Petek, 8. 10. 2021, 9.35
2 leti, 6 mesecev
Matej Avbelj: Katastrofa za Evropsko unijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,16
43
Matej Avbelj je mednarodno priznan pravni strokovnjak in redni profesor za evropsko pravo na Fakulteti za državne in evropske študije.
Poljsko ustavno sodišče je včeraj odločilo, da poljska ustava prevlada nad pravom Evropske unije. Pridržalo si je pravico odločati o veljavnosti predpisov prava EU, kakor tudi o posamičnih sodbah Sodišča Evropske unije. V skladu s sodbo poljskega ustavnega sodišča, ki še ni na voljo v angleškem jeziku, načelo primarnosti prava EU na Poljskem tako ne velja več. Razumljivo je, da te pravne finese običajnemu državljanu ne pomenijo kaj dosti, morda celo nič. Prav zato je treba opozoriti, zakaj je ta sodba poljskega ustavnega sodišča v pravnem smislu enaka katastrofi, ki jo za EU v dolgoročnem geostrateškem političnem smislu predstavlja brexit.
Pravo EU je nastalo kot klasično mednarodno pravo. Njegova veljavnost in dejanski pravni učinki v državah članicah so bili odvisni prav od ustavnih redov držav, posledično pa tudi od njihovega političnega razpoloženja. Če bi pravo EU ostalo mednarodno pravo, bi bila danes EU tako zelo neučinkovita in brezzoba, kot so na primer Združeni narodi. Da bi preprečilo pravno, posledično pa tudi ekonomsko erozijo EU, je njeno sodišče skozi desetletja razvilo sodno prakso, v skladu s katero je pravni red EU neposredno veljaven in učinkovit v vseh državah članicah, v katerih ima v primeru konflikta z nacionalnimi predpisi prednost pri uporabi.
To je načelo primarnosti. Pravo EU ni nadrejeno nacionalnemu, prav tako ni nacionalno pravo nadrejeno evropskemu. Toda povsod tam, kjer so države članice EU prenesle pristojnosti na EU, morajo uporabljati pravo EU pred nacionalnim. V nasprotnem primeru pravo EU ne bi bilo enovito po vsej Uniji. Če pa ne bi bilo enovito po vsej Uniji, ne bi bilo enotnega trga, ne bi bilo enakih pravic državljank in državljanov Unije, vsaka država bi spoštovala tisto, kar ji pač ustreza. Brez primarnosti prava EU, ki predstavlja pravno hrbtenico Unije kot pravne skupnosti, skratka tudi Unije ne bi bilo.
Seveda tudi drži, da primarnost prava EU ni bila nikdar sprejeta brez zadržkov. Zlasti nemško ustavno sodišče je vztrajalo, da pravo EU v Nemčiji lahko uživa prednost pri uporabi pred nacionalnimi predpisi, če EU v zadostni meri spoštuje človekove pravice, če je dovolj demokratična in če njene institucije delujejo v mejah svojih pristojnosti. Konflikti, ki jih je s pravom EU in njenim sodiščem vodilo nemško ustavno sodišče, so tako vselej bili konstruktivne narave. EU so silili k temu, da postaja vse bolj izdelana ustavna demokracija, utemeljena na spoštovanju človekovih pravic in svojih pristojnosti.
Ravnanje poljskega sodišča pa je drugačno. Ne zato, ker je poljsko in ker bi, kot nenehno poslušamo tudi v Sloveniji, za Poljsko veljali drugi standardi kot na primer za Nemčijo. Poljsko ustavno sodišče, kot je potrdilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, niti ni zakonito sestavljeno. Ni neodvisni tribunal v smislu EKČP. Trenutna oblast ga je nezakonito ugrabila, ko ga je politično napakirala. To je storila zato, da bi se lahko prostih rok lotila rednega sodstva in si ga politično podredila. Množico ukrepov - zgodnejše upokojevanje sodnikov, njihove nezakonite premestitve in discipliniranja - je Sodišče EU spoznalo za neskladno s pravom EU. Teh sodb Poljska zdaj noče izpolniti, zato je predsednik poljske vlade svoje napakirano ustavno sodišče, ko je sprožil presojo ustavnosti, pravzaprav zaprosil, da mu, če nekoliko poenostavimo, vrne uslugo. To je poljsko ustavno sodišče tudi storilo in - v nasprotju z nemškim ustavnim sodiščem - do EU zavzelo skrajno destruktiven pristop.
Zdaj smo, kjer smo. Na Poljskem, tako kot že pet let prej na Madžarskem, spremljamo sistematično spodjedanje ustavne demokracije, katerega žrtev je zdaj še pravo EU, zares pa Unija kot pravna skupnost. Poljsko ustavno sodišče je, kot opozarjajo tudi drugi komentatorji, včeraj dejansko naredilo odločilen korak k izstopu Poljske iz pravnega reda EU. Veljavnost in učinek prava EU na Poljskem namreč nista več odvisna od njega samega, temveč od dobre volje, s tem pa tudi arbitrarnosti, poljskih oblasti. Če tako ostane, ne bo več enovitosti pravnega reda EU, ne bo več skupnega, enotnega trga, ne bo več enakih pravic državljank in državljanov Unije. Ta se bo spremenila v konglomerat držav različnih interesov, v katerem bodo prednjačile močnejše in bolj težaške države, ne pa tiste, ki bi se držale prava. Namesto prava bo v EU veljal zakon džungle.
Ali bo to res, bo pokazal čas. Poljsko ustavno sodišče je sicer povedalo svoje. Trdi, da poljska ustava ni podrejena pravu EU. V tem ima prav, saj pravo EU tega od Poljske niti ne zahteva. Toda če bo Poljska želela spoštovati pravo EU in ostati članica Unije, bo za zagotovitev skladnosti med pravom EU in svojo ustavo morala spremeniti drugo. Poljsko ustavno sodišče je s svojo potezo svojo državo tako pravzaprav stisnilo v kot, namesto da bi, kot preostala ustavna sodišča držav članic, v duhu ustavnega pluralizma iskalo konstruktivno sobivanje obeh pravnih redov: nacionalnega in evropskega. Če bo Poljska želela ostati v EU, bo, o kakšen nepričakovani paradoks, od njene tako opevane suverenosti ostalo manj, kot je je bilo do te zgrešene sodbe poljskega ustavnega sodišča. Medtem pa bo vladavina prava postala še bolj votla kot do zdaj.
43