Ali otroke preveč hvalimo?

V petek mi ne bo treba na ogled Programa prilagajanja na vodo in učenja plavanja, ki naj bi ga do konca tedna obiskoval moj tretješolec. Na njegovo (in tudi mojo) žalost je imel vneto uho in je čas, namenjen tečaju, namesto pod vodo preživel v domači postelji. Kljub temu ne bo ničesar zamudil. Vsaj kar se tiče prilagoditve na vodo in znanja plavanja ne.

Različica, da vzdihuješ vsakič, ko otrok na papir nekaj nariše, je škodljiva. S tem, ko govorimo v presežnikih, povzročimo, da o sebi misli, da je najboljši in da je vse, kar naredi, prav. Prej ali slej to ne gre skozi pri vrstnikih in drugih ljudeh, s katerimi pride v stik.

Različica, da vzdihuješ vsakič, ko otrok na papir nekaj nariše, je škodljiva. S tem, ko govorimo v presežnikih, povzročimo, da o sebi misli, da je najboljši in da je vse, kar naredi, prav. Prej ali slej to ne gre skozi pri vrstnikih in drugih ljudeh, s katerimi pride v stik. Foto: Thinkstock

Tako kot večina slovenskih osemletnikov je plavalec že nekaj let. Večje tragedije torej ne bo, pa še meni ne bo treba med službo na vrat na nos v Tivoli, da bi si lahko ogledala, kako plava gor in dol po bazenu. Kar oddahnila sem si, čeprav mi je žal, da je bil prikrajšan za štirinajstdnevno čofotanje s sošolci.

Nenehni aplavz

Do zdaj sem bila na vseh končnih urah plavalnih tečajev, ki so jih obiskovali moji otroci. Vsakič je bilo kar malo smešno. Na bazenu smo se starši po zapovedani dezinfekciji stopal znašli bosi, sicer pa oblečeni za v službo, s prenosnimi računalniki pod roko in opremljeni s fotoaparati. Enkrat sem prišla v najlonkah in si še dodatno zakomplicirala situacijo.

Večina nas v tisti uri ni videla ničesar novega, kar smo tudi pričakovali. Prišli smo pa kljub temu vsi, saj nihče ni hotel, da bi bil naš otrok edini brez starša na tribuni.

Nekaj dni pozneje je bil običajno na sporedu še prikaz rolanja. Prav tako sredi delovnega časa. Pravzaprav je neverjetno, kako si lahko v službah sploh uredimo odsotnost. Ker tega, kako se tvoj otrok na rolerjih odpelje z enega konca šolskega igrišča na drugega, pa res ne smeš zamuditi.

Pri tem gre predvsem za to, da otroke navajamo na nenehen aplavz, čeprav niso dosegli ničesar posebnega. Glede na navodila, ki smo jih prejeli pred obiskom bazena, danes starši to radi počnemo. Organizatorji so namreč posebej poudarili, da lahko pridemo samo na zadnjo uro tečaja. Očitno so med nami tudi takšni, ki bi hodili ploskat kar vsak dan.


Morda vas na Siol.net zanima še:

Pri dedku in babici, ki vzgajata svojega vnuka

Počasna pravica ni pravica!

Iz izkušenj Damjane Bakarič: Za svoje življenje moramo sami prevzeti odgovornost #intervju


Ni vse piece of art

Če so generacijam, ki so vzgajale nas, očitali, da so svoje otroke nepremišljeno kritizirali, sodobni starši prevečkrat delimo prazne pohvale. Tako pravijo strokovnjaki, ki raziskujejo, kako kritika in pohvala vplivata na samopodobo in samozavest naših otrok.

Oboje je lahko isti šmoren. Pa če se sliši še tako neverjetno.

 "Otroci, ki odraščajo s kritiko in/ali hvalo kot najpomembnejšima elementoma vzgoje, postanejo negotovi vase in odvisni od sprejetosti in potrditve s strani drugih," v eni od svojih kolumn razlaga družinski terapevt Jasper Jull.

Otrok je lahko zaradi hvaljenja negotov glede sebe in svoje vrednosti, čeprav ga hvalimo ravno zato, da bi v življenju stal na trdnejših tleh.  Ker enkrat se bo znašel v okolju, kjer mu ne bodo ploskali za vsako malenkost. Za pohvalo in priznanje bo moral narediti dosti več, kot bo vajen. Pa tudi pričakoval ju bo dosti prej, kot mu ju bo kdorkoli pripravljen izreči.

Pohvala – sploh, če hvalimo tisto, kar bi otrok pri svoji starosti itak moral obvladati – v resnici krepi njegov ego, posledica pa ni samozavest, ampak egocentričnost.

plavanje otrok Foto: Thinkstock

Ta različica, da vzdihuješ vsakič, ko otrok na papir nekaj nariše, je škodljiva. S tem, ko govorimo v presežnikih, povzročimo, da o sebi misli, da je najboljši in da je vse, kar naredi, prav. Prej ali slej to ne gre skozi pri vrstnikih in drugih ljudeh, s katerimi pride v stik. Pretirana hvala naj se torej raje pod mizo valja. Otrok mora dobiti o sebi realno sliko, je pa res, da mora ta biti pozitivna. Pa smo spet pri pravih mejah in merah.

Saj otroci so super, ampak ni vse, kar pride izpod njihovih prstov, piece of art.  Če se bomo sami sprijaznili s tem, se bodo tudi otroci.

Lahko da se nam samo ne ljubi

Pa še nekaj sem opazila. Včasih hvalimo tudi zato, da se izognemo razmišljanju o svojem otroku. Ker najlažje je vsakič, ko nekaj naredi, vzklikniti: "Bravo, fant! Super, fantastično, priden!", pri čemer nismo niti dobro registrirali, kaj sploh počne.

Ni čudno, da potem otroci pohvalo, če ne celo (materialno) nagrado, pričakujejo za vsako figo.

Kolektivno občudovanje osemletnikov, ki družno plavajo z ene strani bazena na drugo, me rahlo živcira. Nekako sem si zamislila, da bodo moji otroci znali krmariti skozi življenje, ne pa zgolj plavati z enega konca bazena na drugega.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

1
  • Rafko / 25.10.2016. ob 19:14

    Dobro napisano.

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano