Drugi krog: spet Milan Kučan proti Janezu Janši?

Velika praznina

Brez Kučana in Janše, jina in janga, zlodeja in božanstva slovenske politične stvarnosti bi v slovenski politiki najprej zavladala velika praznina. Ustvarjalci naše družbene realnosti bi izgubili sidrišči, na katerih gradijo temeljne ločnice med ljudmi. Brez dveh antipodov slovenski politični svet ne bi bil več črno-bel. V njem bi zavladala mavrica. Velika večina bi sprejela dejstvo, ki ga poznamo prav vsi. Da med nami, še posebej pa v politiki, ni svetnikov. Smo samo ljudje iz krvi in mesa, ki, kadar stremimo po moči in oblasti, nujno potrebujemo zavore in ravnovesja, da se ne zgodijo vse vrste zlorab. V mavričnem svetu nepopolnih ljudi tako ni več a priori naših in a priori vaših. So samo posamezniki, katerih vrednost je enaka razmerju med njihovimi besedami in dejanji. Večje ko je ujemanje, višja je stopnja njihove integritete in bolj so upravičeni do našega zaupanja.

Vprašanje zaupanja in integritete se v pogojih schmittijanske politike, kot je slovenska, ko je vse zreducirano na razmerje med prijateljem in sovražnikom, sploh ne postavi. To ni privlačno samo za same politične igralce, ki se lahko v očeh svojih vernikov vselej skrijejo za hrbet svojega svetništva proti črnemu ali rdečemu zlodeju na drugi strani. To je še najbolj priročno za vplivne družbene skupine, katerih moč in bogastvo izvirata iz prostega jezdenja na račun skupnega dobrega in davkoplačevalcev. Bolj ko je politična miselnost osredotočena na veličastni spopad med dobrim in zlim, manj pozornosti se posveča tistim, ki na formalne in neformalne načine, počasi, a vztrajno, rahljajo pravni red, spodjedajo institucije države ter lokalne samouprave, samo zato, da bi, parazitirajoč na skupnem dobrem, prišli do neupravičenih prednosti in koristi, ki jim v pogojih resnične vladavine prava, ob enakih pogojih igre za vse, nikakor ne bi pripadale.

Osredotočenje na vsebino

Kadar obstaja praznina, jo je treba napolniti. Razpad paradigme Kučan – Janša bi zato takoj v naslednjem koraku zahteval osredotočenje na vsebino. Da tega v trenutnih pogojih absolutno ni, pričajo povsem prazna in zato negledljiva soočenja, ki dejansko ne počnejo drugega kot to, da v srcih in dušah že prepričanih samo še krepijo občutek, zakaj je naše božanstvo boljše od njihovega sovraga. Moralo pa bi biti povsem drugače. Najprej bi slovenski novinarski ceh moral samemu sebi, nato pa še svojim odjemalcem jasno predstaviti, kakšen je normativni ideal institucije predsednika republike v naši državi. Za to pa bi se bilo treba nasloniti na znanstveno-strokovna, primerjalno-pravna dela s področja ustavne teorije, politične filozofije in sociologije na pragu postmodernega sveta, iz katerih se predsedniška funkcija v idealnem smislu tudi napaja.

Šele ko bi imeli tak ideal, glede katerega bi v pretežni meri obstajal tudi družbeni, strokovni in demokratični konsenz v državi, pa bi lahko začeli prepričljivo vrednotiti posamezne kandidate. Če je politični svet zreduciran na Milana in Janeza, taki ideali, seveda, niso potrebni. Volivci, kot verniki ali antikristi, eni bolj, eni manj, pretežno pa vsi, gredo kot ovce, kamor jih usmeri njihov pastir ali pa odbija pastir nasprotne črede. V svetu schmittijanske politike naših in vaših so volitve akt iracionalnih impulzov namesto racionalnih odločitev, utemeljenih na argumentih, ki prihajajo iz ust kandidatov, ter prepričljivosti njihovih celokupnih osebnosti. Namesto z neodvisnostjo kandidatov, komu in čemu v resnici pripadajo, bi se družbena konstrukcija realnosti morala posvetiti bistvenemu. Ali tisto, kar govorijo, sploh spada v okvir ideala institucije predsednika republike. In če je odgovor pozitiven, v kolikšni meri lahko na temelju njihovih preteklih dejanj prepričljivo sklepamo, da bodo tisto, kar govorijo, udejanjali tudi v praksi.

