Lomljenje najbolj izobraženih

Vzemite neki sistem, o katerem ne veste ničesar, in kmalu boste ugotovili, da je Slovenija v malem. In Slovenija ni drugega kot skupek podsistemov. Vrednote družbe se zrcalijo v sistemih in ti so po njih zgrajeni, oboji vplivajo drug na drugega in spreminjanje se lahko začne kjerkoli: od spodaj navzgor ali od zgoraj navzdol. Če bi jih, seveda, želeli spremeniti.

Znanstveniki in njihova dela Gotovo ste brali o tem, kako znanstveniki objavljajo in predavajo, vsako njihovo delo je zabeleženo in točno vedo, katera objava je vredna toliko in toliko točk.

Verjetno ste že kdaj preverili, ali je določena knjiga na voljo v knjižnici, za kar ste uporabili Cobiss. Za sistemom stoji zavod IZUM, ki pravi, da smo po urejenosti podatkov prvi v svetu: "Slovenija je tudi država z najbolj urejenim sistemom vodenja bibliografij raziskovalcev v okviru knjižničnega informacijskega sistema in edina, ki ima nacionalno bibliografijo raziskovalcev neposredno povezano s svetovnimi bazami podatkov Web of Science." Sami lahko preverite, če pogledate spletno stran SiCris.

Bravo, bravo!

Država torej financira velik sistem evidentiranja, kjer elektronski angelčki beležijo vsa dobra in slaba dela naših najbolj izobraženih in inteligentnih kadrov. Sistem je povsem urejen, natančen, učinkovit, očitno čisto nekaj drugega kot Slovenija. Je moja trditev o povezanosti sistemov že šla rakom žvižgat?

Habilitacija Če ste dekan ali vodja oddelka na univerzi, se verjetno želite odlikovati z najboljšimi profesorji, kar jih lahko dobite. Glede na geografski položaj vaše univerze sta vam na voljo dve možnosti:

1. Ker delujete na področju, kjer se glavni strokovnjaki poznajo med seboj, točno veste, koga si lahko privoščite. Če je treba, njegove objave preverite v zbirki podatkov, njega pa samo pokličete in povabite k sodelovanju. Ko sem pisal znancu, ki je predaval na eni najboljših svetovnih univerz, ali je moral izpolniti kakšne formularje, je odgovoril pritrdilno – moral je vpisati svojo davčno številko in bančni račun. V takem sistemu vodja za svoj izbor odgovarja in profesorja, ki se ni izkazal, hitro zamenja. Ob večjih napakah odstopi tudi sam.

2. Potem pa obstajajo države, kjer morate opraviti postopek, imenovan habilitacija, torej imeti primerno izobrazbo, zadostno število točkovanih objav in nastopno (poskusno) predavanje. Tak primer je Nemčija, kjer pa že potekajo razprave, da bi bilo treba habilitacijo ukiniti.

Slovenija Lahko pa živite v Sloveniji, deželi z najbolj urejenim informacijskim sistemom na tem področju. V teoriji bi vanj pogledal vodja oddelka ali habilitacijska komisija, prepričali bi se o vaših objavah in to bi bilo to. V praksi pa:

1. Najprej boste preklinjali poštarja, ker vam je v nabiralnik tlačil paket papirja, ga natrgal in pomečkal, ker revež ni mogel drugače. S hudimi težavami ga boste potegnili na plano.

2. Potem vas bo skoraj kap, ko boste videli, da ste dobili habilitacijske formularje in navodila. To je dežela demokracije, zato lahko izbirate med starimi in novimi pravili.

3. Izberete nova pravila in vzorce formularjev ter preštejete vse strani: 82 jih je. Hm. Slovenija se je po osamosvojitvi odločila za nemški zgled, le da imajo nemška pravila pet strani (plus platnica in zadnja stran) (vir), ki vsebujejo 21 kratkih členov, naša pa 97 dolgih. Pohvalno, mar ne? Če si upate, poglejte spletno stran Univerze v Ljubljani, ki je posvečena habilitacijam: kliknite tule in zasula vas bo smrtna doza obrazcev in pravilnikov. Tem Nemcem, ki so tako schlampig, smo pokazali, kako kvantitetno se lahko pišejo pravila!

4. Ugotovite, da od vas zahtevajo nekaj obrazcev. Eden je tabela, torej bo zanjo najprimernejši Excel, recimo. Druga dva boste obdelali v urejevalniku besedil. Pripravite teren.

