Petek, 6. 1. 2017, 0.01
6 let, 7 mesecev
Urbani portreti
Kitajci prihajajo!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,80
3
Nedavno so kitajski investitorji kupili mariborsko letališče, pred dnevi pa, sicer še neuradno, tudi Oufit 7, podjetje najbogatejših Slovencev, zakoncev Login. Je to začetek kitajske invazije na Slovenijo?
Še zdaleč ne. To je samo logična posledica družbenih sprememb, ki so se na drugi strani Evrazije zgodile v zadnjih petindvajsetih letih.
Poglejmo.
Kitajska pred četrt stoletja
Natančno pred dvajsetimi leti sem nehal drgniti pisarniški stol v enem naših največjih podjetij, v katerem sem na zunanjetrgovinski diviziji preživel ravno tri leta. Bil je zelo poučen čas.
Naš oddelek se je namreč imenoval Države v razvoju (DVR), pod "komando" pa smo imeli daleč največji del sveta. Področje, ki smo ga pokrivali trije prodajniki s šefom oddelka na čelu, se je namreč raztezalo od celotne Srednje in Južne Amerike, prek ogromne Afrike ter Bližnjega in Srednjega vzhoda, vse do celotne Azije, vključno s Kitajsko in Indijo.
Takole čez palec bi rekel, da smo imeli "čez" dve tretjini človeštva, vendar je naš oddelek na teh trgih ustvaril zgolj nekaj odstotkov celotne prodaje podjetja. To so bili pač trgi, ki so bili še "v razvoju".
Sam sem v tistih časih potoval in prodajal po deželah od Irana do Indonezije, ki so že nekaj časa kazali znake zanimanja za naše izdelke. V nekaj letih se je prodaja na njih kar lepo povečala.
Moj tedanji šef pa si je zadal veliko težjo nalogo: želel se je prebiti na Kitajsko, ki je bila tedaj še precej izoliran in težko pristopen trg. Vsakih nekaj mesecev ga je odneslo tja za teden in dva.
Ko se je vračal, je bil poln eksotičnih zgodb, kako na Kitajskem čez noč zgradijo celo nadstropje zgradbe (spal je recimo v hotelu in ponoči slišal zvoke iz bližine, zjutraj pa ugotovil, da so vso noč delali in tako za eno nadstropje povišali sosednjo zgradbo), kako tam iz nič v letu ali dveh zrasejo večmilijonska mesta in kako je Kitajska dejansko tisti trg, v katerega je pametno dolgoročno vlagati in se na njem čim trdneje umestiti.
Njegove pripovedi sem, kot še precej mlad prodajnik, poslušal z malce skepse (saj kako drugače pa naj mladi poslušajo izkušene mačke?!), predvsem zato, ker se s Kitajske takrat še ni vračal s prav visokimi naročilnicami. A naslednji dve desetletji sta pokazali, da je imel še kako prav.
Preberite še:
Kitajci prihajajo …
V zadnjem obdobju sta Amerika in Rusija začeli spet vse bolj intenzivno rožljati z orožjem in obujati spomin na hladno vojno, ki se je (začasno) končala nekako na prelomu devetdesetih. A od tistih časov so se ključne družbeno-ekonomske spremembe zgodile na drugem koncu sveta, še posebej na Kitajskem, v državi z največ prebivalci na planetu. Zato mnogi trdijo, denimo Robert D. Blackwill in Jennifer M. Harris v še sveži knjigi Vojna z drugimi sredstvi (War by Other Means: Geoeconomics and Statecraft, 2016), da bo 21. stoletje veliko bolj obdobje ekonomskih kot pa vojaških spopadov, s čimer se Amerika še ni sprijaznila in se na to prilagodila, saj spore še vedno prepogosto rešuje z orožjem. To, da bo šlo v prihodnosti za velike globalne ekonomske spopade, kažejo tudi čisto osnovne številke.
Celotni bruto domači proizvod Združenih držav Amerike recimo leta 1990 znašal približno devet tisoč milijard dolarjev (oziroma 35 tisoč dolarjev na prebivalca), četrt stoletja pozneje pa se je povečal na 16 tisoč milijard (oziroma dobrih 50 tisoč dolarjev oziroma dobrih 47 tisoč evrov na prebivalca), torej "zgolj" za približno polovico. Medtem se je v istem obdobju bruto domači proizvod Kitajske zrasel s samo 450 milijard dolarjev leta 1990 (oziroma 350 dolarjev na prebivalca) na 11 tisoč milijard (oziroma osem tisoč dolarjev oziroma 7.600 evrov na prebivalca). To je več kot dvajsetkratno povečanje.
