Delo prihodnosti: med izničenjem in sadizmom

Osmi potnik: Zaveza (2017) je vsekakor film, nevreden ogleda. Dolgčas sem si preganjal tako, da sem razmišljal o delu. Resno. Ko scenarist piše film, se pač osredotoči na nujne zadeve, preostale pa napolni z običajnimi stvarmi. Enako velja za znanstvenofantastične filme: razmišljate o pošastih in robotih, delavce, recimo, pa vzamete iz vsakdanjega življenja take, kot so.

Prvi del serije, film Osmi potnik (1979), je nastal pred 38 leti. Tedanji avtor je torej vzel tedanje delavce, zdajšnji pa trenutne. Ogled obeh filmov skupaj najbolj izrazito pokaže, kako se je odnos do dela spremenil v teh desetletjih.

Boj za slovensko kakovost 

Heja, hejo, na delo zdaj gremo

V prvem filmu je na vesoljski ladji samo sedem zaposlenih in vsak ima jasno vlogo in s tem službo. Nedvomno so strokovnjaki na svojem področju in tudi na Wikipediji so poleg njihovih imen našteti njihovi poklici (vir). To je bila torej doba, ko so si prihodnost vesoljskih potovanj predstavljali tako, kot se je pač živelo na Zemlji – ljudje so začeli poklicno delo kot vajenci in s treningom prišli do mojstrov. Potem pa v raketo in hop – v vesolje.

V letošnjem filmu jih je na vesoljski ladji 2.000 in še tisoč zarodkov za povrhu. Kakšne vloge imajo, bolj slutimo, kot vidimo, očitno pa gre za volonterje, torej amaterje, ki zadeve počno iz veselja. Njihova edina funkcija je razmnoževanje, kar pa zna vsak, ki ne zameša popka z vagino. Mučno jih je gledati, kadar se lotijo poklicnih zadev: na tuj planet tečejo brez zaščitne opreme, vtikajo glavo v stroke, kjer počivajo pošasti, itd. itd. Skratka, tipični današnji prekerci so: na tisoče jih je, sami amaterji, nobenega mojstra, izmenljivi, nezapomljivi, "kanon futr", kot bi rekli njega dni.

Veseli so, da imajo službo, pa čeprav ima v resnici služba njih – prežveči in izpljune jih, manj od otrobov so.

Ena sama domačija 

Tako se je spremenilo delo

Tako se je v teh desetletjih spremenilo delo: Fordov izum poenostavljanja delovnega procesa se nadaljuje. Vsak element dela postaja tako preprost, da ga lahko naredi kdorkoli. Kot je zapisal Sennet, ni več mojstrov pekov, recimo, marveč je na peči narisana ikonica žemlje, neizobražen, z drugega konca sveta pripeljan delavec pa jo pritisne in to je to.

Zato ni čudno, da je na vesoljski ladji tretjina posadke v obliki zarodkov, da pač iz njih naredijo karkoli, a vsekakor nič zares zahtevnega. Prav tako ni čudno, da ni niti enega predstavnika korporacije, saj so vesoljska potovanja nevarna opravila.

Edini profesionalec med ekipo je seveda android, torej robot.

Amazonov dron za dostavo pošiljk

Tujci, ki nam kradejo službe

In kdo zdaj dela?

Osmi potnik: Zaveza torej dobro prikaže trenutno stanje na trgu dela. Ker so osnovni elementi dela tako preprosti, trenutno poteka boj med dvema načinoma, kako jih čim ceneje izvesti:

1. Roboti
2. Amaterji

Kot primer prvega načina vzemimo Amazon – brali smo lahko o dostavi s pomočjo dronov, torej robotov. Na socialnih omrežjih je novica požela veliko navdušenja in ne dvomim, da so ploskali tudi bodoči nezaposleni – vsaj glede na to, koliko ljudi se z dostavo ukvarja. Samo UPS ima 434 tisoč zaposlenih (vir).

Amazon seveda bije vojno z Wal-Martom, ki je bolj staromodno in ne tako tehnološko podjetje, zato je udarec vrnil na edini mogoč način. V Ameriki ima milijon in pol zaposlenih in preden odidejo iz službe, dobijo še vrečke in pakete, da jih spotoma dostavijo – in s tem bodo pokrili 90 odstotkov ameriškega prebivalstva (vir). O tem, koliko bodo delavce dodatno plačali za dostavo, niso govorili. Konec koncev morajo delavci tudi nekako dokazati pripadnost podjetju, kajne?

In kdo bo delal?

Pred nami sta torej dolgoročno le dve možnosti: robotizacija ali zastonjsko delo. V obeh primerih zaslužka za delavca torej ne bo. In ker ga ne bo, ne bo mogel trošiti. Kapitalizem se tako približuje zanimivi odločitvi.

Preden bo do nje prišel, pa bodo delavci doživeli še veliko ponižanj. Ker je služba, čeprav neplačana, postala statusni simbol, si lahko delodajalci izmislijo karkoli. Ne samo raznašanje paketov, marveč tudi lepotna tekmovanja kot kriterij sprejetja na delovno mesto. Tale češka jedrska elektrarna je razpisala pripravništvo in kandidatke so morale paradirati v kopalkah. Tista, ki so jo na socialnih omrežjih izbrali kot najlepšo, je dobila (verjetno neplačano) začasno službo. Če je lepota kriterij za ukvarjanje z jedrsko energijo, potem je pač to še eno tistih del, ki je padlo na dovolj amatersko raven, da ga lahko opravi tudi stroj.

Foto: Thinkstock

Ustvarjalnost

Edino opravilo, ki je iz te sheme izvzeto, je ustvarjalno delo – in zanimivo, kako po mnogih državah, predvsem tranzicijskih, ki se počutijo najbolj prevarane glede obljubljenega potrošništva, raste sovraštvo do ustvarjalnosti. Glavni razlog je seveda zavist.

Osmi potnik

Če se vrnemo k filmu Osmi potnik: Zaveza: ljudje so torej nepomembni, a zanimivo je, kako so v resnici nepomembne tudi pošasti. Oboji pripadajo naravi, torej nečemu preteklemu. Glavna in sklepna bitka v filmu se bije med staro in novo različico robota.

Če torej potegnemo idejo robotizacije do skrajnosti, ne gre za nič drugega kot sovraštvo do narave, do živega, kar je opazil in opisal Erich Fromm kot pojav nekrofilskega človeka.

Če do konca izpeljemo idejo o zastonjskem amaterskem delu, ne gre za nič drugega kot za narcistični sadizem tistega, ki delo ponuja ter uživa v sramotenju, poniževanju in zaničevanju tistih, ki bi ga hoteli in so mu zato prepuščeni na milost in nemilost, s čimer si gradi občutek večvrednosti.

Vesele počitnice želim.