Ali štiriletniki (še) lahko spijo v vrtcu?

Pri tem je pomenljivo, da se nikakor ne da izvedeti za dejanske razloge, zakaj sta bila dečka odvzeta starim staršem, saj je dokumentacija zaupne narave, za zdaj navedeni argumenti (da so stari starši sovražni do očeta otrok, ki je osumljen umora njune matere, kar ni v korist otrok, ki si morata po mnenju socialnih služb sama ustvariti mnenje o očetu v čustveno neobremenjenem stanju in okolju) pa povsem neprepričljivi in za večino tudi nesprejemljivi.
    
Ta primer simptomatično kaže, kako se država v obliki pristojnih institucij brez jasne argumentacije vse intenzivneje vpleta v življenje posameznikov in družin. Tovrstna agresivnost, ki temelji na nekakšnih samozadostnih odločitvah z le malo možnosti priziva in diskusije, pa se širi tudi na druga, še do pred kratkim povsem nedoumljiva področja.
    
Eno od teh je na primer spanje otrok v vrtcih, za katerega bi si človek mislil, da je reč, pri kateri se res nikoli ne bi smele pojaviti kakšne težave. A žal v teh časih tudi pri tako preprostih stvareh zadeve niso (več) povsem jasne.
    
Poglejmo.

Spanje

Vsem nam je jasno, da je spanje potrebno za normalno življenjsko funkcioniranje posameznika in da so potrebe po njem pogojene tako starostno kot tudi individualno. Nekateri odrasli tako na primer potrebujejo tudi deset ur spanja na noč, medtem ko drugi lahko shajajo tudi z manj kot šest ur dnevno. Prav nič čudnega tudi ni, če dveletni ali pa triletni otroci spijo več kot dvanajst ur dnevno.
    
Temu se v principu prilagaja tudi režim v vrtcih. Ta naj bi v osnovi otroke do njihovega odhoda v šolo zlagoma pripeljal do tega, da jim čez dan, po kosilu in v času počitka, ne bo več treba spati.
    
No, včasih ni tako. Tukaj je nedavni primer, za katerega sem izvedel od prijateljice in v katerem so si začeli pravico otrok do spanja v vrtcu v času počitka razlagati in jo prikrojevati povsem po svoje.

V enem od ljubljanskih vrtcev …

V zadnjem času je prijateljica pri svojem štiriletnem otroku začela opažati nenavadne spremembe. Otrok, ki je bil popoldne običajno živahen in radoživ, se je nekajkrat tedensko začel obnašal povsem drugače. Bil je utrujen in umirjen, tam po šesti popoldne pa ga je nepričakovano začelo zmanjkovati, tako da je kar naenkrat zaspal. Včasih ni zmogel pojesti niti večerje.
    
Ker prijateljica ni v ničemer spremenila svoje dnevne rutine z otrokom, se je po odgovor odpravila v vrtec na govorilne ure.

"Se je v zadnjih tednih pri vas kaj spremenilo, da je otrok popoldne tako zaspan?" je vprašala vzgojiteljico.

Ta je nekaj časa molčala, potem pa priznala, da se je v tem času na zahtevo matere enega od otrok spremenil režim popoldanskega počitka vseh otrok v skupini.

"Kako pa se je spremenil ta režim?" je vprašala prijateljica.

Po obisku inšpektorice

Izkazalo se je, da je na podlagi intervencije ene od mam, ki eksplicitno ni želela, da bi njen otrok med popoldanskim počitkom v vrtcu spal, nekaj manj kot dva meseca prej v vrtec prišla inšpektorica (menda z ministrstva za šolstvo), ki je po "pregledu" vzgojiteljici dala naslednje navodilo: "Tisti otrok, ki v petnajstih minutah po začetku popoldanskega počitka ne bo zaspal, tega počitka ne potrebuje, zato se ga naj dvigne z ležalnika in naj počne druge reči, spati pa ne sme več!"
    
Vzgojiteljica je sprva protestirala, vendar ji je inšpektorica zagrozila, da so to pač "nove smernice" pri vzgoji otrok in da naj se raje ne upira, da ne bo še kakih hujših posledic zanjo. Nove smernice na področju spanja otrok v vrtcih je potrdila tudi vodja vrtca.
    
