Javni sektor v dobi hrčka

Poudarili so: "Mi smo tisti, ki vas učimo – mi smo tisti, ki vas zdravimo – mi smo tisti, ki gasimo požare – mi smo tisti, ki skrbimo za kulturo v vašem kraju – mi smo tisti, ki v domovih za ostarele brišemo riti vašim starim mamam."

Od tistega vročega leta 2012, ko smo prvič od časov Kraljevine Jugoslavije izkusili nasilne proteste (čeprav se je ob vstajah neki tržaški novinar muzal nad histerijo, ki je zavladala v Sloveniji zaradi "par petard in nekaj bušk; v Italiji bi o takšnih demonstracijah mediji poročali, da so minile skoraj brez incidentov"), se je polemika okoli javnega sektorja le še zaostrila.

Gospodarstvo stagnira, prilivov v državno blagajno je vse manj. Država je prisiljena varčevati. Podjetniki so na robu obupa ali čez, že tako visoka davčna bremena postajajo vse bolj neznosna. Javni sektor, kot glavni proračunski strošek, je na udaru.

Levica je zastopnica pijavk iz javnega sektorja, desnica zasebnikov Ste opazili, kako je politična debata, ki se je še v volilni kampanji leta 2011 – v zadnjem trenutku premirja, ko je bila še mogoča racionalna razprava – vrtela okoli različnih vizij razvoja, skoraj popolnoma zdrsnila na raven prerivanja interesov? Na vprašanje, kdo bo potegnil krajši konec? Kdo bo koga?

V tem kontekstu se na desnici vse bolj širi prepričanje, da je politična delitev pravzaprav odslikava družbenega spora med javnim in zasebnim sektorjem. Levica je zastopnica pijavk iz javnega sektorja, desnica zasebnikov. Če ni tako, bi pa moralo biti.

O strategiji, ki niti ni tako slaba Leta 2012 so sindikati, da bi mobilizirali "svoje" ljudi in tako pridobili vzvod v pogajanjih z vlado, desnico dobesedno obtožili, da sovraži javni sektor. In kulturo. Oziroma da hoče v skladu z logiko divide et impera spreti javni in zasebni sektor, da bi lažje uveljavila svoje zlobne interese.

Na desnici so pomislili – in ugotovili, da to pravzaprav ni tako slaba strategija. Javni sektor posebnega ugleda med zasebniki tako ne uživa: le zakaj ne bi te antipatije uporabili kot vzvod politične mobilizacije?

Malo karikiram, seveda. A vseeno opažam, da je polemika proti javnemu sektorju postala eden paradnih konjev desnega diskurza, česar pred leti ni bilo zaznati.

Po eni strani je seveda dobrodošlo, da se težišče politične konfrontacije s t. i. ideoloških tem pomika na polje soočenja interesov. Jasno je, da tisti, ki nosijo glavno breme visokih davkov, vse odločneje zahtevajo okleščenje javne porabe. Osredotočanje na javni sektor je razumljivo in potencialno plodno, saj se prav tu skriva bistvo težave – a istočasno obstaja nevarnost, da to bistvo povsem spregledamo.

Da bi razumeli, kje je trik, stopimo korak nazaj Kot zgodovinarju mi je nastrojenost desnice proti javnemu sektorju zanimiva. Tradicionalno so bile v Evropi desne stranke zaščitnice administracije in zastopnice uradništva. Desnica se je osredotočala na kakovostno delovanje institucij, na znameniti ordre et bonne gouvernance (red in dobro upravo), medtem ko je levica terjala družbeno emancipacijo in politizacijo ekonomije. Do uradništva in nemalokrat tudi do "buržoazne kulture" pa je gojila prezir.

Kaj se je spremenilo? Zelo preprosto. Nastala je socialna država, ki je izjemno razširila izbor storitev, ki jih je ponujala država, hkrati – in to je ključno! – pa je razvila zapleten in pogosto nepregleden birokratski sistem, namenjen njihovemu servisiranju. To je bilo neizbežno: samo pomislite, kako težko je bilo še pred dvema desetletjema, pred informacijsko revolucijo, upravljati množico podatkov o milijonih ljudi, vključenih v mnogoštevilne državne servise in programe.

Večino teh opravil so prevzeli računalniki, razvoj tehnologije je omogočil racionalizacijo dela v številnih segmentih javnega sektorja – a ta je kljub temu še naprej rasel. Ne le v Sloveniji.

Zakaj? Deloma zaradi nadaljnjega širjenja javnih storitev, večinoma pa zato, ker je javni sektor kot tak postal orodje socialne države. Kako znižati brezposelnost? Zaposlimo ljudi v javnem sektorju!

V socializmu je to bilo očitno: polna zaposlenost se je zagotavljala z zaposlovanjem ljudi v državni upravi in zavodih, četudi za to niso imeli ne kvalifikacij ne posebne afinitete. Seveda se je enako dogajalo tudi v gospodarstvu, a tu je prehod v tržno gospodarstvo stvari precej spremenil. V javnem sektorju pa se je praksa nadaljevala.

