Potrebujemo očeta!

Pred časom sem prebral očitek eni od slovenskih strank: "Če je primer odločen v vaš prid, govorite o neodvisnem sodniku, poštenem sojenju, neodvisnem sodstvu … Če je primer zaključen v nasprotju z vašimi interesi, razlagate in argumentirate, da je sodstvo skorumpirano, neodvisno, rdeče, pokvarjeno ali del zarote. Kako to?"

Tehtnega odgovora na to vprašanje ni bilo.

S psihološkega stališča to ni čudno. Ko kdorkoli sprejme odločitev, ki je v nasprotju z našimi interesi, se počutimo slabo. To je popolnoma naravno. Čutimo vsa mogoča čustva z neprijetno valenco. Smo jezni, razočarani, pobiti, besni, ogorčeni, žalostni … Vprašanje je, kaj storimo po tem, ko se tako počutimo.

En od načinov je, da se osredotočimo na to, kaj bomo naredili sami. Kako bomo rešili zadevo. Na kakšen način bomo plačali ceno. Kako bomo živeli naprej.

Drugi je, da se začnemo ukvarjati z okoliščinami, ki so pripeljale do neželenega konca. V tem primeru napademo druge ljudi, iščemo v njih razloge za našo nesrečo, jih obtožujemo in jim pripisujemo lastnosti, ki ne spadajo v ta zapis. Oba pristopa sta legitimna. Oba sta potrebna, da posameznik zavzame pravo pozicijo v odnosu do sebe in drugih, do osebne in družbene odgovornosti.

• Ste cele dneve v službi zaradi šefa ali zato, ker si ne upate domov? #kolumna

Delo na sebi

Če se začnemo ukvarjati s sabo in tem, kaj bomo storili, se običajno osredotočimo na področje, na katerega imamo največji vpliv. Če je verjetnost, da se bomo z drugačnim vedenjem izognili neželenim sodbam in neprijetnim posledicam svojega vedenja, je ta odločitev izjemno modra. Večinoma je ključna za socializacijo ali resocializacijo posameznika v družbo, za njegovo učinkovitejše delovanje in uspešnejše odnose.

Ta pristop običajno terapevti, coachi in svetovalci učimo ljudi. Ljudi osveščamo, da je pogosto okoliščine nesmiselno spreminjati. Učimo jih, da je popolnoma iluzorno, da bi pričakovali, da bomo spreminjali druge ljudi ali sisteme, v katerih živijo. In večinoma imamo seveda popolnoma prav.

Nekaterim je svet lažje spremeniti kot sebe

Se pa občasno najdejo ljudje, ki se s tem ne strinjajo. Vztrajajo, da se oni ne bodo spremenili. Prepričani so, da se mora spremeniti sistem ali drugi ljudje. Večinoma so pri tem neuspešni. Končajo na obrobju družbe, v depresiji, apatiji ali kako drugače.

Občasno pa so ravno ti ljudje tisti, ki povzročijo spremembe. Globoko v sebi so prepričani, da morajo poskusiti spremeniti sistem. Včasih na mikro, drugič na makro ravni. Lech Walensa, Nelson Mandela, Martin Luther King so nekateri veliki, še zdaleč ne vsi, zaradi katerih je današnji svet drugačen. Niso se pustili ukalupiti. Niso si pustili dopovedati, da so le zrno peska v puščavi. Niso se strinjali s tem, da posameznik ne more spremeniti sistema. In so ga.

Obe strategiji sta potrebni, da je svet v ravnovesju in hkrati prihaja do napredka, tako posameznika kot sistemov, v katerih živimo. Kljub temu je popolnoma jasno, da je ukvarjanje s seboj bistveno bolj smiselno, kot imeti idejo, da bomo vsakič, ko ne bo po naše, spremenili sistem.

• Najina postelja je najina, otroci naj imajo pa vsak svojo #kolumna

• Tovarna Rog in moje življenje #kolumna

Država nas mora varovati

Zato, da bi razumeli, da se je bolje ukvarjati s seboj kot s sistemom, se moramo počutiti varne. Verjeti moramo, da so institucije, ki urejajo sobivanje in so servis prebivalcev, primerne našim potrebam. Želimo, da delujejo učinkovito, v skladu s sprejetimi pravili, v skladu z etiko in vrednotami, da ne delajo razlik med ljudmi in omogočajo predvidljive in znane posledice. Če govorimo o sodstvu, bi morali v primeru uporabe njihovih storitev dobiti hiter, pošten, razumljiv in učinkovit servis.

Samo na ta način in v tem primeru bo sodstvo poleg "kurativne, gasilske ali terapevtske" imelo tudi preventivno vlogo. Na najhujše oblike kaznivih dejanj učinkovito sodstvo ne deluje preventivno. Sociopatsko strukturirane osebnosti storilca kaznivega dejanja, dolžina kazni ali verjetnost kazni niti za milimeter ne odmaknejo od vzgiba, da tako dejanje stori.

Kaj pa za vse druge državljanke in državljane? Mi pa potrebujemo superego v obliki močnega, neodvisnega in učinkovitega sodstva. Potrebujemo hitro in etično vodeno sodstvo, ki v razumnem roku, pošteno in strokovno presodi in določi posledice za vpletene.

Pater familias

Sodstvo je za državo kot oče za družino. Dober oče je dosleden, pravičen in strog! (Seveda je pomembno, da je tudi ljubeč, le da na to dejstvo v tem prispevku nisem osredotočen.) Če naj se otrok razvije v zrelo, svobodno in avtonomno osebnost, ki je sposobna sprejemati zrele in odgovorne odločitve zase in za svojo okolico, potem potrebuje okolje, v katerem so pravila obnašanja jasna. To otroku omogoča, da se nauči razumeti, kakšne bodo posledice njegovega vedenja, njegovih odločitev in njegovih izbir.

Če želimo, da se ljudje počutijo varne, če želimo, da bodo kreativni, ustvarjalni in si bodo upali tvegati, potrebujejo red, strukturo in občutek, da nekdo bdi nad pogoji, v katerih se gibljemo. Doseči moramo kreativnost v redu, strukturi in pravilih.

V nasprotnem primeru nam bodo "kreativci" (beri barabe) v kaosu in neredu ukradli državo. Naj bo barab strah, kako se bo končal njihov dan, ne nas pred barabami.

Saj ni nujno, da se strinjamo z vsako odločitvijo očeta, še posebej, ko nam ni povšeči. Bolj pomembno je, da mu zaupamo, da se je odločil prav.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.