Sobota, 21. 10. 2023, 22.22
6 mesecev, 1 teden
Boštjan Udovič: Vinjete zgodnje jeseni
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,42
Pred dnevi je v deželo pod Alpami z velikimi koraki prispela, kot smo ji radi rekli v mladih letih, v vrtcu ali prvih razredih osnovne šole, teta Jesen, in naznanila, da nam bo na Kranjskem kljub nizkim temperaturam postajalo vse bolj vroče. Ne zaradi globalnega segrevanja, ampak zaradi našega ideološkega pregrevanja, katerega sence se spet pritajeno odslikavajo v dejanjih ali nedejanjih v naši družbi.
Osebna izkušnja
Odkar so me pri Siolu zaprosili za to, da se enkrat mesečno oglasim s svojim pogledom na Slovenijo in svet, sem pogosto naletel na odobravanje mojih stališč in razmišljanj, tu pa tam pa ne. No, do zadnje kolumne o avtocestah in gnečah na njih.
Na dan objave kolumne je od nekaj znancev priletelo nekaj sarkastičnih SMS-sporočil, da sem zdaj postal že "vseznalec" in komentiram tudi avtocestno politiko, nekaj ljudi mi je stisnilo roko, da sem prav povedal, drugi pa so me ob srečanju le premerili, kot grobar svojega varovanca, a rekli niso nič.
Sem pa prvič doživel to, da me je na cesti, natančneje na Prešernovem trgu, ko sem nekoga čakal, ustavil popoln neznanec, me nadrl, naj se ne vmešavam v področja, ki jih ne razumem, in dodal: "Itak ste ti in tvoji krivi za vse, kar je narobe v tej državi."
Ko sem ga vprašal, kdo "so moji", mi je zabrusil, da jaz to že vem. Ker mi vladamo že 30 let na 45 let podlage.
Verjetno ni treba posebej poudarjati, da mi je vse skupaj malce jemalo sapo, a sem se v svoji prijaznosti zadržal. Gospoda sem poslušal in si mislil svoje. Ko mi je s prstom odžugal, da bo natančno bral mojo naslednjo kolumno, sem videl, da je vrag vsaj pri njem odnesel šalo.
Seveda me to kričanje ni prestrašilo. Gospod, če se bo prepoznal, bo videl, da se vedno bolj držim pregovora, da kdor jezika špara kruha strada, zato si bom tudi tokrat drznil komentirati tisto, kar menim, da je treba povedati. Tudi če me bo v ponedeljek spet kdo na Prešernovem trgu ali kje drugje "milom ili silom" vzel roke.
Zastave in zastavice
Pred dvema tednoma se je na Kongresnem trgu zgodil incident s podiranjem zastavic, ki jih je neko družbenopolitično gibanje zasadilo s ciljem slikovite potrditve svojih stališč. Ne bom se opredeljeval do vsebine, ampak ostajam pri procesu oz. formi.
Nasprotniki tega stališča so se na to, kot so jo večkrat sami poimenovali, provokacijo odzvali hipno in hitro. Dobili so medijsko podporo, kar ni slabo, saj se je začelo o stališčih ene in druge strani govoriti. In v demokraciji je ključno, da se med seboj pogovarjamo.
Eden od slovenskih politikov rad uporabi celo rek, da se moramo med seboj pogovarjati, poslušati in slišati. No, ti dve strani se gotovo nista ne poslušali in ne slišali.
Razprava, vsaj z očmi gledalca in poslušalca, kar sem bil sam, ni obstajala. Namesto dialoga smo poslušali predstavitev stališč in argumentov, kot bi bili v predvolilnem boju za glasove.
Na neki točki se na poročilih komercialne televizije glavni protagonistki obeh taborov in pogledov nista pogledali niti s trenom očesa.
Sam sem ob tem s kavča modroval, da bi si želel z obeh strani več razprave, vsebine in soočenja pogledov, saj bi to bilo zelo koristno, ker bi soočili argumente. Moje viharjenje možganov je presekala ena od prijateljic naslednji dan, ko mi je dejala, da je meni lahko modrovati s kavča, sploh zato, ker nisem bil čustveno vpleten v zadevo.
In res nisem bil, a vseeno sem si želel slišati pogovor med stranema. A sem se žal zmotil. Ugotovil pa sem, da zastavice niso bile le simbolične, ampak simptom nečesa več. Tega, da se po poletnem zatišju vračamo na stara pota klasičnih slovenskih razprtij, ki znajo biti včasih zelo neprijetne. Predvsem takrat, ko se namesto z argumenti spopadamo drug z drugim, osebno.
