ženske
Sobota, 22. 3. 2025, 22.25
3 ure, 40 minut
Mateja Malnar Štembal: Glavobol za seks, pričeska za javni nastop
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,34
Pred kratkim smo v nekem novinarskem krogu ugotavljali, zakaj je tako težko dobiti ženske za nastope v medijih in na javnih dogodkih. In sem žal slišala že večkrat slišano: da jih še vedno preveč začne tarnati, da nimajo umitih las, urejene pričeske, da imajo šele naslednji teden frizerja, da nimajo kaj obleči. Namerno posplošujem, kajti upam, da gre res za izjeme. Toda kaj pa če je res, kar mi je v šali dejal eden od moških sogovornikov iz prej omenjene debate? Kaj pa če ženske pričesko uporabimo podobno kot glavobol za izgovor, če nam ni do seksa? Ker se nam preprosto ne da priti v studio, nastopiti v oddaji, intervjuju, na dogodku.
Tega nočem verjeti. Dokazano je sicer, da želimo ženske za to, da spregovorimo v javnosti, poznati več kot devetdeset odstotkov tematike, moški pa približno šestdeset. Toda kaj nam to pove? Da smo takrat, ko stopimo pod žaromete, izvrstno pripravljene. Smo sijajne sogovornice. To si velja zapomniti.
Nimam sicer podatkov, ki bi potrjevali, da ženske pogosteje kot moški uporabljamo glavobol kot izgovor, če nam ni do seksa. V tujih medijih sem našla nekaj člankov o študijah, ki razkrivajo, da izgovor "Ne danes, dragi, boli me glava" ni le pasivno-agresivna zavrnitev, temveč gre za biološki odziv, ki ga povzroča bolečina in zmanjša spolno željo. Bolečina medtem menda ne vpliva na spolno željo pri moških. Razlike so res tiste, ki nas bogatijo.
Ženskam neprestano polagam na srce: oborožite se z znanjem, tega postavite na ogled in potem samo pogumno. Če vas skrbi za pričesko, si kupite suhi šampon in se uredite.
Izkoristite glas, ki se vam ponuja, kajti ženske v nekaterih delih sveta za ta svoj glas plačajo z življenjem. Ali pa se ga, kot velja v Afganistanu, niti ne sme slišati.
Resnica se skriva drugje
Strinjam se, da smo ženske (pre)pogosto pod zelo kritično lupo. Kot da je še vedno pomembno, kako smo videti, in ne tisto, kar povemo. Tudi najnovejše poročilo Digitalna dimenzija nasilja nad ženskami v Sloveniji poudarja, da so ženske - še posebej predstavnice nevladnih organizacij in ženske v politiki - pogosto tarče spletnega nasilja. Raziskava ugotavlja, da tovrstno nasilje zavira politično participacijo žensk in vodi v samocenzuro, še posebej med političnimi kampanjami.
Podatki WEF kažejo, da ženske predstavljajo polovico svetovnega prebivalstva, a zasedajo le 26,5 odstotka parlamentarnih in 22,9 odstotka ministrskih položajev, kar ustvarja ekonomske razlike in tudi zmanjšane ambicije. Če ni vzornic, kako naj si potem deklice predstavljajo inženirke, tehnologinje, raziskovalke? Slovenija je imela do zdaj v svoji več kot 30-letni zgodovini le eno predsednico vlade, in sicer Alenko Bratušek.
Poročilo je tudi pokazalo, da je zaščita žensk v tem prostoru manj učinkovita kot zaščita otrok, saj so storilci pogosto ženskam pošiljali neželena gradiva, ustvarjali žaljive ponaredke njihovih fotografij in videoposnetkov ter jim grozili z nasiljem.
Če omenim še političarke. Milica Antić Gaber in Jure Skubic sta lani izvedla (najverjetneje) eno prvih pilotnih raziskav spletnega nasilja nad ženskami v politiki med volilno kampanjo za državnozborske volitve 2022. Preučila sta 299 objav in komentarjev na omrežju X in ugotovila, da so bile ženske, zlasti političarke leve politične opcije, pogosto tarče verbalnega nasilja, ki je pogosteje prihajalo od moških, podpornikov desne politične opcije. Analiza komentarjev je pokazala, da so bile političarke prikazane kot nevarne ali ogrožajoče za politično dominacijo moških, kar je vključevalo agresivno, mizogino in seksualizirano nasilje, to pa lahko predstavlja tudi oviro za večjo politično participacijo žensk.
