Pes proti partnerju

Oh, kako lepo je, kajne? Zdaj pa morava nazaj. Razmišljam, kaj bi danes jedla. Hm, jaz bom kar kakšne kosmiče z mlekom, kaj pa ti? Kaj dobrega z dodatkom vitaminčkov in mineralčkov? Saj veš, zate le najboljše. Pa sva doma, pridi, da te obrišem, saj si čisto moker. Jaz sem že pojedla, ti se v miru najej, jaz ta čas zbudim otroke, se uredim in treba bo v službo. No, bodi priden. Komaj čakam, da pridem domov, bova šla na kakšen dolg sprehod! Kako te bom pogrešala! No, poljub in papa.

Po napornem dnevu sem komaj čakala, da pridem domov, da te zagledam, da se malo pocrkljava. Vedno si me tako vesel. Ti si resnično moj božji dar. No, greva zdaj malo ven, potem večerja in malo pred televizijo. Se boš prišel malo pocrkljat? Kaj bi jaz brez tebe, moj ljubi kužek.

Šokirani? Ampak, tako to v veliko primerih tudi je. Kako hišni ljubljenček zamenja partnerja?

Ko sta partnerja povezana in je partnerstvo dobro Kaj pa tole? Dobro jutro, ljubezen moja, že diši po kavici. Kako obožujem najine jutranje skupne minutke v postelji ob kavi. Imaš danes veliko dela? Kaj bolj pomembnega ali bolj stresnega? Kdaj pa prideš danes domov? Bova šla potem na sprehod in s seboj vzela še Rexa? Zvečer pa se lahko uleževa pred TV, se stisneva in ob kozarčku vina pogledava kakšen film. Ljubim te. Pridno delaj in se vmes kaj slišiva. Če bova imela pa kaj časa za kosilo, pa se lahko na hitro dobiva. Objem, papa.

Tako pa je videti komunikacija, kjer sta partnerja povezana in je partnerstvo dobro, lepo, ljubeče, kjer si želita družbe drug drugega. V taki zvezi sta v prvi vrsti pomembna onadva in znotraj tega pride do skupnega delovanja in dopolnjevanja še drugje: pri otrocih, raznih opravilih in seveda hišnih ljubljenčkih.

Hišni ljubljenček je v takem primeru njuna skupna točka, nekaj, kar ju povezuje. V zgornjem opisu pa so znotraj partnerstva močno vidni razkol, individualizem, iskanje občutka pripadnosti in ljubljenosti drugje, pri psu. Tukaj pridemo do poglavitnega vprašanja.

Zakaj se je to v partnerskem odnosu sploh zgodilo? Ko se namreč to enkrat zgodi, da si vsak partner posebej išče občutke ljubljenosti, razumljenosti, pripadnosti, veselja, se pokaže, da je znotraj odnosa nekaj hudo narobe. Da sta partnerja izgubila stik. Zakaj, je seveda drugo vprašanje, saj ima vsak par svoje razloge.

Pri tako drastičnih načinih umikanja in iskanja nadomestkov v veliko primerih začnemo upati, da bo partner opazil stisko in se želel pogovoriti. In to ne zgolj tako, da bi poslušal, ampak da bi tudi slišal in da bi našla skupne rešitve, dobre za oba.

Kako ljudje dojemajo hišne ljubljenčke? V odnosu, kjer tega ni več, partnerja vsak na svoj način začneta iskati rešitve, obliže na rano. Vsi ti načini pa imajo eno skupno točko – umik. Umiki so lahko različni, to so na primer alkohol, droge, povečano druženje s prijatelji, knjige, afere, otroci. Skratka, na nek način izogibanje drug drugemu in po drugi strani želja po tem, da bo partnerjevo novo vedenje pri drugem doseglo dovolj veliko bolečino, da se bosta ustavila, zamislila, se uspešno pogovorila in nekaj korenito spremenila.

Morda se sprašujete, zakaj sem v članku za primer vzela ravno psa. Dejstvo je, da če se ozremo okoli sebe, vsi kaj hitro lahko opazimo, kaj se v družbi dogaja. Kako se ljudje s psi pogovarjajo, kako jih dojemajo, kako z njimi ravnajo.

Predvsem pa te razlike močno odstopajo pri posameznikih, ki jim pes predstavlja "čustvenega partnerja". Spet pridemo do tega, kako močno smo ljudje čustvena bitja, koliko potrebujemo medsebojne odnose. Odnose smo, jih in jih bomo vedno iskali. Takšne ali drugačne.

Pes kot obrambni mehanizem, ampak leta tečejo … Seveda pa so tudi tukaj velike razlike. Ljudje, ki so samski, se posledično močno navežejo na psa. Težava lahko nastopi, da so ob njem lahko hitro tako izpopolnjeni, da premalo energije vlagajo v želeno novo partnerstvo. A čeprav je bil nekdo močno prizadet, si globoko v sebi želi partnerja. Pes je seveda dober obrambni mehanizem, a leta tečejo.

Drugo dejstvo pa je tudi, da se osebe, ki se bojijo odpreti človeku in se navezati nanj, to zlahka in v vsej polnosti lahko naredijo ravno pri psu. V takih primerih se lahko partner kaj hitro začne čutiti odveč, na drugem mestu, ne tako ljubljen kot pes, saj ne dobi toliko pozornosti kot on.

V takih primerih kaj hitro slišimo pogovore, kot je: Odkar imamo psa, nismo imeli enega normalnega dopusta več, nikamor več nočeš iti ali pa ostaneš doma. Ja, kako pa naj ga pustim samega? Mene pa lahko? Si ti ljubosumen/ljubosumna na psa? Zakaj si pa ti na moje prijatelje/prijateljice? Ampak to ni isto. Res? Ti povem, kako se počutim, ko na fotelju božaš njega namesto mene? Kako ga ljubkuješ, mu govoriš nežne besede, poskrbiš zanj?

No, res pa je, da ko si partnerja dovolita priti že tako daleč v komunikaciji, da si lahko izrečeta zgornje besede, le to lahko vodi v konstruktivno razreševanje nastalih težav in zamer, ki jih imata. Kajti temu dialogu lahko hitro sledi, da tudi drug partner pove, zakaj se je to zgodilo, kaj vse se je v odnosu dogajalo in je bilo zamolčano, da si je za tolažbo, kot eno izmed možnosti, kupil psa.

Ko vam torej partner omeni, da si želi kupiti psa, se je dobro vprašati, zakaj. Je to nekaj, kar bo vajino, skupno in se bosta ob tem še bolj povezala, ali je to razreševanje čustvene podhranjenosti in vama grozi še večje odtujevanje drug od drugega? Odločitev in rešitev sta v vaših rokah.