Zato tudi ni čudno, da Kitajci zadnje čase k nam ne prihajajo več kot gostilničarji in prodajalci poceni krame, temveč je vse več investitorjev, ki se pogajajo za pomembne infrastrukturne ali pa informacijsko-tehnološke naložbe. Nedavni nakup Aerodroma Maribor in (sicer še ne čisto potrjenega) podjetja Outfit 7 zakoncev Login, ki upravlja aplikacijo govorečega mačka Toma, kitajskih družb jasno kaže na to, da so se Kitajci v svojih podjetniških prizadevanjih pripravljeni spustiti na zahtevna in zelo različna področja.
Kako so se stvari že preobrnile v zadnjem času, je morda še najbolj nazorno videti na dobesedno najbolj vizualnem področju: filmu.
Kitajski zid
V domače kinodvorane je te dni prišel film Kitajski zid, s skoraj 140 milijoni dolarjev, kolikor je stala ta filmska produkcija, pa gre za najdražji kitajski film do zdaj. V glavni vlogi jo poganja hollywoodski zvezdnik Matt Damon, režisersko delo pa je opravil najbolj znani kitajski režiser Zhang Yimou. Ta je pri nas že dobro znan po razkošnih vizualnih filmih, kot so bili Heroj, Hiša letečih bodal in Prekletstvo zlate rože. Gre za enega prvih res široko zastavljenih kitajskih filmov, ki je bil v celoti posnet na Kitajskem in v katerem večinoma govorijo angleško. Obenem je ta film, mešanica vizualnega spektakla, ki pojasnjuje nastanek velikega kitajskega zidu, in visokoproračunskih akcijskih prizorov, ki se lahko kosajo s tistimi iz Gospodarja prstanov, eden od smerokazov, kam se v zadnjih letih obrača globalna filmska barka.
Kitajski filmski trg se je, podobno kot njihov bruto družbeni proizvod, v zadnjem desetletju izjemno povečal, kar Američane kar vabi v to, da se s svojimi filmi vse bolj prilagajajo temu trgu. Nasledki so jasni: vse več je filmov, ki se dogajajo na Kitajskem, in vse več je kitajskega denarja v filmih, ki jih zdaj sicer še imamo za ameriške. Nekaj značilnih primerov iz zadnjih let so recimo tretji deli Misije: nemogoče, Iron Mana in risanke Kung fu panda ter četrti del Transformerjev.
Logika za temi filmi je jasna. Kitajska še zmeraj dokaj strogo regulira prikazovanje filmov na svojih tleh, zato je seveda najbolje, da je film čim bolj kitajski. To mu omogoča plasma na filmskem trgu, ki naj bi letos, vsekakor pa leta 2018, postal največji na svetu.
Ob tem Kitajci ambiciozno najemajo tudi druge, neameriške filmske talente za snemanje svojih filmov. Film Volčji totem, recimo, ki smo ga videli tudi pri nas in ki je bil posnet po enem najodmevnejših istoimenskih kitajskih romanov zadnjega obdobja, je zrežiral francoski režiser Jean-Jacques Annaud (znan po svojem umetelnem delu z živalmi, na primer v filmih Medved in Brata), glasbo zanj pa je prispeval nihče drug ko komponist Titanika James Horner (žal je bila to ena njegovih zadnjih kompozicij, saj je umrl v letalski nesreči).
Leto 2016 je bilo v filmsko-poslovnem smislu prelomno tudi zaradi tega, ker se je lani zgodilo, da se najbolj gledan film v posamezni državi ni več predvajal v Ameriki kot mnogo let do zdaj, temveč na Kitajskem. Njihova akcijska fantazijka Mermaid (Mei ren yu, Morska deklica) je v domačih kinoblagajnah pridelala več kot pol milijarde dolarjev prihodka (najbolj gledan film v Ameriki, risanka Iskanje pozabljive Dory, je obstala nekaj niže).
Ta dejstva bodo imela nadaljnje premike v bližnji prihodnosti. Medtem ko so se Američani v bližnji preteklosti še ozirali po Evropi kot pomembnem filmskem in nasploh popkulturnem trgu, s katerega so pobirali tako igralce kot režiserje in jih integrirali v lastne filme, se seveda zdaj vse bolj naslanjajo na rastočo Kitajsko. Evropo kot trg brez možnosti večjega razvoja počasi puščajo ob strani, kot rutinsko operacijo, na kateri večja presenečenja skoraj niso več mogoča.
Kitajski nakupi v Sloveniji in njihovi filmi na našem kinosporedu tako niso toliko zlovešči znaki prihodnosti, v kateri Kitajci postajajo novodobni imperialisti. Ne, ti nakupi so predvsem sirena poslovnežem in podjetnikom, da je Kitajska tako velik in še vedno tako intenzivno rastoči trg, da se vanj obrestuje usmeriti svojo energijo.
3