Torek, 5. 12. 2023, 22.29
11 mesecev, 3 tedne
Gostujoče pero
Lucija Mulej: Izpust iz zapora jazov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,77
Tisti drugi kraj je vselej nekje med tu in tam. Kraj miru, harmonije in počitka. Zanj moramo dozoreti. In sebe postaviti v celoto kot tisti "vogelni kamen", ki razume pojem višjega dobrega. Ta vmesnost isker uma, ki išče jasnost in koherenco, se zmede ob mislih na trpljenje, ki divja po svetu. Zdaj spet med Gazo in Izraelom. Starodavni konflikt, ki buri duhove sedanjih generacij in preteklih spominov, ki živijo nekje v etru mogočega brezčasnega kvantnega sveta, ostaja. Skoraj gotovo – kot smrt slehernika.
Če v iskalnik Google odtipkate besede "global conflict tracker", boste osupnili. In se seveda spraševali, zakaj je na svetu toliko trpljenja. Je tu posredi neujemanje razumov (IQ – racionalna inteligenca), src (EQ – čustvena inteligenca), duš (DQ – duhovna inteligenca) in teles (FQ – fizična inteligenca), ki se spopadajo in tvegajo prehod v stanje onkraj življenja, ki mu rečemo smrt?
Zaradi religije, načel, vesti in lastnih interpretacij resnice, ki naj bi bila ena sama. A resnica brez konkretnega konteksta, v katerem je posameznik, ne more biti prepoznana, razumljena in sprejeta. In ko se vez naklonjenosti med ljudmi pretrga, na razpadajočih popkovinah požene nova silhueta: babilonski stolp, kjer vsak od posameznikov govori svoj jezik, čeprav si delijo materinščino.
Tako tudi sama pri svojem delu opravljam nalogo prevajalke: prevajam namreč iz slovenščine v slovenščino. Ker smo ljudje ujetniki lastnih zakoreninjenih prepričanj in smislov ali – kot pravijo Orleki – ima "vsak svoje okno, s katerim gleda v svet", je verjetnost sinhronicitete obče dobrega tako naključna in redka.
Babilonski stolp
Kako je to mogoče? Zakaj prispodoba babilonskega stolpa? Iz Prve Mojzesove knjige namreč razberemo, da si je babilonsko ljudstvo zaželelo nedosegljivih višav in začelo graditi stolp, ki naj bi segal do neba. S tem so se želeli približati Bogu, zato jih je vsemogočni obsodil na mnogojezičnost. "In Gospod jih je razkropil od tam po vsej zemlji in nehali so zidati mesto. Zato se je imenovalo Babél, ker je tam Gospod zmešal jezik vse zemlje, in od tam jih je Gospod razkropil po vsej zemlji." (1 Mz 11,1-9)
To je torej mitski razlog, zakaj jezika, ki ni materin, ne razumemo. Pa četudi se naučimo vseh jezikov sveta, bi med nami vrzeli ostale. Ker so že vpete v samo lingvistično strukturo, ker so šumi komunikacije razlog, da se med nami komunikacija sploh zgodi, da se prepoznamo, pojasnimo sebe in svoja stališča. Kajti če bi bil vsak od nas celovit in brez razpok, bi naš obstoj postal brez smisla.
Jezik je torej rešitev in problem hkrati, saj je od zavesti in splošne večnivojske inteligence posameznika odvisno, ali bo dovolil, da se mu nekaj dopove. Zlasti takrat, ko mu ves svet kaže, da nima prav. In če so nekje konflikti, ki trajajo stoletja, se brez dvoma motita obe strani.
Babilonski stolp, mojstrovina Pietra Bruegla starejšega iz leta 1563
Prevodi iz slovenščine v slovenščino
Zakaj prevajam iz slovenščine v slovenščino? Vsak od nas je s svojo specifično osebno zgodovino edinstven in neponovljiv. Prav takšen je po presoji, sposobnostih mišljenja in samotematizacije. Zadnja, avtorefleksija, je bistvena prvina ustrezne presoje. Ki je temelj pravičnosti. Razlog, da priznamo, da se motimo, ko se. Razlog, da spremenimo poglede in stališča, ko nas resničnost strezni, da pač nimamo prav.
Morda smo pristranski, morda pa le egocentrični individualisti, kjer se čutimo poklicane, da na vsakem koncu in vseh korakih ubranih poti razlagamo svojo resnico. In s tem vnašamo nemir v mirno morje zavesti. Resnico, ki ni prečiščena, lahko imenujemo le projekcija, manipulacija ali pa interes. Morda je polna sebičnih sodb in želja po izstopanju, izzivanju in nagajanju. In da, svoboda govora ne pomeni svobode izlivanja lastnih frustracij v zasebno ali javno. Zlasti še, če jo skrijemo pod krinko svobode izražanja.
Ker se prtljage, ki jo nosimo s seboj, praviloma brez ustreznega truda za osebno rast in psihološko koherenco ne zavemo, pogosto v medosebne odnose, komunikacijo in diskusijo projiciramo dele sebstva, ki so nam dostopni. Ko pa začnemo soditi, trgati diskurze in manipulirati kontekste, pa zrcalimo vse tiste inhibirane in potlačene koščke, ki so jih pogoltnili bolečina, sram ali le zmanjšana sposobnost reševanja frustracij.
