Četrtek, 22. 10. 2015, 23.14
8 let, 10 mesecev
Ko se ovlažiš ob prijatelju
Da sta seveda lahko dva človeka nasprotnega spola drug drugemu zaveznika in zaupnika, ne da bi si pri tem hotela pogledati v hlačke. Ampak z leti dojemam, da le ni tako. Ker ... Poglejte naokoli. Je kateri izmed prijateljev nasprotnega spola že vsa leta res samo prijatelj? In je ob tem heteroseksualec in ni bivši, pes ali pa predmet?
Če ste odgovorili pozitivno, potem bravo. Ploskam s svoje neprijateljske sedežne in vam izrekam globoko občudovanje. Ker menim, da gre za redek fenomen. No, brez panike, saj imam sama tudi "samo" prijatelje. A večinoma smo že nekaj imeli, pa se ni obneslo, ali pa smo se že spoznali v položaju, kjer je eden od nas bil ali je še vezan in kot zato izločen iz nabora morebitnih.
Vsi preostali pa ... So možnosti. Takšne, pri katerih bi me verjetno v nekaterih položajih lahko zaneslo. Ne nujno pred oltar, mogoče pa v par nerodnih "juter po tem".
Pa ne nanalšč. Ne določiš si seznama žaljivk, ki bi mu jih nujno rada čez dan predočila na svojem meniju "jaz sem idiot, ki se je zagledal v napačnega". To se zgodi povsem spontano, ko ti on na primer nameni kak kompliment, ti pa v navalu čiste panike, ko bi mu najraje naštela pet primerov imen vajinih otrok in tri pesmi, ki bi lahko bile vajine poročne, namesto teh precej psihopatskih izbruhov igraš ledeno kraljico. Ker si ti tako zelo nad tem, da si že raketoplan.
A ga ni bolj čudnega pojava kot ženska, ki se zagleda. Ker kljub temu, da večinoma mislite, da smo vse ta vrsta filmske ženske, ki spogledljivo meče svoje lase, mežika in se okopa v litrih feromonov, smo večinoma ... Srne pred traktorskimi žarometi. In nekatere se v obdobju zagledanosti vrnemo v vrtec. Kjer je veljalo pravilo: ''Kdor se tepe, ta se mara.'' (Da, manj sočna priredba "Ko se tuče, ta se voli".)
Pa pri tem ne odobravam nasilja. A-a. Gre samo za to, da poskušamo nekako prikriti to, da nam je nekdo res všeč, s tem, da ga občasno že kar malo žalimo. Ali pa ga morda vsake toliko tudi resnično fizično prizadenemo. Ne za naslovnico novic ali pa razpis tiralice, ampak dovolj, da se čuti. Morda se nam zdi prav, da ga bo ves dan, medtem ko bomo strmele v njegove fotke na Facebooku in preklinjale vsako žensko, katere status bo všečkal, vsaj bolela rama od našega malo preveč entuziastičnega "prijateljskega" pozdrava.
Človek se tako vpraša, ali je po tem napadu hormonov, nagona in občutkov všečnosti pot nazaj. Do tistega trenutka, ko si lahko z nekom delil jabolko, ne da bi se mu pri tem ponujal kot Eva in mu s telesa vlekel tisti lovorov listič. In če vprašate mene – je ni. Dokler vse te zmešnjave preprosto ne spraviš iz svojega sistema.
Če ti je torej nekdo všeč, četudi gre za tvojega najboljšega prijatelja, ki si ga videl že med opravljanjem neizgovorljivega, mu povej. Daj mu možnost, da se sam odloči, ali si tudi ti njegova možnost ali pa oseba, ki bi ji samo rad kazal profilne slike svojih pravih možnosti.
No, ali pa ga žali do točke, ko te ali nasloni ob steno in strastno poljubi ali pa brutalno pretepe.