Sobota, 19. 10. 2024, 22.31
6 dni, 3 ure
Boštjan Udovič: Mil'jon ima? Križaj ga!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,64
Naslov prispevka se mi je ponudil sam po sebi pred nekaj tedni, ko se je na Slovenskem zvrstilo kar nekaj dogodkov in izjav posameznikov, ki so (po nepotrebnem) "razburile" javnost. Ob teh dogodkih sem se ponovno zavedel, kako hitro smo se na Slovenskem sposobni spotakniti ob naše ljudi, ki imajo nekaj denarja pod palcem, le zato, ker ga imajo. Pa pojdimo po vrsti.
Lestvica najbogatejših Slovencev
Vsako leto na Slovenskem v javnost trešči t. i. lestvica najbogatejših Slovencev. Če bi verjetno šteli klike vseh tistih, ki na ta dan klikajo po podatkih, kdo je na Slovenskem spet zelo bogat, bi jih verjetno našteli kar krepko nekaj deset tisoč.
Če bi bila to samo radovednost, bi še zamahnil z roko. Težava nastane, ker se vedno iz tega razvije velika razprava, kdo ima koliko in predvsem kako je nekdo lahko tako obogatel. Pri tem se pogostokrat namiguje na neke nepoštene načine, včasih bolj ali manj izrečeno. Zelo redko tako kdo v medijih, v osebnem pogovoru ali na družbenih omrežjih reče, da je to zasluženo oz. odraz trdega dela. Kot da pri nas ne bi delo štelo nič.
Raje kot to, da je kdo bogastvo dosegel z lastnimi žulji, dušebrižniki poudarjajo "njegove/njene veze in poznanstva", pa morda "to, da je bil(a) na položaju" (in s tem namigujejo na koruptivne prakse), da "se je omastil(a) v tranziciji" in tako dalje.
To nas pripelje do paradoksa, ki ga je nemogoče pojasniti. Na eni strani častimo delo in delavca, na drugi strani pa križamo tiste, ki so si z lastnim delom pridobili določen kapital. Razumi, kdor more.
Kralji ulice, amorfna gmota … in služba očeta
Da je stanje v naši domovini takšno, je seveda stvarnost. K temu, da se stanje na tem področju poslabšuje, pa včasih pripomorejo tudi tisti, ki so sami na lestvici najbogatejših. Tudi s svojimi (nedomišljenimi in pavšalnimi) izjavami, ki morda tudi niso vedno mišljene, kot se berejo.
Se spomnite zdravnika, ki je svojo urno postavko primerjal s čistilko? Pa to, da nekateri mediji skorajda dnevno objavljajo premoženjske kartice politikov in jih bičajo, če imajo kaj premoženja? Pa tiste nesrečne izjave predsednice republike o "Kraljih ulice"? Kaj pa izjave gospoda Jožeta Anderliča o amorfni gmoti? Čudnega in nesrečnega oglasa gospoda Klemna Šešoka o tem, kakšnega delavca bi si želel v svojem podjetju?
Glede na lestvico revije Finance Manager se je na vrh lestvice najbogatejših Slovencev v letu 2023 povzpela družina Igorja Laha.
Če k temu dodam še odzive na sveže tvite gospoda Mateja Rigelnika o dvigalih iz "Črne vdove" in njihovi ceni v odnosu do cene v UKC, pa (družbeno-)medijske zapise o tem, da naj bi predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak dobil to mesto, ker je oče nekoč delal v Mercatorju, se mi pojasnjuje slika tega, kako težko je na Slovenskem razumeti, da smo se kot družba v določenih delih po letu 1991 razdelili, tudi po premoženjskih karticah, v različne razrede. In to naj bi bil vir vsega zla, kajti sveta slovenska uravnilovka naj bi bila tisto, k čemur bi v naši državi morali stremeti.