Še več: z razmahom strankarskega pluralizma so se zveze, prek katerih je bilo mogoče dobiti zaposlitev, še razširile. Agencije, zavodi, službe so postale odlagališče političnih kadrov; način zagotavljanja politične podpore.

Namesto servisa za zagotavljanje javnih storitev je javni sektor postal orodje zagotavljanja politične podpore in socialnega miru: ne le orodje, ki naj državljanom omogoča dostop do storitev, temveč tudi orodje državno vodene zaposlitvene politike. Seveda sta ta dva vidika – storitve in zaposlitvena politika – tesno prepletena. Prav zato pa je nujno, da ju začnemo analitično striktno ločevati.

Dinamika hrčka Ne dvomim, da tudi pri nas obstajajo osebe, ki nasprotujejo ideji, naj se državljanom po primerno nizki ceni, po možnosti zastonj, omogoči dostop do široke palete javnih storitev; ki bi radi videli, da se vse ureja na trgu, v svobodni izmenjavi med posamezniki; ki torej nasprotujejo socialni državi, zapisani v ustavo.

Obstajajo, da – a so v manjšini. Če so v zadnjih letih pridobili vpliv, je to zaradi dinamike hrčka. Saj veste: hrček v kletki poganja svoje kolesce in naj še tako urno suče svoje nožice, se ne premakne z mesta. To je zgodovina slovenskih "reform" v zadnjem desetletju. Vrtenje na hrčkovem kolescu povzroča frustracijo, frustracija vodi v radikalizacijo in vsaka radikalizacija vrže na površje – radikalce, pač.

Pozitivna koalicija Menim, da tudi desno od sredine še vedno obstaja večina, ki ne dobi ošpic ob omembi javnih dobrin; ki razume, da so javni servisi še kako koristni in v moderni množični družbi pravzaprav nujni za zagotavljanje dobrega življenja, ki naj bi po klasičnih mislecih bilo smisel politike.

Sam spadam med tiste, ki menijo, da ni nobene potrebe, da te servise upravlja država, da ni nič narobe, če jih recimo s koncesijami prenese na civilnodružbene organizacije, zasebne ustanove ali posameznike.

A to je odločitev, ki je stvar sproščene, odprte politične konfrontacije. No, pri nas ni – a bi lahko bila. Mnogo bolj ključno se mi zdi nekaj drugega: da začnemo ločevati pojem javnih dobrin od javnega sektorja.

Zdi se mi, da je na tej točki mogoča širša koalicija, ki bi šla onkraj dolgočasne delitve na "leve" in "desne". Ki bi v zameno za ohranitev ali – v pogojih ekonomske konjunkture – celo dviga ravni javnih storitev šla v pogumno okleščenje disfunkcionalnega aparata, ki se je oblikoval za njihovo zagotavljanje.

Ki bi, skratka, poskrbela, da bi bili še naprej kakovostno šolani, zdravljeni, varovani pred požari in da bi bilo v domovih za ostarele še naprej poskrbljeno za čiste riti naših starih mam – istočasno pa bi odločno posegla v sistem zagotavljanja teh storitev. Tako, da bi ga osvobodila nakopičenega balasta.

Negativna koalicija A to je skrajno težko. Javne storitve in dobrine namreč nimajo svojih sindikatov – zaposleni, ki jih zagotavljajo, pač.

Zato se bo še naprej dogajalo natanko nasprotno. Nižanje javne porabe bo neizbežno. Prve na udaru bodo javne storitve, za katere se bosta sindikalist in podjetnik strinjala, da so nepotrebne. Recimo kultura – zlasti najkakovostnejša. Ali znanost – zlasti temeljne raziskave. Javni sektor se ne bo krčil; krčilo se bo njegovo financiranje, predvsem na račun storitev.

Tako bomo počasi drseli v provincializem, mladi nadarjeni znanstveniki bodo še naprej odhajali na tuje in se vračali za božič in vsakoletne okrogle mize o "vizijah razvojnega preboja", kulturniki se bodo še naprej zapijali in služili kot histerični ideologi svojim političnim skupinam v upanju, da jim bodo te v zameno podelile kakšno rento. Drugi pa bomo še naprej pisali žalostne jeremijade, opozarjajoč na bližajočo se katastrofo …

Je to naša usoda? Manifestacija našega hlapčevskega in ne vem še kakšnega narodnega značaja? Ne. Toda edini izhod iz fatalizma je, da začnemo delati drugače.

Sam lahko tu storim le dvoje: kot zgodovinar lahko pokažem, da ni bilo vedno tako in da je torej lahko drugače, kot angažirani opazovalec javne sfere pa lahko orišem glavne zagate, ki nam onemogočajo, da se težav lotimo na učinkovitejši način. To nameravam storiti v naslednjih kolumnah.