Nadaljevanje dekonstrukcije strankarskega prostora

Seveda je na ravni določene lokalne skupnosti to jasno. Medtem pa je bistveno težje opredeliti, katera politična stranka oziroma opcija je v splošnem dosegla uspeh in katera neuspeh. Pri lokalnih volitvah obstajajo različni vidiki, ki jih je mogoče šteti za kriterije (ne)uspešnosti. Poleg deleža glasov na državni ravni so tu še število županov, osvojena županska mesta v najpomembnejših občinah, število občinskih svetnikov, pridobljena večina v najpomembnejših občinah. Običajno imamo po lokalnih volitvah opraviti s položajem, ko se najde "za vsakogar nekaj", se pravi, da lahko vsaka od pomembnejših političnih skupin s sklicevanjem na katerega od teh vidikov prikaže rezultat kot lasten uspeh (ali vsaj relativizira neuspeh). Vseeno pa nedavne lokalne volitve jasno kažejo na nadaljevanje določenih smernic, ki so se začele že sredi prejšnjega desetletja. Te nazadnje vodijo v nadaljnjo dekonstrukcijo političnega, predvsem strankarskega prostora. Zaton političnih strank Zmanjševanje vloge političnih strank na lokalni ravni, ki se je začelo na lokalnih volitvah leta 2006, je letos doseglo nov vrhunec. Tako so v večini pomembnejših občin župani (p)ostali formalno nestrankarski ljudje. Med izvoljenimi župani mestnih občin sta samo dva – celjski Šrot in velenjski Kontič – takšna, ki sta nastopila kot strankarska kandidata; pa še ta dva sta se v zadnjih letih precej oddaljila od politike svojih strank na nacionalni ravni. Zdaj se je nestrankarstvo močno razširilo tudi na ravni mestnih oziroma občinskih svetov z uspehom raznoraznih list, predvsem takšnih, ki so jih ustanovili prav župani. Tako sta v obeh največjih mestnih občinah prepričljivo zmagali "županski" listi, podobno je bilo v številnih manjših občinah. Marsikje so politične stranke prevzele povsem stransko vlogo. To ne velja zgolj za stare stranke, ampak celo za zmagovalko letošnjih parlamentarnih volitev SMC, ki na lokalni ravni še zdaleč ni ponovila tega rezultata (v prvem krogu ni dobila niti enega župana). Zaradi negativne podobe, ki jo imajo stranke, se poskušajo številni kandidati na lokalnih volitvah od njih čim bolj oddaljiti. To velja tudi za tiste, ki izhajajo iz katere od njih. Nestrankarstvo je postalo deviza za uspeh. Moč obstoječih županov Tudi na letošnjih lokalnih volitvah se je številnim županom uspelo obdržati na položajih. Na sploh so dolgotrajni županski mandati značilnost slovenske lokalne samouprave. Tako nekateri med njimi trajajo že več kot 20 let. Težnja po novih obrazih na lokalni ravni očitno ni prav pogosta. Včasih se zdi, da je dovolj, če župan ne dela kakšnih hujših napak, da je znova izvoljen. Pravzaprav je v rokah župana skoncentrirana precejšnja moč, saj v svoji občini združuje izvršilno in zakonodajno oblast. Takšna koncentracija moči, ki se z dolgotrajnostjo mandata krepi, pomeni veliko skušnjavo za tistega, ki jo poseduje, in se kaj lahko sprevrže v oblastniško samovoljo. Naraščajoča apatija Rekordno nizka volilna udeležba kaže na naraščajočo apatijo med državljani. Res je, da so bile to že tretje volitve letos in da so se ljudje z njimi nekako zasitili. Vendar je visoka volilna abstinenca posledica velikega nezaupanja v politično elito kot celoto. To nezaupanje je delno posledica pogosto prevelikih pričakovanj od politike, še bolj pa neodgovornega in neodzivnega vedenja te elite. Zakulisni dogovori V prestolnici države je ostalo vse bolj ali manj po starem, saj se je županu Jankoviću po pričakovanju uspelo obdržati v sedlu (četudi je njegova lista izgubila absolutno večino v mestnem svetu). Deloma sta k temu (spet) pripomogli šibka ponudba protikandidatov in anemičnost opozicije. Pomemben vpliv pa je odigrala tudi vnovična podpora njegovih starih botrov (predvsem nekdanjega predsednika Kučana), ki so se mu pred tem že odrekli – potem ko na nacionalni ravni ni ustrezno opravil svoje naloge. Povsem so na njegove domnevne afere pozabili tudi dominantni mediji. Vse to napeljuje na sklepanje, da se je zgodil dogovor v političnem zakulisju, po katerem se Janković umakne iz nacionalne politike, v zameno pa mu na mestni ravni dovolijo, da dela po svoje. Neformalna središča moči so torej spet prispevala svoj delež k razpletu volilne tekme. Na sploh je razvoj dogodkov zanje ugoden. Šibkost političnih strank in politična apatija sta namreč nekaj, od česar imajo prav oni največjo korist.