Ponedeljek, 23. 2. 2015, 12.54
9 let, 3 mesece
Kdo se boji privatizacije?
Mnogo politikov, mnenjskih voditeljev in drugih namreč na vsakem koraku svari pred prodajo državnega premoženja kot tako rekoč največjo mogočo nesrečo, ki naj bi pahnila slovensko ljudstvo v bedo in ponižanje. Vendar se pri tem zastavlja vprašanje, koga privatizacija teh podjetij – še posebej, če jih bodo kupili tujci – dejansko ogroža?
Ali drugače, komu je v interesu ohranjanje obstoječega socialno-ekonomskega modela, katerega zgrešenost je kriza dodobra razgalila?
Takšne ideje o boljšem upravljanju državnih podjetij močno spominjajo na poskuse reformiranja samoupravnega socializma. Tudi tedaj so se na vse pretege trudili izboljšati delovanje sistema, ga napraviti bolj učinkovitega (predvsem v ekonomskem smislu). Vendar številne konference, kongresi, deklaracije, resolucije itd. niso prinesle nobenih rezultatov, saj se niso lotile jedra težave, ki je izhajal iz ustroja sistema, v katerem je politika in s tem vladajoča partijska elita obvladovala celotno družbo.
Ključna značilnost sodobne družbe je njena funkcionalna diferenciranost, ki predpostavlja avtonomijo različnih družbenih področij, ki delujejo na podlagi lastnih principov. To pomeni, da je ekonomska logika drugačna od politične, zato ekonomije ni mogoče usmerjati s političnimi sredstvi (o čemer najbolje priča kolaps realsocialističnih ekonomij). A dokler so podjetja v rokah države, bodo tisti, ki jih vodijo, zasledovali tudi ali predvsem politične cilje. Seveda obstajajo primeri podjetij v državni lasti, ki uspešno poslujejo, vendar so to izjeme, ki potrjujejo pravilo. Večina raziskav (najnovejša je tista, ki so jo opravili Polona Domadenik in sodelavci) dokazuje, da so državna podjetja v splošnem občutno manj produktivna od zasebnih. Sploh to velja za okolja, kot je slovensko, z močno etatistično tradicijo in razbohotenim klientelizmom.
Omenjeni izbris se je namreč zgodil pred več kot letom dni in njegovi problematični vidiki so bili že tedaj poznani. Pri tem gre za pravno zelo zapleteno stvar, kar priča dejstvo, da je ustavno sodišče sklenilo, da pred presojo tega dejanja zaprosi za mnenje Evropsko sodišče v Luksemburgu. Kljub temu so dominantni mediji in velik del politike zagnali silovit vik in krik, češ kakšne zlorabe naj bi se zgodile, in zahtevali guvernerjev odstop (ali še kaj več) ter revizijo tedanjih postopkov, povezanih z ustanavljanjem Družbe za upravljanje terjatev bank (po domače slabe banke).
Glede na to, da je šlo pri domnevnih zlorabah bolj kot ne za formalistične nerodnosti, ki po svoji teži nikakor ne upravičujejo nastale medijske gonje, je očitno, da razlastitev "podrejencev" pri vsej stvari ni ključna težava. Gre za to, da se postavi pod vprašaj ustanovitev slabe banke in prenos slabih terjatev nanjo, kar bi lahko privedlo do ustavitve privatizacije. V isti kontekst spadajo napadi na vodstvo te ustanove, ki ga v večini tvorijo tuji strokovnjaki zaradi visokih plač (ki po evropskih merilih niso čisto nič posebnega). Glavna težava je v tem, da je odločanje v rokah "nenaših".
Prav zanimivo bi bilo videti seznam raznoraznih svetovalnih, sponzorskih in podobnih pogodb, ki se jih je sklepalo v teh podjetjih. Le koliko mnenjskih voditeljev, kulturnikov, civilnodružbenih aktivistov itd. se financira na ta način? Zelo verjetno je, da bi se z novimi lastniki finančne pipice nepovratno zaprle. S tem pa bi se nepovratno začela razkrajati klientelistična omrežja, ki dušijo slovensko družbo.