljenih podjetij so začeli padati, menedžerji in tudi lastniki se na to niso znali ustrezno odzvati, in ko posojil ni bilo več mogoče vračati s prihodki kupljenega podjetja, je kupec propadel, nepoplačana posojila pa so ostala bankam, v nadaljevanju, če so bile te v državni lasti, pa tudi davkoplačevalcem. V drugem valu prodaje državnih podjetij, ki smo mu priča zdaj, se že bolj pazi na to, da morajo biti kupčevi viri denarja za nakup bolj jasni, realni in transparentni. To pa predvsem velja za domače, slovenske kupce, ki imajo poleg tega težave še z drugimi preizkusi, na primer z agencijo za varstvo konkurence itn., kar jim lahko močno oteži oziroma celo onemogoči nakup. V praksi lahko torej vidimo kar nekaj težav pri prodaji podjetij, ki delujejo v panogah, v katerih deluje samo nekaj močnih podjetij. Če je njihov potencialni slovenski kupec majhno podjetje, se zgražamo, da je tako podjetje premajhno za nakup tako velikega podjetja.

Če je njihov potencialni slovenski kupec večje podjetje, lahko agencija za varstvo konkurence izda negativno odločbo in mora kupec to podjetje odprodati. V danem položaju se zato kakovostno realizira le manjši del prodaje podjetij domačim kupcem, in ko pod vse potegnemo črto, se prodaja takih podjetij tujcem, v zdajšnjih razmerah žal tudi po nizkih cenah, kaže kot edina možnost, ki jo je sploh mogoče uresničiti.

Zadružništvo? V zadnjem času pri nas pronicajo ideje, da bi taka podjetja v slovensko zasebno last prodali v okviru zadružniškega lastništva. To pomeni, da bi na primer lastniki Mercatorja postali tako njegovi zaposleni kot tudi njegovi potrošniki in dobavitelji, torej vsi, ki so na kakršenkoli način povezani s tem podjetjem. V tem smislu se navajajo tuji zgledi, saj imajo zadružna podjetja v nekaterih zahodnih deželah (Francija, Italija) pomemben tržni delež pri prodaji živilskih in drugih izdelkov. Ideja je na prvi pogled privlačna, v praksi pa, po mojem mnenju, žal težko uresničljiva. Tuja zadružniška podjetja so običajno zrasla postopoma, iz trdnih temeljev in na naraven način. Na zadružniški način prevzeti Mercator v trenutnima obliki in stanju pa pomeni vanj naenkrat vstopiti s stotinami milijoni evrov, pri čemer gre hkrati za podjetje, ki je v poslovnih težavah, kar zahteva temeljito prestrukturiranje.

To bi novopečeni zadružniki zaradi razpršenosti lastništva le težko storili (ob tem, da je lastniški vstop v tako podjetje tudi precej tvegan), saj je tovrstno zadružništvo primerno predvsem za manjša podjetja z manj lastniki, ki stabilno poslujejo in po zamenjavi lastnika ne potrebujejo večjih strukturnih sprememb. Zato mislim, da ima projekt zadružniškega prevzema Mercatorja minimalne možnosti za uspeh. Mercator bo tako najbrž še ena zgodba o pomembnem slovenskem podjetju, ki je na koncu pristalo v neslovenskih rokah.

Kaj pa nacionalni interes? Nima si smisla zakrivati oči pred vprašanjem, ali nacionalni interes pri lastništvu pomembnih, infrastrukturnih podjetij obstaja ali ne. Seveda obstaja. Seveda bi nam moralo biti vsem Slovencem v interesu, da so v slovenski lasti podjetja, ki dobro poslujejo in obvladujejo določene trge, panoge in storitve, saj je to tudi najbolj stabilna valuta v dolgoročnem vsestranskem razvoju naše države. Vendar pa si moramo, skoraj natančno 23 let po tem, ko smo razglasili samostojno Slovenijo, žal priznati, da tega interesa v praksi velikokrat nismo znali uresničiti.