Branko Soban: Ni schengna, ni Evropske unije

Tega takratni premier seveda ni storil, ker se je s Kurzem očitno varneje pogovarjati o povsem nepomembnih rečeh. Toda da ne bo pomote: tudi vsem drugim slovenskim vladam doslej Avstrije (še) ni uspelo prepričati, da je njeno ravnanje v nasprotju z evropsko zakonodajo. In ni se mogoče znebiti občutka, da se pravzaprav sploh ne trudijo dovolj, da bi uradni Dunaj odvrnile od tega, kar nezakonito počne.

Ker je politika praviloma nadvse ozkogleda, saj običajno ne vidi dlje od svojega mandata, so se tega resnega problema namesto (naših in tudi drugih evropskih) ministrov in predsednikov vlad raje lotili v akademskih krogih. Najbolj konkretno je to storil dr. Stefan Salomon, profesor evropskega in mednarodnega prava na univerzi v Amsterdamu. Ko se je leta 2019 iz Slovenije vračal domov, so obmejni organi na avstrijski strani Šentilja od njega zahtevali ali osebno izkaznico ali potni list. Zahtevo je seveda zavrnil, saj odkar velja schengen, na notranjih mejah ni več sistematičnih mejnih nadzorov. Šlo pa je seveda prav za to in ne morebiti za rutinsko preverjanje dokumentov. In ker potnega lista ni hotel pokazati, je moral plačati 36 evrov kazni.

Avstrijski nadzor je nezakonit

Toda ker profesor Salomon izvrstno pozna evropsko zakonodajo, se je zaradi tega dogodka na slovensko-avstrijski meji takoj obrnil na Sodišče Evropske unije v Luksemburgu. Ne nazadnje tudi zato, ker Avstrijci mejo s Slovenijo nadzorujejo že od leta 2015, ko je izbruhnila takratna migrantska kriza. Sodišče je 26. aprila lani sklenilo, da članice Evropske unije na svojih mejah sicer lahko uvedejo začasni nadzor, ki pa lahko traja največ šest mesecev. Po preteku tega roka mora država na novo oceniti stanje in dokazati, da državi grozi nova resna nevarnost. Te nevarnosti v avstrijskem primeru ni bilo, zato je nadzor na meji s Slovenijo nezakonit, je sklenilo sodišče v Luksemburgu.

Foto: Reuters

Dober mesec kasneje − v začetku junija lani − je na podlagi odločitve Sodišča Evropske unije enak sklep o nezakonitosti nadzora sprejelo tudi deželno upravno sodišče na avstrijskem Štajerskem. Toda stanje se ni spremenilo. Avstrijska vlada ne spoštuje ne svojega ne evropskega sodišča.

Podobnih bitk proti nadzorom na evropskih notranjih mejah je bilo doslej že kar nekaj. Eden od pionirjev tega boja je bil gotovo nekdanji nizozemski evropski poslanec Floris Wijsenbeek. Ko je tam v začetku devetdesetih let priletel iz Strasbourga v Rotterdam, so na tamkajšnjem letališču seveda zahtevali dokumente. Poslanec je vztrajal, da gre za notranjo mejo Unije, in ni hotel pokazati potnega lista. Zato ga je doletela kazen. Tudi on je šel na sodišče, toda ker schengenska pravila takrat še niso veljala, je pravdo seveda izgubil.

Profesor Salomon je bil tokrat v povsem drugačnem položaju. Schengen velja že od marca 1995, zato je ta svoj primer iz Šentilja preprosto moral dobiti.