Še bolj pa me skrbijo rezultati raziskave, ki so jo leta 2024 izvedli na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani na vzorcu 500 mladih. Ti so pokazali, da so fantje najpogostejši spletni nadlegovalci tako deklet kot fantov. Med učenci od 7. do 9. razreda je vsaj eno obliko nadlegovanja v zadnjem šolskem letu doživelo 65 odstotkov učenk in dobra polovica učencev, med srednješolci pa 63 odstotkov dijakinj in 54 odstotkov dijakov. V primerjavi z enako raziskavo iz leta 2018 se je delež med šolarji povečal, pri dijakih pa ostaja bolj ali manj enak.
Izkoristimo priložnosti za zavestno
In zato je treba o temi enakosti spolov ozaveščati. Nenehno, neutrudno. V zavezništvih. V sodelovanju. Brez sodelovanja in podpore moških ne bo enakosti. Začne se doma, za štirimi stenami. In otroci nadobudno spremljajo besede in dejanja.
S temo enakosti spolov je žal kot z mnogimi drugimi. Kadar se o njej veliko govori, pride do zasičenosti. O podnebnih spremembah smo se naposlušali toliko, da so se nam pregrevale še glave, toda po mojem mnenju slišano potem vendarle začnemo izvajati v praksi. Morda ne poslušamo več zavedno, delujemo pa bolj zavestno. Vsaj upam.
Mogoče bo tudi s temo enakosti spolov tako. Naposlušali se bomo dejstev in jih začeli izvajati v praksi.
Le da se v našem primeru bojim nečesa drugega. Bojim se, da smo se te teme zasitile ženske. V marcu, ko ženske teme lezejo iz vseh kotov in vogalov, sem namreč imela kar nekaj izkušenj, ob katerih sem se vprašala, kaj je z nami ženskami.
Ste vedeli, da je generacija Z bolj deljena kot katerekoli druge generacije, ko gre za vprašanja feminizma, spolnih vlog in pravic žensk? Moški iz generacije Z menijo, da se od njih pričakuje preveč, da podprejo enakost spolov, in da so prizadevanja za enakost žensk celo diskriminatorna do moških.
Slišala sem, da številne ženske menijo, da o enakosti spolov že preveč govorimo. Ženske so bile tiste, ki so mi predlagale, da to temo nekoliko zavijemo v celofan in spremenimo naziv dogodka, da ne bo preveč "ženski".
Zakaj se ženske izogibamo pogovorom na temo enakosti? Ali nas skrbi, da bomo označene za preveč ambiciozne in težavne?
Teme o enakosti spolov ne smemo zmanjševati ali zavijati v celofan iz strahu, da bomo označene za težavne ali preveč ambiciozne, saj te norme samo omejujejo naš napredek. Podatki Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) kažejo, da ženske predstavljajo polovico svetovnega prebivalstva, a zasedajo le 26,5 odstotka parlamentarnih in 22,9 odstotka ministrskih položajev, kar ustvarja ekonomske razlike (starševski dopust, plačna vrzel, ekonomska pravičnost). In tudi zmanjšane ambicije. Če ni vzornic, kako naj si deklice predstavljajo inženirke, tehnologinje, raziskovalke itd.?
Dogaja se nam namreč nekaj, kar je potrdila analiza podjetja Press Clipping na podlagi analize ključnih besed v več kot štirih milijonih objav. Čeprav se besedi ženska in ženske pojavljata pogosteje kot moški, analiza razkriva, da so moški v medijih bistveno bolj prisotni kot posamezniki v vplivnih vlogah. Direktorjev je štirikrat več kot direktoric. Podjetnikov je sedemkrat več kot podjetnic. Strokovnjakov je kar 14-krat več kot strokovnjakinj.
Zakaj je to pomembno? Mediji odražajo realnost in jo oblikujejo. To, kako so ženske prikazane v medijih, se prelije v družbeno podobo. Če žensk v ključnih vlogah ni v medijskih vsebinah, si jih tudi družba težje predstavlja kot voditeljice, strokovnjakinje in odločevalke. Tudi novinarke lahko v tem pogledu še malo bolj povlečejo ta voz.
Ona ve ima na primer po Evropi veliko sestrskih organizacij in pred kratkim smo se pridružile ENWE, evropski organizaciji platform, ki povezuje strokovnjakinje za medijske in javne nastope. In take platforme praviloma ustanavljajo novinarke. Tudi eno najstarejših, irsko Women On Air, ki deluje od leta 2010.
Pri nas žal še nimamo veliko zaveznic med novinarkami. Nekaj jih je, pa še te žal doživljajo negativne izkušnje zaradi tega.
