Boj za slovensko kakovost

Končal se je festival slovenskih fotografov in mednarodna žirija ni podelila nagrad, "saj je bila po mnenju strokovne žirije raven kakovosti fotografij pod pričakovanji, urejanje in informacije o fotografijah pa pomanjkljivo ali površno izvedeni" (vir).

Boj za slovensko kakovost
Foto: Matej Leskovšek

Pustimo zadnji del o tem, da prijavitelji niso bili sposobni poslati pripadajočih podatkov, in se pomenimo o prvem delu izjave, da pač nobena fotografija ni bila dovolj kakovostna. Takoj je javno protestiral eden od udeležencev: "Tam so, da izberejo med najboljše med tistim, kar pač imajo na voljo. Da se posvetijo v lokalne zgodbe in poskušajo razumeti kulturno okolje in tudi delovne pogoje, v katerih so fotografije nastale." (vir) Predlagal je, da bi morala biti žirija čim bolj naša, slovenska.

V umetnosti imamo takih pobud na pretek, na nekaterih področjih so celo standard, očitno sem edini kreten, ki jim po vseh teh letih še vedno nasprotujem in si nočem premisliti.

... mednarodna žirija ni podelila nagrad, "saj je bila po mnenju strokovne žirije raven kakovosti fotografij pod pričakovanji, urejanje in informacije o fotografijah pa pomanjkljivo ali površno izvedeni". ... mednarodna žirija ni podelila nagrad, "saj je bila po mnenju strokovne žirije raven kakovosti fotografij pod pričakovanji, urejanje in informacije o fotografijah pa pomanjkljivo ali površno izvedeni". Foto: Thinkstock
V zadružnem domu

Začnimo s tem, da pridejo mednarodni strokovnjaki in se žalostno spogledujejo nad izdelki, nato pa rečejo, uf, nič ni zadosti dobro, žal, pridemo ob letu osorej, malo bolj se potrudite. Domačini bomo upravičeno užaljeni, v nas se bo zbudil kompleks podjarmljenca in zasovražili bomo te tujce, ki nam solijo pamet. A se bomo v najboljšem primeru bolj potrudili, iz pravega inata, da jim pokažemo, kaj zmoremo in znamo.

A kaj izjava žirije v resnici pomeni? Predstavljajte si, da ste svetovni prvak v telovadbi na drogu in vas povabijo v zakotno vas, kjer vam v zadružnem domu pripravijo lep sprejem. Malo pojeste, malo popijete, poslušate županovo hčerko fušati na flavti, potem pa nastopi še zvezda večera, mlad vaški talent, ki se lomi in opoteka po drogu, se večkrat zvrne po tleh in ko konča, pusti v les zasajen še čekan. Domačini so nad njim neizmerno navdušeni, suvajo vas pod rebra, češ, ta pa je talent, a ne? A ne?

Kaj boste storili? Rekli boste: res je.

Zakaj? Ker ste dober človek in ste dovolj pametni, da ne boste izgubljali časa z brezupnimi primerki. Bolje da telovadi, kot da se pretepa v gostilni (pa četudi je verjetno pretepanje zanj varnejše).

Če vrnimo se k fotografskemu natečaju: žirija ni imela občutka, da je prišla v zadružni dom, marveč je jemala Slovenijo resno. Pri izdelkih so pričakovali visoke kriterije in ker jih niso dobili, so pač rekli, da pridejo spet čez leto in naj se malo bolje potrudimo, saj nismo brezupni amaterji.

Zanimivo, da bi mi raje, naj nam lažejo, nas trepljajo po ramah in hvalijo, za našim hrbtom pa se spakujejo in si tlačijo prst v usta. Mar nimamo na Balkanu neke pesmice o tem?

Služenje umetnosti

Konkreten predlog fotografa pravi: znižajmo kriterije! Našteje čvrste razloge: fotografi morajo delati vse mogoče, namesto da bi se posvetili vrhunski fotografiji; hodijo po sestankih in gradbiščih, ne pa po najbolj perečih svetovnih žariščih ...