A kritično oko mi ne pusti, da ne bi tudi razmislil o tem, kaj je s takim pristopom narobe. Sam se sicer štejem med amorfno gmoto, razumem tiste, ki si želijo pravico do odklopa, spoštujem kralje ulice in vse slovenske funkcionarje ter vedno zagovarjam optimiziranje stroškov, a ne za ceno ljudi. To me (ideološko) določa, zato tudi privzdignem obrv, če kdo izjavi kaj res neumestnega. Sočasno pa se zavedam, da smo si ljudje različni in na stvari različno gledamo. Zato je treba takšne ali onakšne izjave vedno jemati v kontekstu izrečenega, in če je to nujno, kritizirati izjavo, ne pa človeka, ki jo je izrekel. Ljudje smo namreč ljudje zato, ker smo zmotljivi.
No, naša folklora je drugačna. Posameznikove "nesrečne" izjave se običajno jemljejo iz konteksta, s slovenskim kolom (naglas in pomen določite sami) pa začnemo udrihati vse počez, pri čemer nam je najljubše, če lahko posameznika, ki je po(ve)dal takšno izjavo, povežemo s kakšnimi "botri", "ozadjem", "osebno okoliščino" ali čem drugim. In to je napačna smer.
A ne samo premoženje in nesrečne izjave, Slovenci težko odpuščamo tudi privarčevana sredstva.
Martin "mil'jon" (ki ni in ne sme biti problem)
Marta Kos je v postopku kandidature za evropsko komisarko. Gre za izjemno pomemben položaj, na katerega bi morali biti na Slovenskem vsi ponosni in se truditi, da bi ga dobila. Kajti ne bo ga dobila "le" Marta Kos, dobila ga bo Slovenija.
A pred tedni, ko je odbor za pravosodje Evropskega parlamenta obravnaval morebiten "konflikt interesov" kandidatov za komisarje, je med vsemi 27 komisarji na vrsto prišla tudi Marta Kos. V gradivu, ki ga je posredovala Evropskemu parlamentu, je pojasnila tudi svoje premoženje. In glej ga zlomka! Po podatkih portala Politico (ki velja za medij bruseljskega balončka) naj bi imela privarčevanih milijon evrov. In v Sloveniji je završalo.
Ne samo na družbenih omrežjih, ampak tudi med slovenskimi (bruseljskimi) novinarji, ki so to novico hiteli razlagat, občasno celo malce privoščljivo na način, češ … "poglejte jo, bogatašico".
In to je mene zelo zmotilo, saj se mi glede na bogato domačo in tujo karierno pot Marte Kos milijon privarčevanih sredstev sploh ni zdelo zelo veliko. Da bi ugotovil, kdo ima v tem okviru problem, sem vzel v roke kalkulator, predmet, ki ga je soustvaril ameriški Slovenec France Rode, in šel računat.
Recimo: če ima Marta Kos vsaj trideset let delovne dobe na visokih položajih (delala je za Deutsche Welle, bila podpredsednica Gospodarske zbornice, svetovalka in konzultantka ipd.), je dobivala temu primerno plačo. Verjetno ji je uspelo dati vsaj nekaj na stran.
Slovenska kandidatka za evropsko komisarko Marta Kos naj bi imela po podatkih portala Politico na bančnih računih milijon evrov prihrankov.
Sedem let je bila tudi slovenska veleposlanica. Če je bila pri tem malce bolj varčevalno usmerjena (poudarjam, da so plače slovenskih diplomatov ne glede na obče mišljenje v javnosti po mojem mnenju absolutno prenizke!), je vsaj iz tega naslova lahko prihranila, tako čez palec, vsaj med sto in 200 ali več tisoč evri. Torej … kje je težava, če ima privarčevanih milijon evrov? Ni je!
In to bi morala razumeti tudi poslanka Evropskega parlamenta s strani Levice Manon Aubry, ki je kot z mačeto sekala po kandidatih za komisarje, sočasno pa pozabila, da ona sama kot poslanka Evropskega parlamenta v petih letih zasluži vsaj 500 tisoč evrov ali več.