Polena, ovire, udarci pod pasom in v obraz
Ne glede na vse izzive je pomembno, da ženske ostanemo pogumne ter se osredotočimo na svojo strokovnost, znanje in dosežke. Ko nas mediji pokličejo za izjavo, ne smemo oklevati. Če gre za nastop v studiu, se ne obremenjujmo s svojo pričesko, saj nas bodo že strokovnjaki uredili pred nastopom. S tem, ko izrazimo svoje mnenje in pokažemo svoje sposobnosti, lahko spremenimo dojemanje družbe, ki pogosto povezuje ženske s kolektivnimi dosežki, moškim pa pripisuje individualne zasluge.
Če se vam ta tema zdi že preveč prežvečena, se dobro pripravite na prihodnost, ker bomo o tem govorili samo še manj. Razlik pa bo samo še več.
Ali ženske pričesko uporabimo podobno kot glavobol za izgovor, če nam ni do seksa? Ker se nam preprosto ne da priti v studio, nastopiti v oddaji, intervjuju, na dogodku ...
Ko zaslišim, da so mladi naša prihodnost, me vedno požene v zrak. Že res, da mi je zelo blizu rek Yoko Ono, da si lahko star pri osemnajstih in mlad pri osemdesetih, toda to je uporabljeno bolj v smislu razmišljanja. Kajti mlad si, ko si mlad. Nisi mlad v prihodnosti. Stanovanjsko problematiko, prvo službo, prvega otroka, za katerega moraš najti prostor v vrtcu, rešuješ, ko si mlad.
In če že govorimo o prihodnosti, moramo upoštevati, kaj se dogaja z generacijo Z (rojeni med letoma 1996 in 2010). Raziskava, ki sta jo izvedla Ipsos UK in King's College London (24 tisoč oseb v tridesetih državah), je pokazala zelo zanimive razlike v pogledu na enakost spolov. In ne pozabite, gre za generacijo, ki so ji blizu fleksibilnost, spoštovanje, empatija, iskrenost, odprtost, svoboda, enakopravnost, timsko delo.
Toda generacija Z je po tej raziskavi bolj deljena kot katerekoli druge generacije, ko gre za vprašanja feminizma, spolnih vlog in pravic žensk. Najbolj presenetljivo je dejstvo, da moški iz generacije Z menijo, da se od njih pričakuje preveč, da podprejo enakost spolov, in da so prizadevanja za enakost žensk celo diskriminatorna do moških. To je eden izmed številnih izzivov, s katerimi se bomo morali spopasti v sedanjosti, ne v prihodnosti.
28 odstotkov moških iz generacije Z je menilo, da je moški, ki ostane doma in skrbi za otroke, "manj moški". In tako je menilo tudi 19 odstotkov žensk iz iste generacije.
60 odstotkov moških iz generacije Z je presodilo, da se od njih pričakuje preveč za podporo enakosti spolov, s tem se je strinjalo tudi 38 odstotkov žensk. To je največja razlika v katerikoli generaciji.
57 odstotkov moških iz generacije Z je menilo, da smo šli tako daleč pri spodbujanju enakosti žensk, da zdaj diskriminiramo moške. S tem se je strinjalo tudi 36 odstotkov žensk iz te generacije.
V omenjeni raziskavi se je več kot polovica (53 odstotkov) žensk opredelila za feministke, moških pa 32 odstotkov. To je največja spolna razlika med vsemi generacijami, ki so bile raziskane.
Pojasnimo si še enkrat, tudi drage ženske, kaj je feminizem, da si feministk ne bomo vedno predstavljale kot militantnih lezbijk, ki želijo pokončati vse moške tega sveta. Zapomnite si: če mislite, da bi morali ženske in moški imeti enake pravice in priložnosti, potem ste feministka oziroma feminist.
Feminizem si prizadeva za enake pravice in priložnosti za vse, ne glede na spol.
Feminizem je gibanje za pravico do izbire, svobode in enakopravnosti, ki ne pomeni sovraštva do moških, temveč spoštovanje in priznanje enakih vrednosti za vse ljudi.
Ali pa še bolj posplošeno: feminizem je prijazen pogovor o tem, kako bi bilo lepo, če bi vsi imeli enake možnosti, ne glede na to, katerega spola si.
Siolova kolumnistka Mateja Malnar Štembal je zgodovinarka, strokovnjakinja za komuniciranje in po novem tudi predsednica Združenja Ona ve. Ljubiteljica zgodnjega vstajanja, sončnih vzhodov in zahodov, hvaležna za življenje in vse sekunde v njem. Kolumne na Siolu običajno objavlja četrto nedeljo v mesecu.
