Koliko koalicijskih partnerjev je potrebnih za zamenjavo žarnice

Ampak še vedno je treba prečkati Slovensko v njenem južnem delu, Aškerčevo pri Filofaksu ali Montanistiki ...

Prehodi za pešce tam niso v križiščih, ampak so semaforji namenjeni izključno temu, da pešci lahko prečkajo cesto. Človek pritisne tipko in čez nekaj časa bo semafor ustavil avtomobile in pešcem ugasnil rdečo in prižgal zeleno luč. Ura na semaforju med čakanjem odšteva sekunde. Z nekaj sreče jih je manj kot 30, z nekaj smole se čaka tudi minuto in pol.

Štiri vrste pešcev srečujem na takih prehodih.

Discipliniranci Disciplinirana večina pride do prehoda, pritisne tipko in pohlevno čaka, da se avtomobilistom prižge rdeča, pešcem pa zelena luč. Nikamor se jim ne mudi. Ko imajo zeleno, zložno prečkajo cesto. Z nekaj skritega veselja opazujejo avtomobile, ki so se morali zaradi njih ustaviti. Če ni bilo treba ustaviti nobenemu avtu, izkušnja ni popolna.

To so ljudje, ki od države pričakujejo, da jim pove, kaj smejo in česa ne, in od zibke do groba skrbi za njih. To so ljudje, ki osmišljajo življenje tistim, ki radi skrbijo za druge ljudi, če ne drugače, tako da jim postavljajo semaforje s tipko. In da, znajo pritiskati prave tipke svojih skrbnikov, so potrpežljivi, a pod kožo jih grize tiha zavist do tistih, ki imajo več – ki sedijo v klimatiziranem avtu in se peljejo. Kar naj čakajo, tudi mi imajo svoje pravice.

Skoraj podjetniki Neučakani posamezniki podobno kot tisti prvi pritisnejo na tipko, ampak ko vidijo, da bodo pri – v glavnem prazni – cesti čakali na primer 80 sekund, počakajo na prvo priložnost, ko je cesta prazna, in gredo čez. Nimajo časa ves dan stati na soncu pred semaforjem.

To so dobri državljani, na katerih so šolanje in mediji sicer imeli učinek, ampak sem in tja naredijo kaj uporniškega, po zdravi pameti. Tvegajo. Tudi ti od države pričakujejo, da jim pripoveduje, kaj naj delajo, za tisto nekaj več se pa le znajdejo. Socializem je vzgojil veliko takih, ampak odkar socializma ni več, se tudi znajti ne znamo tako dobro kot nekoč. Sistem le postaja bolj pregleden, konkurenčen, namesto da se znajdeš, je treba plačati.

Stara šola Tretja vrsta so ljudje, ki pri vsaki stvari instinktivno pomislijo na sočloveka. Stara šola. Ko gredo čez prehod na običajnih križiščih, pospešijo korak, ker vidijo, da ovirajo vozila, ki zavijajo levo. To v Ljubljani opazimo samo še pri nekaterih starejših ženicah. Pohitijo čez cesto, ker vidijo, da jih avto čaka.

Mladina se je v duhu bratstva in enotnosti privadila pravilu "ko žuri, gubi na dostojanstvu"*. Po zebri hodijo dostojanstveno in tako nadaljujejo, tudi če se jim je po prvem koraku na cesti prižgala rdeča luč. Kar naj čakajo, saj si me ne upajo povoziti, razmišljajo.

Stara šola na opisanih prehodih za pešce nima priložnosti, da bi se izkazala. Vse je nadnormirano. Nobene svobode, nobene odgovornosti, nobene etike.

Čuteči do bližnjega Resnično socialno čuteči ob prehodih s tipko premislijo, da bi bila škoda, da se promet ustavlja samo zaradi njih. Konec koncev to povečuje porabo goriva, toplogredne izpuste, onesnaženost s trdimi delci in globalno segrevanje, zaradi katerega je bilo letošnje poletje tako vroče. Počakajo, da se nabere večja skupina, in šele po tem pritisnejo na tipko in gredo čez cesto skupaj z drugimi. Biti skupaj, biti del nečesa večjega od njih samih jim veliko pomeni, pa čeprav gre le za skupino, ki skupaj prečka cesto.

Takih ljudi, kot so opisani v zadnjem odstavku, ni. Kot ni pravih socialistov oziroma tistih, ki bi k sebi na dom (ali vsaj v svojo ulico) povabili migrante iz Afrike ali razdelili premoženje ubogim. Na volitvah pa glasujejo za politike, ki o tem veliko govorijo in se zato počutijo bolj humane. Dobro dene. Boljši ljudje so zato. Z velikim L.

Svobodnjaki Če je cesta prazna in jo je mogoče zložno prehoditi, ne da bi spravljali sebe v nevarnost ali voznike silili k zaviranju, nekateri pač prečkajo. Zakaj bi pritiskali na tipko za dovoljenje? Zakaj bi čakali na zeleno luč? Zakaj bi ustavljali promet, če gredo lahko čez cesto, ko prometa ni? Zgolj zato, ker je na semaforju sličica rdečega možička?

Spoštujejo rdečo, upoštevajo pa je ne. Obratno, kot je tisti politik rekel za odločitve sodišča in so ga zato obilno kritizirali. Obratno bo menda v redu. Tako gre čez cesto John Galt. In ga še ni povozilo. Njegov povampirjeni neoliberalizem pa krivijo za smrti v prometu, ki s temi semaforji nimajo nobene zveze.

To so ljudje, ki ne marajo, da država pretirava s pravili in omejitvami. Zavzemajo se za manj zakonodaje. Za pametno zakonodajo, ki pusti ljudem, da uporabljajo tudi svojo pamet, in jim daje možnost, da so odgovorni zase. Pozdravili bi rešitev, da bi na teh semaforjih pešcem utripala oranžna luč, češ, ni prepovedano, da greš čez cesto, ampak pazi nase. Ne more te država paziti vsak trenutek. Če pa res ne gre drugače, je tam še tipka, ki ti bo ustavila promet.

Težava Težava Slovenije je, da so svobodnjaki v izraziti manjšini. Množica pri prazni cesti ubogljivo odšteva sekunde od 90 navzdol, da se jim bo prižgala zelena. Smo pač navajeni ubogati, bolj podobno Švici in Avstriji kot Turčiji. V Švici in Avstriji domačini brez izjeme upoštevajo semaforje. Ampak jih je manj in postavljeni so v zeleni val. Vozniki džentelmensko ustavljajo na prehodih za pešce. Ker jih k ustavljanju vsakih sto metrov ne prisili semafor, imajo možnost, da se vedejo uglajeno. V Avstriji in Švici je manj nesmiselnih pravil, zato tam zadeve delujejo. Sistem ljudem omogoča, da so podjetni, ustvarjalni, da se znajdejo in da je to legalno.

V Sloveniji imamo najslabše iz obeh svetov. Če bi bila pravila smiselna, jih bi tudi bolj spoštovali. In ne zgolj upoštevali s stisnjenimi zobmi in otrokom za zgled.

Sklep iz starega vica Premier Miro Cerar je sredi poletja sicer napovedal strukturne reforme. Največ, kar lahko realno pričakujemo od te koalicije, pa je, da bodo na semaforjih kolikor toliko pravočasno menjavali žarnice.

In koliko koalicijskih partnerjev potrebuješ za zamenjavo žarnice? Toliko, da se seštejejo v petdeset odstotkov. Pri menjavanju žarnic ne bodo delali težav. Pri spremembi režima semaforizacije pač.

*kdor hiti, izgubi dostojanstvo