Kako gre že tista o spregledanju bruna v lastnem očesu?
Naša dnevna soba (in piranska uradnica)
Pred davnimi leti je na Občini Piran delala uradnica, ki je bila neke vrste piranski Mr Njet. Karkoli smo mi, Pirančani, prosili, je bilo zavrnjeno že v začetku, še preden nam je uspelo pojasniti, zakaj bi to potrebovali.
Ne poznam osebne zgodbe te uradnice, pa tudi ni in ne bi smela biti moja stvar, a zmotilo me je, ko sva enkrat z očetom slišala za njen komentar na našo prošnjo za ureditev neke zadeve. Ni ga sicer povedala nama, povedala ga je nekomu drugemu, za katerega ni vedela, da naju osebno pozna. Komentar se je glasil: "Kaj bo Udovič meni govoril, da rabi to in to? Njegova dnevna soba je večja od mojega stanovanja!"
Če pustimo ob strani dejstvo, da cenjena gospa nikoli ni bila v naši dnevni sobi (ki meri dobrih 18 kvadratnih metrov), me je ob tem komentarju zmrazila predvsem njena ljudomrznost in zavist – češ, kaj še hoče Udovič glede na to, koliko ima premoženja in kako bogat je, jaz si pa ne morem ničesar privoščiti.
Zdaj lahko razpravljamo o naši dnevni sobi (tudi slike lahko pošljem zainteresiranim bralkam in bralcem). Lahko pa razpravljamo tudi o tem, da sta moja starša 40 let kot manualna delavca garala, da sta "iz nič" ustvarila premoženje za naše dostojno življenje.
Redko kdo ve, da smo v tej njuni šparanciji mnogokrat izpustili dopust (sploh smo redko kje bili), pa druge zadeve, ki so mnogim v naši državi "običajne". Pod črto: živeli smo skromno, a ne meni in ne sestri ni manjkalo ničesar.
In potem se najde nekdo, ki jima iz zavisti "javno" očita velikost dnevne sobe, ki sta jo sezidala z lastnim mešanjem malte in polaganjem cigel? No, ne vem, ali je to tisto, kar bi v naši kulturi morali podpirati.
Namesto zaključka
Štiri nepovezane zgodbe, ista resnica. Pregovorna slovenska zavist je ena od stvari, ki nas kot narod in državo hromi. Tisto o sosedovi kravi, požagani češpi ali o čem drugem tako ni več pravljica, ampak kruta resnica, ki ne omogoča, da bi stopili naprej. In to povzroča vse večjo nestrpnost in nespoštovanje med nami.
Ljudje smo različni. Tudi naše potrebe, želje in hotenja so načeloma različni. Namesto da se ukvarjamo z drugimi in njihovim bogastvom ali nebogastvom, iščimo v naših življenjih raje tisto, kar nas res veseli. Kajti ne verjamem, da smo kot narod tako "posebni", da nas res osebno izpolnjuje preštevanje denarcev drugih. Veliko je lepših stvari v naši deželi, začenši z jesenjo, ki je naše gozdove in pota pred kratkim odela v jesenske barve.
Denar in bogastvo sta minljiva. Vsaj tako pravi freska v izjemni cerkvi v Hrastovljah. Če se bomo manj ukvarjali s tem, kdo kaj ima, in se bomo bolj osredinjali na to, kakšen človek je, bomo bogatejši. Ne denarno, ampak duhovno. In to je tisto, kar v teh predprvonovembrskih dneh želim vsem. Kot namreč pravi Prešeren: "Dolgost življenja našega je kratka!"
Se tega dovolj zavedamo?
Siolov kolumnist Boštjan Udovič je redni profesor s področja diplomacije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Kot gostujoči profesor predava tudi na oddelku za politične vede in sociologijo Univerze v Salzburgu. Je navdušen poslušalec klasične glasbe in soskrbnik mačka Boška. Kolumne na Siolu objavlja vsako tretjo nedeljo v mesecu.