Zato se tako težko dela z ljudmi in zato je tako veliko izzivov v zasebni, javni in ekonomski sferi.
Kako lahko sploh vodimo organizacije, podjetja in vlade?
In tako v komunikacijo vnašamo vrzeli. Ustvarjamo prepade. Med svojim videnjem resničnosti in vašim. Med prav in narobe. In tu so še vse tiste besede, ki so tako lepo opisane v grehih, kot so napuh, lakomnost, nečistost, nevoščljivost, požrešnost, jeza in lenoba. Včasih so lomi ustvarjeni namerno, saj je konflikt za nerazsodno osebo hrana, za ljubosumno pa tolažba.
Vrzeli je mnogo.
So na ravni racionalne inteligence, kadar se medsebojno ne zmore sporazumeti stroka, ko vsak težavo osvetli z drugačne parcialnosti z namenom ohranjanja lastne integritete in ne integritete celote – po takšni inerciji do uskladitve stališč ne more priti. Razlogi so lahko čisto osebni ali pa nasprotovanje nečemu označi le izbran kanal za sproščanje napetosti in razočaranj, ki sta vzroka, nastala v popolnoma drugačnih okoliščinah.
Ko pri svetovanju poslušam zakonce, se moje delo prevajalke začne. Ko govorita drug z drugim, se ne razumeta. Večkrat se ne slišita ali pa neko stališče zavrneta, ker je dregnilo pregloboko. Morda pa so pari le preveč razvajeni in samopašni? Tudi to je mogoče.
Egoisti, vizionarji in fiksacije
In tako prevajam. V podjetjih, ko se posamezniki zapletejo v naboje ali afekte, ki jih še sami ne razumejo. Na fakulteti, ko branje literature pri študentih ni razumljeno kot obveza, pač pa možnost. Na predavanjih v Ženevi, ko poslušam gosta, izkušenega politika, ki mi pove, da je politika umetnost, ki jo obvladajo le redki, in da se v parlamentih sveta dogajajo drame, vnaprej zapisani scenariji in določena kostumografija, kjer se beseda "načelnost" prevečkrat razume kot samovolja. In kjer duha ali o sluha o sposobnosti zdrave, pravične presoje najprej lastnih stališč ali izhodišč, ki morajo predhoditi nasprotovanju zaradi nasprotovanja samega, preprosto ni.
Zazdi se, da je svet prepreden s samopašnimi egoisti, ki vidijo le sebe in ozek krog, ki mu pripadajo. Vizionarje, ki vnašajo inovacije in spreminjajo organizacijsko strukturo podjetij in politike, pa nepotrpežljivo opazujemo. Elon Musk, ki ga tako radi citiramo, na novo definira pojme o realno mogočem – kvantna znanost, ki jo v Ameriki popularizira Gregg Braden in danes tudi pri nas vse bolj priljubljen Joe Dispenza, seveda razloži, da tam, kjer so naši fokus, osrediščenje in energija, tam se dogodi fiksacija. Materializacija. Stvarnost.
In kje so naše fiksacije?
Si sploh želimo, da komu uspe? Biti učinkovit in drugačen s ciljem preseganja omejitev, ki nas trgajo po koscih? Tako na ravni politike kot organizacij? Tistim, ki ustvarjajo dodano vrednost, in onim, ki se ukvarjajo s skrbjo za druge? Jim to privoščimo ali gledamo le nase? Kajti. Če bomo uspešni kot posamezniki, srčni kot ljudje, bo takšna tudi naša kolektivna zavest.
Svet sprtih umov in src
Tisti, ki v svetu opazi lepoto, jo je izmil pri sebi. Ta, ki vidi svetlobo v dogodkih, četudi so zapleteni, nerazpoznavnih oblik ali smeri, vidi smer. Saj pot srca razume vlogo bolečine, ki se, ko jo predelamo v sebi in ji dovolimo, da nas nauči taktnosti, miline in časovnega sovpadanja dogodkov in časa, spremeni v nekaj višjega. V daritev. In tako se vrata zapora interpretacij, misli, umov, ločin, disciplin, paradigem in sebičnih revolucij odpro.
Pred nas stopi nov človek. In svet, ki začne razumevati vlogo vsakogar od nas. Ki za stanje, v katerem smo, soodgovarja. S svojo notranjo melodijo in zavestjo, ki je elektromagnetni pečat v eter. V podzavest in nezavedno, ki nas prav vse – brez izjeme – določa.
Izr. prof. dr. Lucija Mulej je sociologinja in antropologinja, ki v slovenskem prostoru utrjuje poslovno antropologijo. Razvila je metodologijo za proučevanje nevropsihoimunologije ter psihosinteze, ki temelji na povezovanju inteligentnosti 4 Q (racionalne, čustvene, duhovne in fizične inteligence). V svojih knjigah raziskuje človeške svetove in duhovno dediščino s težnjo oblikovanja tvorne osebnosti in s tem družbe.
