Angel(a) na oblaku in kokoš brez logi(sti)ke

Nekaj pa ima Claudia Schiffer v tisti obupni Oplovi reklami o nemški avtomobilski (ne)resnosti vseeno prav – humor Nemcem resnično ne gre od rok. Tu nekje so tudi pri produkciji popularne glasbe in filmov.

Občutek za vse troje je odvisen od lokacije podzavestnih "hotspotov" za užitek – tisto, kar je dražljivo Nemcem, je malokomu drugemu, zato se v njihove popevke, šale in filme drugi težko vživimo. Analitiki to drugačnost Nemcev povezujejo z vzgojno tradicijo reda (čistosti), dela (prizadevnosti) in discipline (ubogljivosti). Izrazi v oklepaju so sopomenke, ki jih uporabljamo pri opisovanju navajanja otrok na kahlico.

Nemška klobasica in uspeh Reformacija naj bi srednjeveškim Nemcem prinesla posebno kulturo čistosti, s katero so se želeli razlikovati od južnjaške (katoliške) umazanije in nereda. Posledično so nemški starši postali obsedeni z zgodnjim navajanjem otrok na kahlico. Lepa in čvrsta klobasica je nemškim otrokom postala glavna valuta uspeha, s katerim so pri starših dosegli naklonjenost in nagrado.

Zato je nemški užitek tudi v odraslosti povezan s čistostjo, pritiskanjem (delom) in disciplino; nemški uspeh in bogastvo (čvrsta klobasica) pa ima zadaj vedno tudi svojo prikrivano, smrdečo in gnusno komponento, brez katere za Nemca uspeh sploh ni pravi. "Gnoj je zlato in zlato je gnoj." (S. Kosovel)

Od reformacije naprej je zato nemška fascinacija s črevesjem in iztrebki tisto področje, kjer večina drugih narodov z Nemci ne najde pravega stika – kakci pač malokomu drugemu pomenijo posebno draž ali celo umetniško zgodbo, zato se tudi pojavljajo težave pri mednarodni percepciji nemške pop produkcije. Zakaj bi poslušal Nemca piskati iz črevesja, če bolje zveni italijanska pesem iz srca ali angloameriška iz ritmičnih plesnih korakov in dinamičnih glasilk?

Kar ne pomeni, da Nemcem ne priznavamo, da so iz svoje anankastične privrženosti delu, redu in disciplini naredili izjemen družbeni model učinkovitosti, organiziranosti in kakovosti. Pustimo zdaj prirejene dizle in bencinarje ter priznajmo, da so Nemci izvrstno prilagojeni na svet, v katerem štejejo racionalnost, organiziranost, tehnologija in produkcija dobrin. In to je svet, v katerem večinoma živimo.

Nekompetentnost nemških strategij A na tem mestu želim zaradi besed nemške kanclerke o mogoči vojni zaradi beguncev na Balkanu spomniti še na neko lastnost, v kateri Nemci nikakor niso dobri – to so vojaške in strateško-politične presoje.

Govorim o dveh svetovnih vojnah, o nemški kolonialistični zgodovini, pa tudi o nemški zapovedani vojaški in politično-strateški abstinenci zadnjih sedemdesetih let. Če je kdo v Evropi dokazljivo slab in nekompetenten za vojsko in strateško politiko, so to Nemci. In če se kdo zanaša, da bodo Nemci politično in varnostno rešili Evropo, je to podobno, kot zgraditi evropski Hollywood v Frankfurtu ali Berlinu.

Zato je težko razumeti pomirjenost naše vlade in njenega predsednika že s tem, da je Angela Merkel obveščena o nas in razume naše težave. Če premier niti na lastni novinarski konferenci ne upa polemizirati o Angelinih balkanskih vojnih tezah in težavah, ki nam jih sama povzroča, potem si lahko mislim, kaj se dogaja na sestankih z njo osebno.

Ampak Angela ni naša mama, še manj naš angel varuh. Pa tudi če bi se vsem na očeh dvignila nad oblake, se na njeno geopolitično presojo ne bi smeli zanašati. Balkanska reka migrantov, ki so jo sprovocirale politične skrivalnice med Nemčijo, Grčijo in Turčijo, je daleč od videza kakršnegakoli nadzora v EU. Dejanske številke (pri)vabljenih v Nemčijo bodo vsak čas desetkratno presegle dogovorjene EU-načrte.

Ob tem pa iz zgodovine vemo, da je socialni inženiring zadnja stvar, glede katere lahko človek zaupa Nemcem. Če znajo delati dobre avtomobile, se je v zgodovini že ničkolikokrat izkazalo, da izjemno slabo predvidijo obnašanje ljudi, množic in drugih narodov, ki ne delijo njihovih vzgojnih obsesij s čvrstimi in vsaj malo aromatičnimi klobasicami.

Angela ni naš angel Verjamem torej, da so Nemci znali kakovostno, realistično in natančno izračunati, da bi v prihodnjih letih potrebovali nekaj milijonov mladih delavcev. A odločitev za tovrsten socialni inženiring so celo s stališča nemške notranje politike izvedli približno tako demokratično, kot je bila v Sloveniji nekoč sprejeta odločitev za tajkunsko lastninjenje podjetij.

Brez javnosti, brez razprave, mimo veljavnih zakonov, brez kančka demokracije. To sicer ni presenečenje. V EU razpisujemo referendume za vsak pasji drekec na cestah, po drugi strani pa o epohalnih odločitvah, ki dobesedno in vsem na očeh spreminjajo zgodovino, ne izvedemo niti najmanjše demokratične procedure.

Zato Merklova v tem trenutku za Slovenijo ne more igrati angela varuha in zanašanje na njene strateške presoje in razumevanje je lahko usodna neumnost za malo Slovenijo. Ko namreč veliki igralci naredijo neumnost, kar se ne zgodi tako redko, po tistem rečejo samo "ups" in gredo naprej. Če je tak "ups" za male in nepomembne postal katastrofa, pa večjih še nikoli v zgodovini ni kaj posebej ganilo.