Moli, moli rožni venec
Teden dni po prvem dogodku smo bili priča novemu izzivu za slovensko družbo – tokrat ob molitvi rožnega venca na Kongresnem trgu. Sam sem kar malce z zanimanjem bral in gledal poročila o tem dogodku, ker me je zanimalo predvsem to, kaj bodo povedali tisti, ki so se tega dogodka udeležili.
A namesto smiselnih izjav in argumentov smo tokrat videli skorajda brutalno utišanje tistih, ki so želeli kaj povedati. Mladi mož, ki je molitev organiziral, je (za)povedal, da se medijem ne daje izjav. Ni mi sicer jasno, zakaj ne, ampak vsekakor je s piarovskega vidika izgubil veliko prednost, ki bi jo lahko imel. Kajti če ti ne poveš nič o sebi, vedo veliko o tebi povedati drugi.
Kljub temu so določene posameznice izjavo dale (in potrdile rek, da ženska v Sloveniji pri hiši drži gor tri vogale, ne le enega). In njihove izjave niso bile prav nič ideološke, nekatere so bile celo zabavne in prijetne. So pa vse izražale vrednostni sistem tiste gospe ali gospodične, ki je izjavo podala. Kar je v demokraciji popolnoma sprejemljivo in zaželeno.
A v medijih in na družbenih omrežjih se je o tem dogodku namesto vsebinske spet razplamtela ideološka debata. Strokovnjaki z različnih področij so resda zavzeli objektivistično stališče, da je ta molitev skladna z ustavo (Samo Bardutzky), da pa se lahko v njej skriva politično sporočilo (Aleš Črnič), a žal od tu dalje nismo prišli. Bi pa bilo smiselno to razpravo nadaljevati. Morda v kakšnem skupnem forumu tudi z organizatorji tega dogodka.
Nasprotujem, ker sem!
Te tri vinjete, kot bi jih imenoval oče (našega) teka za (življenjskim) vozom, kažejo, da imamo na Slovenskem dve resni težavi.
Prva je, da se težko pogovarjamo zunaj ideoloških okvirov. Premalo se poslušamo, zelo redko se slišimo. To pa je za demokracijo in politično kulturo slabo. Iztok Simoniti je v eni svojih razprav zapisal, da je demokracija tisto, kako ravnamo z drugimi. In še kako ima prav. In mi drug z drugim žal prepogosto ravnamo slabo.
Druga težava na Slovenskem je, da premnogokrat želimo takoj nasprotovati že zaradi nasprotovanja samega. Naše razprave so pogosto ideološko napihnjene, pa tudi vrednostne sodbe so lahko močne in boleče. Še več: naše nasprotovanje je pogosto bolj kot na vsebino usmerjeno na človeka, kar kaže na neko kulturno posebnost, ki je daleč od (kot je napisal Anton Trstenjak) slovenske poštenosti.
Obe zadevi pa sta škodljivi za ustvarjanje prostora za dialog, ki je v današnjem zmešanem svetu nujen. Če torej povem z besedami velikega diplomata Daga Hammarskjolda, bi bilo bolje, če bi na Slovenskem kdaj vedeli, česa naj ne povemo, in tega potem tudi ne bi povedali.
Namesto zaključka
Kako bomo lažje živeli s seboj in med seboj? Enostavno. S poslušanjem in slišanjem. Slišanje pa seveda ne pomeni strinjanje. Ampak le to, da skušamo argumente druge strani razumeti.
Boste rekli: "Lažje reči kot storiti, mar ne!?" Morda. Ampak se da. Naj začnem pri sebi z odzivom gospodu iz prve vinjete, če morda res bere to kolumno:
Spoštovani gospod, ki ste me ustavili na Prešernovem trgu,
hvala za vašo kritiko. Ker ste mi s tem omogočili, da sem začel razmišljati tudi o vašem pogledu na gnečo na avtocesti. In tudi o tem, da smo zanjo krivi jaz in "moji" (kdorkoli že to so). Upam, da se morda še kdaj srečava v bolj prijaznem tonu. In spijeva kakšen jabolčni sok ali pivo ter rečeva kakšno o tem, kako lepo je – ne glede na gnečo na cestah ali druge izzive – živeti v najini skupni domovini, Sloveniji. Vem namreč, da imava več skupnega kot tistega, kar naju razdvaja.
Vse dobro vam želim.
Boštjan
Siolov kolumnist Boštjan Udovič