Tako se je vzgojiteljica v strahu za službo odločila, da bo v nasprotju z lastnim prepričanjem dejansko spremenila režim popoldanskega počitka otrok. Ko so legli k spanju, je pogledala na uro ter po petnajstih minutah naredila obhod in pregled vseh otrok. Tiste, ki (še) niso spali, je dvignila in namesto spanja so morali početi nekaj drugega.

Krizni sestanek

Prijateljica je bila šokirana. Seveda je bil zaradi tega hitro sklican krizni roditeljski sestanek z vodjo vrtca in vzgojiteljico. Izkazalo se je, da prijateljičin otrok še zdaleč ni edini, ki ima popoldanske težave z budnostjo. Skoraj polovica otrok iz skupine je bila popoldne "matasta" in nezmožna kakršnihkoli drugih aktivnosti (med tistimi iz druge polovice so bili seveda tisti, ki jim je v petnajstih minutah po začetku počitka uspelo zaspati).
    
Ko so starši začeli pritiskati na vodjo vrtca, kako je lahko sprejela tak ukrep, ne da bi se o tem najprej posvetovala s starši, se je začela izgovarjati na inšpektorico in na njene ugotovitve. Na koncu sestanka so se vsi starši, razen tiste, ki je sprožila to spremembo, podpisali pod zahtevo, da imajo otroci pravico spati med popoldanskim počitkom, vzgojiteljica pa jih nima pravice dvigovati po petnajstih minutah.
    
Dobro, je rekla prijateljica, preglejmo zdaj vse to, kar se je zgodilo, s formalnega vidika: nam lahko, prosim, posredujete dokumentacijo, ki je nastala po obisku inšpektorice?

Težava

Tu pa so se seveda začele težave. Vodja vrtca se je začela izgovarjati, da te dokumentacije ne more predati kar tako, ker gre za dokumente zaupne narave, poleg tega pa inšpektorica vsega tega, kar je rekla, niti ni zapisala v formalni obliki. Dobili niso ničesar, niti zapisnika kriznega sestanka, ki ga je obljubila vodja vrtca.
    
Primer je tako dobil kafkovske razsežnosti. Na eni strani so se znašli starši s svojimi otroki, ki niso smeli več spati in niti leže počivati, če niso zaspali v določenem času po začetku počitka. Na drugi strani pa obstaja monoliten vzgojni sistem s svojim nadzorom, ki je "v okviru novih smernic" odredil spremembo popoldanskega urnika za počitek otrok, o čemer staršev ni niti obvestil, kaj šele da bi pridobil njihovo privolitev.
    
Ko so starši "po razkritju" zahtevali evalvacijo tega dogodka in želeli preveriti formalni proces, ki je privedel do tega "novega hišnega reda", so naleteli na klasične birokratske ovire, češ da ne morejo na preprost način pridobiti zadevne dokumentacije.

Do nje (za zdaj) ne morejo priti ne glede na to, da gre dejansko za njihove otroke, zaradi česar bi bili do tega več kot logično takoj upravičeni.

Tudi ta "primer" se v formalnem smislu vleče še naprej.

Sklep

Se torej lahko čudimo temu, da v primeru koroških dečkov javnost, ki formalno z dečkoma nima ničesar, ne more dobiti jasnega odgovora na vprašanje, zakaj sta bila otroka odvzeta starim staršem (socialne službe poleg tega vztrajajo, da tudi stari starši formalno nimajo nič z otrokoma ter da sta bila dedek in babica samo ena od kandidatov za rejništvo)?
    
Seveda ne. In ne samo to.

Če se uradniška oblast (vodja vrtca) začne upirati ter neposredno vpletenim onemogočati jasen in hiter dostop do vseh informacij že pri tako očitnih primerih samovoljnega ravnanja, kot je pravica do spanja štiriletnih otrok v vrtcu, potem si lahko le mislimo, kako čvrsto in s koliko formalnimi varovali se bo skušala obraniti pri veliko bolj usodnem primeru, kot je primer koroških dečkov.  
    
Deželi, kjer se štiriletnikom krati pravico do spanja v vrtcu, pa se nedvomno ne obeta nič dobrega.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.