Vsakemu se kdaj zgodi, da zamudi dogovorjeno uro srečanja. Zgodi se tudi, da za določeno delo ali projekt potrebujemo več časa, kot smo sprva mislili. To je nekaj popolnoma normalnega, če se to zgodi sicer osebi, ki dogovore in dogovorjene časovne okvire spoštuje.
Ob tem pa zna pravočasno zamudo tudi sporočiti drugi osebi, ki jo čaka.
Kaj pa, ko vas neka dotična oseba stalno pokliče ob uri, ko bi že morala biti na dogovorjenem mestu in vam sporoči, da žal ne bo mogla priti. Ali pa morda še bolj bizarno, vam nekdo sporoči, da je na poti in ga nato sploh ni in vam po treh urah sporoči, kot že nekajkrat, da je imel prometno nesrečo ali mu je že petič umrla babica. Takrat imamo opravka s človekom (patološkim lažnivcem), ki zamuja neprestano in je to v bistvu njegov način delovanja.
Zamujanje je postalo nekaj vsakdanjega
Prišli smo tako daleč, da se zdi ljudem že kar samoumevno, da za točno dogovorjeni termin čakajo tudi po več ur. Zamujanje, nedržanje dogovorjenih rokov je nekaj vsakdanjega in "normalnega". Osebno se mi je že kar nekajkrat zgodilo, da so k meni na točno dogovorjeni termin prišli ljudje po uro prej, razmišljujoč, da bodo morali tako dolgo tudi čakati.
Velikokrat se mi je že zgodilo, da sem dobila povratno sporočilo novinarjev ali novinark, da se mi zahvaljujejo za hitro odzivnost in za držanje časovnih okvirjev. In ob tem se sprašujem, kaj ni to nekaj popolnoma normalnega? Žal ni! Bi pa tako moralo biti, saj je to odraz spoštovanja in zavedanja ljudi okoli sebe. Zavedanja, da imajo tako, kot imaš ti, tudi oni svoj čas, svoje opravke in svoje življenje!
Kdo ti da pravico, da se igraš s tujim časom
V družbi je pogosto zaznati aroganco ljudi, ki vključuje igranje s časom drugega! Ob tem se sprašujem, kdo ti da pravico, da se igraš s tujim časom in mu ga tako kradeš!? Čas v življenju teče, nam je odmerjen in tisti, ki čaka zastonj, bi lahko takrat počel marsikaj drugega, zanj pomembnega in konstruktivnega.
Vam je dovolj poslušanja najrazličnejših izgovorov, ali pa vedno enih in istih, zakaj nekdo zamudi na dogovorjeno srečanje. Kako ima vse pred vami prednost, kajti vi boste tako (po)čakali. Se ob tem sprašujete, zakaj se vam to dogaja? Zato, ker vas osebe jemljejo za samoumevne. Za prestrašene. Za osebe, ki tako ali tako ne bodo naredile nič drastičnega. Pač samo ste. Sedite in čakate z nasmeškom na obrazu, ki prikriva razočaranje ter bolečino in počasi pridobivate rano na želodcu.
Ko zamuja prijatelj
Če je to prijateljica oziroma prijatelj, boste morali narediti tisto, kar je v bistvu najtežje, a po drugi strani v skrajnostih to še deluje, zbrati moč in jo enkrat pustiti samo in oditi na izlet, počitnice ali kino brez nje. Pa tudi kavo boste spili sami (da ne boste ostali še brez dobre kavice, če ste se ji namenili), potem pa se vstali in šli. In to brez slabe vesti. Na vprašanje, zakaj ste to naredili, pa boste pojasnili, če ne spoštujete sami sebe, vam je razumljivo, da vas tudi on ali ona ne more.
Ko zamuja partner
Če je to partner, za katerega vedno znova pripravljate slastno kosilo ali večerjo, za katero porabite ure priprav, če upoštevamo še nakupovanje in samo pripravo, in se vi držite skupno dogovorjenega časa ali pa morda časa, ki vam ga je podal partner, ta pa vedno znova zamuja tudi po več ur in ste siti večnih izgovorov, kako je nekaj prišlo vmes, da ne more, da on dela … Je čas, da uvidite, kje na lestvici prioritet ste.
Zato je čas, da slastno kosilo, ko je še toplo, pojeste sami, preostanka pa ne zavijate in ohranjate na toplem v pečici, ampak ga preprosto vrzite stran ali pa naj v njem uživa kakšen hišni ljubljenček.
Narobe je, da vedno znova čakate in nasedate njihovim izgovorom
Primerov bi lahko naštevala še in še. A skratka, če imate okoli sebe osebo, ki ne spoštuje vas in vašega časa, pa ji tega sami ne zmorete povedati ali pa vas morda ne sliši ali jemlje resno, ji lahko v znak sporočila prepošljete tudi tale članek, ki bo morda povzročil nadaljnji in bolj poglobljen pogovor ter rešitev ali pa kar tiho spremembo.
Pomembno se je zavedati, da v tem niste sami in da z vami, ki se držite dogovorov in čakate, ni prav nič narobe. No, narobe je to, da vedno znova čakate in nasedate njihovim izgovorom ali že kar njihovi pravici zamujanja ali nedržanja dogovorov in jim s tem prav vi še naprej omogočate takšno ravnanje.
Kajti ljudje, ki si to pravico jemljejo, nikoli ne pomislijo, kako se počutijo drugi, saj je vse, kar jih zanima, le oni sami in njihovo sebično doseganje ciljev. Sebe celo dojemajo kot tiste, ki se jih mora čakati, kot tiste, ki so vredni čakanja, oziroma kot tiste, ki so nezamenljivi.
Začeti moramo seveda vedno pri sebi in ne pozabiti, da smo ljudje vedno v odnosu do drugega. Če ne boste spoštovali in cenili sebe ter svojega časa in prav tako drugih ljudi ter njihovega časa, vas tudi drugi ne morejo in tudi ne bodo.
2
