Čas je, da se Evropa glede beguncev neha vesti sramotno

Avtorica: Gauri van Gulik, namestnica direktorja za Evropo pri Amnesty International Spoštljiva minuta molka. Po vsem svetu je to tradicionalni odziv, ko življenje prekine tragedija. Takšen je bil tudi običajen odziv na tragedije v Evropi in na njenih mejah, s katerimi so se končala življenja tisoče beguncev in migrantov. Niso jih ubile bombe v Siriji, ampak so bili ubiti na grozljivi poti iskanja varnosti in boljšega življenja v Evropi. Ampak obseg in hitro ponavljanje teh tragedij kličeta k temu, da se ta molk prekine. Letos se je prekmalu končalo rekordno število življenj V razmiku zgolj nekaj dni sem se, tako kot ljudje z vsega sveta, vsakič v grozi zdrznila, ko so se tri nove tragedije pridružile seznamu vedno več dogodkov, zaradi katerih se je letos prekmalu končalo rekordno število življenj beguncev in migrantov. Po podatkih Agencije ZN za begunce je od 1. januarja 2015 na poti v Evropo umrlo že 2.500 ljudi.

Preteklo sredo, 26. avgusta, so na ladji okoli 30 morskih milj od obale Libije odkrili trupla 52 ljudi. Dan pozneje je policija v Avstriji odkrila trupla 71 ljudi, med njimi otrok, ki so bili stlačeni v tovornjak, zapuščen ob robu glavne avtoceste med Budimpešto in Dunajem. Policija je medijem sporočila, da naj bi bili pokojni Sirci, domnevno umrli zaradi zadušitve.

V četrtek zvečer je prišla novica o še eni tragični nesreči ladje pri Zuwari ob libijski obali. V petek še ni bilo kaj dosti znanega, še so iskali trupla in jih preštevali, a obstaja strah, da je morda umrlo do 200 ljudi.

Tragedije preteklega tedna niso bile niti nepričakovane niti izjemne Narava tragedij je, da so običajno redke in se nepričakovano zgodijo običajnim ljudem, ki se znajdejo v izjemnih okoliščinah. Grozljivosti preteklega tedna niso bile niti nepričakovane niti izjemne.

Na ducate ljudi, ki umirajo – ali stlačeni v tovornjake ali na ladje, ko iščejo varnost ali boljše življenje –, predstavlja tragično obsodbo neuspeha evropskih voditeljev, da zagotovijo varne poti do Evrope. Da se to zdaj dogaja vsakodnevno, je skupna evropska sramota.

Nedaleč od kraja, kjer je policija naletela na omenjeni grozljiv prizor, so se na Dunaju 27. avgusta sestali voditelji EU in Zahodnega Balkana. Čeprav sprva to vprašanje ni bilo na dnevnem redu, je ravnanje z begunci v regiji hitro postalo osrednja tema.

V Makedoniji so jih pričakale šok granate Za to so bili dobri razlogi – nekaj dni pred tem je Amnesty International poročala z makedonske južne meje z Grčijo, kjer je bilo ujetih 4.000 beguncev, ko je Makedonija zaprla meje. Paravojaške policijske enote so zablokirale mejni prehod z bodečo žico in na osuple družine, ki so bežale pred vojno v Siriji, streljala s šok granatami.

Kolega je srečal mamo štirih otrok iz Damaska, ki je tesno držala najmlajšega sina med zvoki šok granat v bližini: "To me spominja na Sirijo. Plaši otroke; nikoli si ne bi mislila, da bom na to naletela v Evropi. Nikoli, nikoli," je dejala.

Više po balkanski migrantski poti, na Madžarskem, je policija uporabila solzivec znotraj natrpanega sprejemnega centra, madžarske oblasti pa so sredi postavljanja ograje z bodečo žico ob meji s Srbijo, da bi več beguncem in migrantom preprečili vstop.

Pred kratkim se je misija Amnesty International vrnila z Lezbosa, enega od grških otokov na prvi liniji evropske begunske krize. Preobremenjenim tamkajšnjim oblastem brez zadostnih sredstev ne uspeva obvladovati dramatičnega naraščanja števila ljudi, ki prihajajo na otok – od 1. avgusta 33 tisoč. Posledično na tisoče ljudi, vključno s številnimi sirskimi begunci, biva v zelo slabih razmerah.

Evropa ne sprejema svoje odgovornosti Vse te krize so simptom iste težave: Evropa v svetovni begunski krizi, kakršni še nismo bili priča, ne sprejema svoje odgovornosti. Ne vzpostavlja varnih poti za begunce, ki bi spoštovale pravice in zaščito ljudi na dostojanstven način, do katerega so upravičeni.

Torej, kaj se da narediti? Nič več trenutkov molka – tega smo imeli dovolj. Zdaj je čas, da se pokaže voditeljstvo.

Zdi se, da so evropski voditelji – ali vsaj nekateri med njimi – dojeli sporočilo.

Na vrhu na Dunaju so bili pozivi manj osredotočeni na trdnjavo Evropo in zadrževanje ljudi zunaj nje ter bolj na solidarnost in odgovornost.

Podpredsednica Evropske komisije Federica Mogherini ne bi mogla biti bolj jasna v svojem nastopu po koncu srečanja. Evropa, je dejala, ima "moralno in pravno dolžnost", da zaščiti iskalce azila.

To so zagotovo prave besede. A zdaj jih je treba spraviti v dejanja.

Samo Turčija gosti 1,8 milijona sirskih beguncev, kaj pa Evropa? V Amnesty International že leta pozivamo k vseevropskemu pristopu, a zadnji dogodki kažejo, da to ni bilo še nikoli tako nujno potrebno kot zdaj. Ali je mogoče, da se bližamo točki preloma?

Evropski voditelji na vseh ravneh morajo pospešiti ukrepanje in zagotoviti zaščito več ljudem, bolje deliti odgovornost ter pokazati solidarnost z drugimi državami in tistimi, ki jo najbolj potrebujejo.

Najmanj, kar bi moral tak odziv vsebovati, so pomemben porast preselitve beguncev – trenutni predlogi so kaplja v morje v primerjavi s podatkom, da Turčija gosti 1,8 milijona sirskih beguncev –, več humanitarnih vizumov in več možnosti za združevanja družin.

Karkoli manj od tega bo moralni neuspeh in neuspeh z vidika človekovih pravic tragičnih razsežnosti – nekaj, glede česar preprosto ne moremo molčati.