Demokratični izziv za Slovenijo

Največja patologija slovenske demokracije je torej ta, da smo že trideset let ujeti v schmittijansko politiko prijatelja in sovražnika, komunistov in nekomunistov, ki jo, zaradi družbene konstrukcije realnosti in svojih aktivnosti, poosebljata in zagotavljata Milan Kučan in Janez Janša. Zahvaljujoč tej miselni paradigmi je iz slovenske politike izpuhtela vsa racionalnost, ni več nobene vsebine, volitve pa ne potekajo v primerjanju konkretnih kandidatov glede na ustavno predpisane ideale, temveč po bližnjicah našosti in vašosti. To ustreza veliki večini. Novinarjem, ki se morajo mnogo manj potruditi in imajo zato manj dela, medijem, ki laže služijo zmagovalcem, in neformalnim družbenim skupinam, ki za kuliso epskih političnih spopadov za prazen nič že desetletja žanjejo parcialne koristi ter z drobtinicami s svoje mize nazaj hranijo naše kandidate in novinarje, med katerimi, kot že vemo, pogosto sploh ni več nobene razlike.

Opisana največja patologija pa je lahko hkrati tudi največja priložnost za slovensko demokracijo. V drugem krogu predsedniških volitev bosta imela kandidata priložnost prekiniti to paradigmo. To bi lahko storila tako, da bi bila iskrena in dejala, da, podpira me Janez Janša, in da, podpira me Milan Kučan. Za vsako podporo sem hvaležna, toda napočil je čas, ne le da pogledamo iz tega okvira, temveč da ga tudi izrecno zavržemo kot relikt zgodovine, na katerega Slovenci ne moremo biti ponosni. Vsak od kandidatov bi tako moral predstaviti svojo idealno vizijo slovenske države, umeščene v evropski in globalni kontekst, ter nas prepričati s svojimi besedami in preteklimi dejanji, zakaj je prav ona ali on tisti, ki lahko to vizijo tudi uresniči. Na ta način bi imeli polnokrvne, resnične volitve, na katerih bi izbirali, domnevam, med dvema različnima vizijama prihodnosti Slovenije ter dvema različnima osebnostma, z nahrbtnikom preteklosti, polnim lastnih ravnanj, o katerih naj zdaj presojajo volivke in volivci.

Za konec še pravo vprašanje

Nazadnje postojmo še pri temeljnem političnem vprašanju teh volitev. To gotovo ni, ali je napočil čas za prvo predsednico države. Tisti z nekaj političnega spomina vemo, da se je to vprašanje že postavilo leta 2002, ko je kandidirala Barbara Brezigar in dosegla za tiste čas izjemen, nemara celo neponovljiv izid. Tedaj so oni, ki danes tako poudarjajo pomen ženstvenosti predsednice, molčali kot grob in upali, da se Brezigarjevi nikakor ne posreči. V nasprotnem primeru bi bilo namreč že pred dvajsetimi leti konec politične paradigme Milana in Janeza, ki nas davi še danes. Temeljno vprašanje tokratnih predsedniških volitev tako ni spol kandidata ali kandidatke. Ne nazadnje, če sledimo napredni miselnosti, si tako Anže kot Nataša glede tega še lahko premislita.

Vprašanje je, ali je po treh desetletjih vendarle že nastopil čas tudi za konec političnega apartheida na najvišji simbolni funkciji te države. Ali je slovenska demokracija že tako zrela, tako zaznamovana s pluralizmom, da ljudstvo na čelo države lahko postavi nekoga, ki ni del retencijskih elit? Ta politični apartheid se namreč od vrha navzdol seli po vseh kapilarah slovenskega družbenega telesa in v temeljnem zanikanju pluralizma, enakih možnosti vseh ter napredovanja po znanju in ne po revolucionarnih in tranzicijskih zaslugah slovensko družbo dela neenakopravno, nepravično, nepošteno in zato tudi nedemokratično.

To je vprašanje, ki bo, če to hočete ali pa ne, viselo nad tokratnim drugim krogom. Ali gremo naprej po starih, preizkušenih notah, nadaljujoč schmittijansko politiko Milana in Janeza, ki je zabetonirala politični in družbeni apartheid po slovensko, ali pa bomo začeli nekaj novega? Biblični Izraelci so za vstop v obljubljeno deželo po puščavi morali bloditi še štirideset let. Morda pa smo sodobni Slovenci vendarle boljši od njih.

Novice Avbelj Golobu: To je zlovešča napoved avtoritarnega režima

Mnenja Priznani slovenski pravnik Matej Avbelj: To je škandalozno

Mnenja Matej Avbelj: Katastrofa za Evropsko unijo

Novice Zakaj ima Slovenija težave z imenovanjem sodnikov?