Salvini grozi Sloveniji

Schengen, ki je ime dobil po majhnem naselju na jugovzhodnem koncu Luksemburga, nedaleč stran od meje z Nemčijo in Francijo, je v bistvu nekakšen temelj, na katerem stoji (in pade) Evropska unija. Sporazum, ki združuje 27 držav − poleg 23 članic Unije (kot zadnja se je lani pridružila Hrvaška) so v njem še Islandija, Liechtenstein, Norveška in Švica −, je za prebivalce naše celine gotovo najtrdnejši otipljivi dokaz, da ideja o skupnosti brez meja v resnici živi in deluje. Toda medtem ko so vsi računali, da mej v resnici ne bo nikoli več, so te po letu 2015, v času begunske krize, znova začele poganjati kot gobe po dežju. Danes svojih meja ne nadzoruje samo Avstrija, ampak tudi Francija, Nemčija, Danska, Švedska in Norveška. Te dni je slišati, da naj bi nadzor na meji s Slovaško uvedla tudi Češka.

Sloveniji je z uvedbo nadzora na meji glasno grozil tudi italijanski skrajni desničar Matteo Salvini, sicer podpredsednik vlade ter minister za promet in infrastrukturo. Toda notranji minister Boštjan Poklukar je po nedavnem obisku v Rimu pri italijanskem kolegu Matteu Piantedosiju zagotovil, da se to ne bo zgodilo. Če gre Italijanom seveda verjet …

Foto: Reuters Države uvajajo nadzor na svojih mejah zaradi različnih razlogov. Najprej so bili krivi begunci, a je politika ob tem očitno pozabila, da migracije trajajo že stoletja in zato niso problem, ampak proces, ki ga je s svojo kolonialno politiko in zadnja leta tudi z aktivno udeležbo v (ameriških) vojnah na Bližnjem vzhodu povzročala kar Evropa sama. Za begunci je potem prišel terorizem, pa pandemija covid-19, zdaj pa še vojna v Ukrajini in strah pred tihotapljenjem orožja. Toda politika spet pozablja, da se morebitni tihotapci in nepridipravi ne premikajo čez glavne mejne prehode, ampak iščejo druge poti. Zato avstrijski nadzor v Šentilju ali kje drugje nima pravega učinka. Kar je denimo lepo dejal tudi deželni glavar avstrijske Koroške Peter Kaiser, ko je ocenil, da ni pravega razloga za podaljšanje nadzora na meji s Slovenijo.

Problem je resen. Študija, ki so jo pred leti naredili v Evropskem parlamentu, je denimo pokazala, da bi dvoletna ukinitev schengna Evropski uniji povzročila za najmanj 51 milijard evrov gospodarske škode, bruto družbeni proizvod Unije pa bi se zmanjšal za ogromnih 230 milijard evrov. Če bi analizo opravili danes, bi bile številke bržkone vsaj dvakrat večje.

Cesar je gol, schengen razpada

Toda pri vsem tem še zdaleč ne gre le za denar. V igri so veliko večje stvari. Gre namreč za ideje, na katerih je zgrajena Evropska unija. Schengen je eden od njenih temeljev. In če pade schengen, pade hkrati z njim tudi Evropska unija. Kar se pravzaprav že dogaja. Nekatere države članice, ki so denimo zaradi nespoštovanja evropskih pravil igre ostro kritizirale Madžarsko in Poljsko, zdaj najbolj goreče kršijo evropsko zakonodajo, ko gre za ukinjanje schengenskih meja. S tem grobo teptajo evropsko zakonodajo in nacionalne interese postavljajo nad interese Unije. Kar je seveda katastrofa za Evropsko unijo.

Povedano z drugimi besedami: cesar je že gol, toda tega noče nihče povedati na glas. Niti Evropska komisija z Ursulo von der Leyen na čelu ne, ki preprosto miži pred tem, kar se dogaja, ne udari po mizi in s tem tiho pristaja na razpad sistema.

Kaj si o vsem tem mislijo ljudje, ki s svojimi davki vzdržujejo to evropsko trdnjavo, pa tako in tako ni pomembno. Evropska unija je elitistični in ne ljudski projekt, zato eliti, ki odloča o vsem, niti na misel ne pride, da bi za mnenje − o nadzoru na mejah denimo − vprašala tiste, ki jih vsakih nekaj let pokliče na volitve zato, da bi še naprej lahko nemoteno vladala in odločala v njihovem imenu.

Foto: Getty Images