5. Posvetite se izpolnjevanju podatkov. Traja in traja. Obiskujete Cobiss, SiCriss, poiščete seznam svojih lastnih del in greste lepo po vrsti. Označite besedilo, ga skopirate na odložišče in prilepite v Excel. Malce morate popraviti obliko. Nato isti podatek kopirate v Word in spet malce popravite obliko. Ponavljate, dokler ne storite harakirija ali končate prepisovanje podatkov o lastnih delih.

6. Nehati morate tudi, če kršite najpomembnejše slovensko pravilo o egalitarnosti: prijazno opozorilo pravi, naj vaši rezultati ne presegajo predpisanega minimuma za več kot 50 odstotkov. Resno. Veste, lahko bi se kdo počutil ogroženega.

7. Ko to opravite, vaše formularje najprej pregleda tričlanska komisija (poročevalci), od katerih vsak napiše nekaj strani dolga poročila o tem, ali ste vse prav skopirali. Ne, ne šalim se.

8. Če gre za prve habilitacije, nad temi bdi zelo številčna komisija na ravni univerze, mislim, da je dvanajstčlanska, ki pregleda, ali so kandidati prav kopirali, ali so poročevalci prav pregledali itd. Ne prezrite, da je vse te številne izvode treba natisniti, distribuirati, prenašati in pregledovati. Velik del cveta naroda se torej ukvarja s tem, ali je drug del cveta naroda prav kopiral podatke z enega zaslona na drugega. Vmes jih seveda tudi tiskajo – s tem Slovenci preverjamo, ali tiskalniki delajo prav in ali podatki ostajajo isti.

Ko ste vse to storili, ste dober profesor in študenti vam lahko zaupajo, da jih boste veliko naučili.

Strašno dejstvo Ampak to ni še nič. Zdaj prihaja najstrašnejše: govoril sem s predavatelji na različnih fakultetah in nikomur, res nikomur se ta postopek ni zdel čuden. Vsem se zdi nadležen, ampak taki so predpisi, kaj moremo, saj je samo vsakih pet let itd.

Z vsakim sem moral skozi postopek počasi, znova, da so se mu odprle oči in je doumel, da je postal strokovnjak na svojem področju zato, da lahko zdaj kopira podatke iz enega obrazca v drugega. Da torej opravlja nepotrebno in nesmiselno delo, in to v državi, ki se hvali z najboljšim informacijskim sistemom na svetu.

To je tako, kot če bi obvestilo o dohodnini morali po koščkih kopirati v Excel in Word ter ga poslati nazaj na davčno upravo, kjer bi posebna komisija pregledala vaše delo in vam dala potrdilo, da ste plačali davke.

Postopek habilitacije, tak, kot je zdaj, je zajebavanje, maltretiranje, mobing. Dodajte še kakšno ostrejšo besedo, če želite.

Zakaj? Zakaj bi pisatelj brodil po Cobissu in podatke o svojih knjigah kopiral v dva obrazca? Zakaj bi to počel raziskovalec? Zakaj bi potem skupine ljudi preverjale, ali sta kopirala prav? Mar nimajo vsi skupaj početi česa pametnejšega, recimo predavati, raziskovati ali ustvarjati?

V vsak odnos z drugim človekom lahko vstopamo le iz dveh skrajnih izhodišč: da gre za komunikacijo med poštenjaki ali pa med lopovi. Sistem, v katerem vas predstojnik povabi k delu, vam torej zaupa in ste poštenjak, dokler vam ne dokažejo nasprotnega.

Pri nas ste vnaprej lopov in le s kaznilniško nesmiselnim delom in dvojnimi kontrolami vas spustijo naprej. Kaznovani ste, še preden ste storili karkoli, saj od vas pričakujejo le slabo.

Ljudje se ponavadi odzovemo na pričakovanja drugih z ustreznimi dejanji, veste. Sistem ni padel z neba – udeleženci so ga zgradili. V komaj četrt stoletja se je neverjetno napihnil in postal zapleten, a ker vsi voljno sodelujejo, mora prinašati zadosti koristi. Naštejmo jih …

Izolacija Kot se vsa Slovenija bori za izolacijo, to velja tudi za akademski podsistem. Kot pravi Jure Leskovec, profesor na Standfordu: "Veliko več pa bo treba storiti na področju raziskovanja in izobraževanja. Sistem v Sloveniji je tako zelo zaprt, da če se hočeš vrniti iz tujine, se moraš vsaj eno leto ukvarjati z birokracijo in potrošiti nekaj tisoč evrov, da se sploh lahko začneš prijavljati na slovenske razpise. Poleg tega potrebuješ še dobrega botra, ki se bo trudil zate. Težje se je prijaviti na Univerzo v Ljubljani kot pa na Princeton ali na Harvard." (vir)

Seveda se moti – več bo treba storiti za dodatno zapletanje, recimo s tem, da bi morali kandidati prepisovanje podatkov z zaslona opraviti ročno, z nalivnim peresom na papir. Kajti le tako se ne more zgoditi, da bi vkorakal neki tuji strokovnjak. Povejte mi za nekoga, ki bi raje izpolnjeval nepotrebne obrazce kot le povedal svojo davčno in bančni račun.

Obstoječi kadri so torej varni.

Odsotnost odgovornosti Da bi pri nas izbrali sistem, ko bo vodja oddelka izbiral sodelavce? V javnem sektorju? Ste nori, saj lahko izbere najboljše! Predvsem pa bi zanje odgovarjal, tega pa nihče noče.

Zdaj pač lahko vodje rečejo: vse je prav prepisal, to sem preveril, umijem si roke.

Egalitarnost Že Trstenjak je pisal o tem, kako Slovenci ljubimo birokracijo. Ne pozabite, da smo živeli v Avstro-Ogrski, ki je veljala za najbolj birokratsko od vseh znanih držav (ja, dala je tudi Kafko!). Torej smo bili že njega dni največji svetovni oboževalci birokracije.

A zakaj? Kaj je v bebavem izpolnjevanju formularjev takega, da Slovenca sladostrastno vzburi?

Gre za egalitarno porazdelitev moči: kot smrti tudi formularjem nihče ne uide. Lahko imate Nobelovo nagrado in še oskarja, ampak tule je 82 strani paketa za vas, kar lotite se dela. Ah, ta enakost, kako jo ljubimo! Se spomnite, kako so pri nas sprejeli dobitnico Prešernove nagrade in svetovno znano glasbenico Ireno Grafenauer, ko je začela spraševati, zakaj je treba izpolnjevati vse te formularje, če lahko brez njih predava na salzburškem Mozarteumu? Raje so ukinili delovno mesto, kot da bi jo gledali med sabo.

Stopnja obupanosti S tole resnico se vam bom zameril, primite se, bolelo bo: Nesmiselno prepisovanje podatkov meri vašo stopnjo obupanosti. Če ste se ga polotili, potem vas očitno niso povabili na Standford ali Harvard. Amen.

Nadrejenim daste vedeti, da ste gnetljiv material. Ne morejo si izmisliti tako velike neumnosti, da je vi ne bi s sklonjeno glavo in tihim godrnjanjem izvršili.

Lomljenje Vrhu akademske sfere se seveda ni treba habilitirati. A v njem se odpre novo delovno mesto le, ko nekdo umre ali pa se upokoji.

Imamo torej področje, ki je grobo razdeljeno na manjšino, ki ga obvladuje, in podrejeno rajo. Prvi prejemajo vse dodatke na pripravljenost in še kaj, hodijo na politične funkcije vodit državo in se vračajo vedrit nazaj na fakultete. Drugi pa nepotrebno prepisujejo lastne podatke, da bi se jih usmilili za nizke plače, v zastonjskem upanju, da bodo nekoč napredovali med elito. Udinjajo se za večno začasno zaposlitev, najverjetneje za pogodbo, po kateri so plačani od ure, in ko na avtomobilskem servisu vidijo račun, jim je ob avtomehanikovi postavki žal, da so šli študirat. Seveda jim priprav na predavanja in domačih pregledovanj izdelkov študentov nihče ne plača.

Zlomljeni ljudje tega ne potrebujejo.

Če kaj, je ravno slovenska akademska sfera najlepši primer sodobne ureditve, kjer ima zloglasni en odstotek skoraj vse, preostali pa zelo malo. Grenko se smehljam ob člankih, v katerih domača akademska sfera ropota o neoliberalistični ureditvi v daljni Ameriki, tiste, v kateri ima službe sama, pa ne upa niti omeniti.

Habilitacija je preverjanje, ali je vaša stopnja obupanosti zadosti velika, da ste se že zlomili. In potem se bebci smehljajo, ko dobijo naziv asistent ali docent – naj si raje naredijo štampiljko z napisom ZLOMLJEN in se pred ogledalom tolčejo z njo po čelu.