Kar seveda ne velja samo za fotografe. Posezimo po največjih svetovnih klasikih literature. Vzemimo v roke Hamleta, ki je zelo obsežna knjiga, saj v dolgem uvodu Shakespeare razlaga, kako je moral pisati hitro in spotoma, ker je direktoroval gledališču, trgoval z nepremičninami in lobiral za plemiški naziv. Pa Goethejevega Fausta, ki mu je priložena posebna knjiga, kjer avtor potarna, da je pisal ponoči, saj je bil čez dan minister za ceste in promet, pa še priročnik za optiko je pisal in tako dalje. Ali pa se lotimo branja Božanske komedije, kjer se verzi začnejo šele v drugi polovici, saj prej Dante toži nad tem, kako ga je služba diplomata povsem izžela, da je moral beležiti na potovanjih, v vojnih razmerah in tako dalje. Ali pa se spočijmo ob čudovitih zgodbah Čehova, ko se prebijemo do njih prek uvoda, v katerem stoka, da ga bolniki izčrpavajo, kako težko se je cele dneve posvečati bolnikom …

Kako, naštete knjige nimajo "jamraških" predgovorov o pogojih dela? Zdajle bom zapisal nekaj šokantnega: na koncu vsega šteje le izdelek. Nikogar ne zanima, pod kakšnimi pogoji ste ga ustvarjali. Vsi bi si želeli rente, ki bi nam omogoči ustvarjanje, a ker je večina nima, delamo, ko pač moremo.

Na koncu vsega šteje le izdelek. Nikogar ne zanima, pod kakšnimi pogoji ste ga ustvarjali. Na koncu vsega šteje le izdelek. Nikogar ne zanima, pod kakšnimi pogoji ste ga ustvarjali. Foto: Thinkstock

Glede na to, da je slovenska kultura subvencionirana zato, da je zgradila parasocialni sistem, katerega glavni pogoj je tudi to, da slabo zaslužite (!), ni čudno, da se je porodila zelo neobičajna misel: v življenju bom čisti umetnik in ne bom počel ničesar drugega. Taka sreča je po svetu izjemno redka in je načeloma ne omogoča država, temveč bogate poroke in/ali starši.

Nižanje kriterijev

Zanimivo, kako dolgo so fotografi potrebovali, preden so se začeli zahtevati tisto, kar je že običajno pri preostalih zvrsteh umetnosti, na primer literaturi ali filmu: o domačih izdelkih sodijo le domačini, saj poznajo domače okoliščine in ustvarjalce. Vedo, kdo se je ločil in je žalosten, pa bi ga nagrada potolažila, vedo, koga mučijo hemeroidi in bi ga banket odprl.

Priznajmo, konec koncev so nagrade tudi denarne in tega nam okupatorji že ne bodo delili! Bomo že sami med sabo. Včasih pripeljejo kakega svojega znanca in spomnim se primera iz filmskega sveta, ko so pripeljali žiranta, čigar alibi je bil, da piše bloge o filmih, ki jih je pogledal. To je največ, tako daleč še gremo, nočemo nekontroliranih žirij.

Stopnje domačnosti

A zakaj bi se ustavili znotraj istega naroda? Kaj, če vam tudi domača žirija ne podeli nagrade?

Samo nadaljujte po isti logiki: kdo je tisti, ki najbolje pozna pogoje vašega dela? Prijatelji!

Tako smo lahko v slovenskih medijih videli fotografijo treh prijateljev, kako si podeljujejo veliko evropsko nagrado, ki so si jo pravkar izmislili in za katero še ni slišal nihče razen njih. Četudi so se šalili, niti en novinar ni upal protestirati in so mirno objavili: veste, poznamo se in nočemo zamer. Menda je nagrada zdaj že na točkovniku za subvencije. Bravo, tako se dela!

Če vas še prijatelji dovolj ne upoštevajo, potem ostaneta le mama in oče, mogoče zakonec. Tudi teh navez smo se nagledali.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

20
  • mimi129 / 13.06.2017. ob 10:00

    Položaj ni tak samo v umetnosti, na žalost. Vsepovsod smo najboljši v zdravstvu, znanosti, … in večina Slovencev to verjame. Dnevno lahko beremo o tem, seveda v naših slovenskih medijih. Težava je samo v tem, da naše superiornosti ne prepozna nihče drug, razen nas samih.

  • brencl47 / 13.06.2017. ob 08:50

    Žalostno in sramotno slovenceljstvo - sorodstvene in pajdašijske povezave, kar politika smatra za normalno!

  • Rafko / 13.06.2017. ob 09:09

    Se popolnoma strinjam, ker to leta 1991 nismo presekali, se pač nadaljuje, kdo je naš (tardeč) bo dobil, kdo pa ni naš (rodoljuben Slovenc) pa ne.

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano