Javna hiša najboljšega soseda

O mitu najboljšega soseda Trgovsko podjetje se je dobesedno preobleklo v mit najboljšega soseda. Ampak zdaj zaprite oči in si pazljivo ponovite: "Moj dobri, najboljši sosed, ki ga vsak dan zagledam, ko odprem vrata!" Potem odprite oči in se poglejte v ogledalo – ta slovenski izraz, ki ob misli na svojega soseda postane kisel kot najbolj nezrela limona.

Jasno, Slovenci smo s svojimi sosedi pregovorno sprti, v nas je stoletna tradicija smrtnih zamer okoli mejnikov in njiv. Slovenci smo v svoji zgodovinski revščini ozkih dolin, revne zemlje in tujih gospodarjev razpolagali s skrajno omejeno in natančno razdeljeno količino zemlje, upanje za gajbico krompirja več je kruto poteptal sosedov kolovoz, ki ga je pesjan vsako leto bolj brezobzirno rinil v našo krompirjevo njivo, centimeter za centimetrom!

Zato Slovenec soseda pač instinktivno gleda postrani, saj mu je bil prav sosed v zgodovini vedno prva in glavna ovira, da ni mogel imeti toliko svoje zemlje, da bi spodobno preživel otroke in družino. Zato sosede nagonsko sovražimo in želimo, da jim crkne krava ali se jim vsaj temeljito pokvari brezobzirno parkiran avto. Kri ni voda.

Širok nasmeh najboljšega soseda Nenadoma pa Slovencem nekdo s širokim nasmehom proda idejo najboljšega soseda. Kar je podobno, kot bi Afričanom prodal lopate za kidanje snega. In nenadoma dober sosed postane trženjski mit nacije, v kateri ljudje niti približno ne spadajo med tiste, ki zjutraj s sosedom spijejo rakijco, potem pa gredo z njim počivat v senco gostilniškega vrta.

Kje pa, Slovenci prav nasprotno, zjutraj mračno ošvrknemo sosedov vrt in si mislimo vse najslabše o košnji njegove trave in obrezovanju drevja, to se nesramno in celo žaljivo nagiba nad našo ograjo in jemlje sonce paradižniku, ki ga hrepeneče negujemo za šopsko solato.

Mit vzpostavlja manko, ki ga nimamo A pomirite se, uspeh mita najboljšega soseda ne dokazuje, da smo Slovenci globoko v sebi naklonjeni sosedom. Nič bat! Mitu dobrega soseda je uspelo samo zato, ker podobno kot vsi miti vzpostavlja nekaj, česar v resnici ni oziroma kar nam manjka.

Kotišče mitov je vedno manko, prazen prostor, defekt. Samo mitom, ki ljudem trkajo na njihov manko, na slabo vest torej, uspe mobilizirati ljudi v konsenz pritrjevanja nečemu, česar objektivno ni. Tistemu, kar je realno in obstoječe, namreč ljudje nikoli ne bodo enodušno pritrjevali, kajti nekaterim določena realnost ustreza, drugim pa ne. Vsi skupaj lahko složno ploskamo le nečemu, česar realno ni.

Lep primer je krščanski mit o tem, da smo vsi ljudje in vsi narodi bratje in sestre. Ponovite to še enkrat in pomislite, koliko tega v resnici obstaja. In prav zato, ker tovrstne ljubezni v resnici ni med plemeni in narodi sveta, se je krščanski mit tako prijel.

Pa ne le krščanski, istoroden mit bratstva in enotnosti med narodi je bil hkrati najbolj prežemajoči mit Titove Jugoslavije. Zakaj pa je bil ta mit tako uspešen ravno v Jugoslaviji? Mar zato, ker so se Srbi in Hrvati in Slovenci že od nekdaj tako zelo ljubili med seboj? Seveda ne, mit je bil učinkovit ravno zato, ker je opisoval nekaj, česar med jugoslovanskimi narodi nikoli ni bilo niti za vzorec.

Samo čista laž in iluzija sta torej nekaj, kar bodo vsi ljudje sprejeli brez rezerve in enodušno vzkliknili hura, medtem ko resnica vedno razdeli ljudi na tiste, ki jim določena realnost ustreza, in druge, ki jim ne ustreza, zato resnica med ljudmi nikoli ne vzbudi enotnega navdušenja, ampak nasprotno: takoj ustvari konflikt. Ki ga je treba mukotrpno razrešiti. Če pa hočete ljudi, nasprotno, takoj z nečim poenotiti, lahko to storite samo z iluzijo nečesa, česar absolutno ni. V zgodovini imamo s tem ničkoliko izkušenj.

Škoda družbenih mitologij Z miti je torej tako, da bolj opisujejo manke kot pa realnost tistih, ki jim sledijo. Iluzija mita zapolnjuje manjkajoče vsebine in to manipulanti dobro vedo. Kdo navsezadnje potrebuje filme in romane o neskončni in večni ljubezni, če ne ravno tisti, ki so tozadevno brez realnih izkušenj in izpolnjenosti.

Mar vso razčustvovano ljubezensko produkcijo našega časa res goltajo ljudje, ki so preprosto zadovoljni s svojimi partnerji v obliki, v kakršni ti pač so? Seveda ne, zadovoljni in zadovoljeni ljudje ne potrebujejo ljubezenskih globokoumij, ker itak imajo, kar potrebujejo. Medtem ko fantastične ljubezenske nebuloze lahko požirajo le tisti, ki zaradi lastnega pomanjkanja izkušenj nimajo pojma.

A na osebni ravni se ima vsak pravico ukvarjati z realnostjo ali z mitologijo, kakor mu drago, in potem pač plača ustrezno ceno za dobre in slabe odločitve. Ampak na družbeni ravni prinašajo mitologije neznosno družbeno škodo. Namesto da bi ljudi združevali racionalno razdelani projekti in interesi (kjer je treba specificirati, kdo pije in koliko za to plača), se Slovenci medsebojno raje združujemo z mitološkimi podobami in gesli. Samoupravljanje, nacionalni interes, evropskost, javni interes …

Mit na mit. Potem pa namesto analize in razkritja, kdo in za koliko bo profitiral, če bomo tujo pivovarno nagnali iz države, raje brez besed in enotno stopimo pod mitološki prapor nacionalnega interesa. In podobno smo pod praporjem javnega zdravstva zavrnili hudobne tujce, ki so hoteli v Domžalah zgraditi moderno kliniko (in so jo potem zgradili, zelo uspešno, čez mejo na Koroškem).

Mitološke razprave so dokaz, da nimamo pojma Namesto da bi se o vsaki novi življenjski okoliščini racionalno pogovorili in pretehtali možnosti, se raje ob mitologijah združimo ob tistem, o čemer nimamo pojma. Zato tisti, ki danes življenjske odločitve podpirajo z miti, s tem le dokazujejo, da o tistem, kar bi radi rešili, nimajo najmanjšega pojma in nikakršne vsebine razen strahov pred neznanim.

Posledice so katastrofalne, imamo jih že polno zgodovino. Naše združevanje pod mitom bratstva in enotnosti je vodilo v največje klanje v moderni Evropi. Združevanje pod mitom samoupravljanja je vodilo v partijsko diktaturo in obvladovanje države. Združevanje pod mitom nacionalnega ekonomskega interesa je vodilo v popoln ekonomski propad države Slovenije. Združevanje pod mitom najboljšega soseda je vodilo v napačen model trgovske dejavnosti, ki je z bahatimi trgovskimi središči povzročil propad slovenske trgovine v primerjavi s skromnejšimi in zato uspešnejšimi modeli tujih trgovskih mrež.

Mit javnega zdravstva – med javno službo in javno hišo Javna služba (zdravstvo, šolstvo, raziskovanje, knjižničarstvo in še marsikaj) je dogovor države in državljanov, da bo država poskrbela za dostopnost določenih uslug vsem državljanom.

Če na primer želimo absolutno javno in solidarno zdravstvo, mora država (ali njena davčna uprava) na enoten kup zbrati zdravstveni denar in s tem denarjem organizirati enake pravice do zdravljenja za vse brez izjem. Tako je zdravstvo javno in solidarno, ker imajo vsi prebivalci zagotovljen enak dostop do zdravstvenih uslug. To je javna služba – katere dolžnost je oskrbeti ljudi.

Kar pa nima nobene zveze s tem, kateri zdravstveni izvajalci bodo izbrani za izvajanje tega javnega milijardnega posla – zasebni, državni, tuji, domači. Za davkoplačevalce je bistveno le to, da za svoj denar od izvajalcev dobijo največ. To je edini interes javnega zdravstva – da državljani za svoj denar dobijo največ.

To, da mora javno uslugo na vsak način izvajati državna ustanova, pa je mit. In tisti, ki zagovarjajo mit, kar na pamet enačijo državno ali občinsko ustanovo z javno ustanovo. V resnici je javna ustanova vsaka, ki po pogodbi z državo opravlja javno službo. Zasebna ambulanta ali šola ali knjižnica ali gledališče je enako javna ustanova kot občinski ali državni zavod.

Eni in drugi naredijo pogodbo z državo za opravljanje javne službe in eni in drugi lahko pogodbo izpolnjujejo korektno (in so torej dobra javna ustanova) ali slabo (in so torej slaba javna ustanova). Javna ustanova je funkcionalni, ne lastninsko-pravni izraz.

V realnosti v zemljiški knjigi namreč ni javne ustanove. Niti en zdravstveni dom ni javna hiša, ampak je zgolj občinska, tako piše v zemljiški knjigi. In tudi nobena bolnišnica ni javna hiša, ampak je državna lastnina. Enako velja za šole, gledališča, športne klube, ki so v zemljiški knjigi prav tako lahko v občinski ali državni ali zasebni lasti.

Javno je zato največkrat samo mitologija borcev, ki se pod mitom javnega bojujejo za to, da bi vse javne servise opravljale izključno javne hiše. Bolnike naj zdravi le javna hiša z imenom bolnišnica (ki je zemljiškoknjižno sicer državna lastnina) ali javna hiša z imenom zdravstveni dom (ki je zemljiškoknjižno občinska lastnina). Nikakor pa ne nejavna hiša z imenom zasebna ambulanta (ki je zemljiškoknjižno navadno last določenega zdravnika). Tako pravijo.

Je javno zdravstvo ena sama javna hiša? Pri čemer nikakor ni jasno, zakaj je zdravstvena ambulanta v občinski lasti javna hiša, medtem ko zasebna ambulanta z enako dejavnostjo in enakimi obvezami ni javna hiša. In če so vsi zdravstveni domovi in bolnišnice in lekarne ena sama velika javna hiša, kot vztrajno trdijo nekateri borci za javno zdravstvo, ali to pomeni, da lahko javnost (kdo za vraga je konkretno to?) zapre odvečno bolnišnico ali združi bolnišnico in zdravstveni dom in lekarno v zdravstveni center, da bi bila oskrba uporabnikov zdravstva najboljša?

In če vsi zdravniki in medicinske sestre opravljajo svoje storitve v eni sami veliki javni hiši, ali jih lahko vodja te javne hiše prerazporedi po deloviščih tako, da je to kar najboljše za javnost? To bi bilo logično, če bi bilo res. Ampak seveda ni, kajti kljub temu, da je po mnenju nekaterih vsa Slovenija ena sama velika javna hiša, v praksi niti bog niti hudič ne more združiti dveh napol praznih zdravstvenih domov in ene bolnišnice in treh lekarn v nekaj, kar bi bilo funkcionalno in smiselno in vsaj približno strokovno in rentabilno.

Kajti taki ideji bi se takoj uprli vsi nezdružljivi župani in opozorili, da njihova javna hiša ni tako zelo javna, ampak je v resnici občinska, in da hočejo oni še naprej odločati o direktorjih zdravstvenih domov in o tem, kateri obrtnik bo kosil travo ali delal prizidke, zato pozabite na javno hišo in združevanje, racionalno gor ali dol.

Mitološko ljudstvo Toliko o javnosti in o družbenih mitih. Iz katerih sledi, da smo Slovenci večinoma organizirani kot mitološko ljudstvo namesto racionalna država. V svojih mitoloških akcijah pa se zaradi narave mitov najbolj postavljamo in izpostavljamo s tistim, česar ne poznamo in o čemer nimamo pojma.

Zato namesto racionalnega priznanja svojih pomanjkljivosti in neznanja ter namesto počasnega, skromnega, a vztrajnega učenja vse skupaj nadomestimo tako, da si vsakih nekaj let rokohitrsko izmislimo nov grandiozen mit in v njegovem imenu zganjamo neumnosti. Ki nas čez nekaj let neizbežno udarijo po glavi ne glede na vsebino mita. Kajti na koncu so vsi miti enaki, ne glede na poimenovanje vsak mit predvsem razkriva, kje imamo praznino, neznanje in strah.

Zato je vseeno, ali se trenutni mit imenuje nacionalni interes ali samoupravljanje ali evropskost ali preglednost ali najboljši sosed ali javni interes. V ozadju so vedno praznina, neznanje in strah pred resnico.