Prej in potem: vmes pa 14 let zakona

Od najine, za zdaj za oba še edine poroke, je predprejšnjo sredo minilo štirinajst let. Od poročnega potovanja pa prav toliko. Šla sva praktično direkt z žura. Pa ne v tople kraje, kot bi si človek morda predstavljal, ampak komaj za vogal - v Prekmurje. Kot da se ne bi poročila na začetku tega tisočletja, ampak tam nekje po drugi svetovni vojni. Pa še takrat si šel recimo v Benetke ali pa vsaj v Piran.

Poročna ikebana

Ne spominjam se več, od kod ideja o Prekmurju. Verjetno nama je bilo vseeno, kam greva. Pa denarja za eksotiko nisva imela. Še danes se mi zdi ta destinacija naravnost perfektna. Kakšen Piran, če greš lahko en krog po prekmurskih ravnicah. Pa še za 1. novembra, ko že na poti naletiš na vse tiste kolone tet v krznenih plaščih in stricev s klobuki, ki se valijo proti prekmurskim britofom.

Sploh pa, zakaj bi bil kot vsi. Poroka gor ali dol.

V hotelu, kamor mladoporočenci že itak ne zahajajo prav pogosto, so mislili, da so se zmotili. Ali da sva se zmotila midva. Za 1. november še nikoli niso gostili para na poročnem potovanju.

Namenili so nama največjo sobo s pogledom proti vzhodu, posteljo pa okrasili z ogromno cvetlično ikebano. Sicer ni bila iz krizantem, čeprav so to prav lepe rože in v bistvu ni fer, da jih povezujemo samo z mrtvimi in turobno prvonovembrsko sceno. Glavne rože najine ikebane so bile lilije, ampak so smrdele in sva jih morala takoj po prihodu v sobo postaviti na balkon.

Morda vas zanima še:

Ali otroke preveč hvalimo?

Šolske ekskurzije pod drobnogledom: saj so poučne in zanimive, ampak so tudi delo na črno

Z otroki v hribe ali kako nas je rešil helikopter

Do jutra

Ne vem, ali so ljudje takrat že zganjali tako evforijo okoli porok. Verjetno so jo, pa jaz tega še opazila nisem.

Mi smo se dobili šele zvečer, pri čemer jaz nisem celotnega dneva preživela pri frizerkah in manikerkah. Zvečer zato, ker se nama še sanjalo ni, kaj bi ves dan počela s svati. Da jih ne bi slučajno dolgočasila. Poroka je bila na Magistratu, potem smo šli pa peš naprej.

Rože za poročni šopek mi je mami nabrala na polju, poročno obleko je pa v dobrem tednu sešila šivilja iz Trzina. Čevlji so bili sicer zlati, ampak izposojeni.

Spominjam se, da je še največ energije šlo za to, da smo ugotovili, v kaj bomo oblekli ženinovo pričo, prijatelja iz najzgodnejšega otroštva, ki se ni upiral samo kravati, ampak tudi precej manj poštirkanim idejam.

Poročni album je skromen, videoposnetka pa sploh ni. Ampak iz fotk se vidi, da je bilo top. Vse do jutra, ko so šli svatje domov, midva pa v Prekmurje.

Potem

Potem je bilo pa teh štirinajst let.

Na moji levi smrči en tip, ki sem ga danes komaj prepričala, da je v kopalnici popravil pipo, iz katere je zadnje štiri mesece špricalo na vse strani. Ves čas se rine na mojo stran postelje, medtem ko njegovi umazani štumfi ležijo pod njo. Kar slutim jih, čeprav nisem povsem prepričana, da so res tam.

Mularija spi – ne vem, ali smrčijo, ampak v bistvu me tudi ne zanima.

Prvega od sinov pričakujem ob šestih zjutraj, ko se bo v razvlečeni pižami zrinil k meni v posteljo in hotel vedeti, ali je šola ali vikend. Potem pa ne bo utihnil, dokler ne bom vstala.

Pa še kup stvari bo.

Morda vas na Siol.net zanima še:

Slovenski direktor, ki vse proste dni preživi v vinogradu

Pravnica iz Poljske, ki po dveh letih že piše sodbe v slovenščini

Takšni so

Kriza bo že na wc-ju. Trikrat lahko ugibate, kako je videti stranišče, v katerega lulajo pretežno moški. Če bi pred štirinajstimi leti vedela, da bom imela toliko otrok, in da bodo vsi fantje, bi med prenovo stanovanja investirala v pisoar. Namesto tega jim dopovedujem, da lahko tudi fantje lulajo sede. Ampak se ne dajo. Jaz jih pa tudi ne hodim v wc gledat.

Itak je pa vprašanje, če mi bo do wc-ja sploh uspelo. Ravno na prehodu v kopalnico je namreč ogromen kup perila, ki ga moraš preskočiti, če hočeš doseči školjko.

Včasih se mi zdi, da me bo žehta kar napadla. Ko zrihtam eno, me že čaka naslednja. Same prešvicane cote. Za pranje, obešanje, sušenje, sortiranje, zlaganje in raznašanje perila po predalih in omarah gredo ure in ure. Izmenično se borim s kupi umazanega in čistega perila, z mivko po žepih in nogavicami brez para — a kdo ve, kam izginejo? — pa z oblačili, ki so kar naenkrat druge barve, in s fleki, ki ne gredo ven. Vsak dan kdo sprašuje, kje so njegove gate, in vsak dan kdo iz kupa zloženih majic potegne ravno tisto, ki je čisto na dnu.

Že vseh štirinajst let jih prosim, naj stvari po tem, ko jih uporabijo, vrnejo na svoje mesto. Da stanovanje ne bi bilo pospravljeno samo pet minut na dan, ampak VES dan. V razmetanem še ikebane ne opaziš, kako boš šele šopek, ki ga vsako leto dobim za obletnico poroke.

Srebrna poroka, here I come

Priznam, včasih me ima, da bi jo zbrisala v Prekmurje. Namesto tega ves čas skrbim, da imam na nočni omarici zalogo čepkov proti hrupu, ki zadušijo vse smrčanje tega sveta. Če že nisem investirala v pisoar, sem pa vsaj v pralni stroj, ki naenkrat opere devet kilogramov perila.  

Trudim se, da bi ne glede na vse razmišljala, kot sem na prvi november pred štirinajstimi leti. Rože včasih tudi smrdijo. Ampak če ne kompliciraš, ti je lažje. Pa če ne misliš, da je lahko boljše, kot je lahko. Ni vrag, da nekoč prilezem do srebrne poroke.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.