Ali morajo predsedniški kandidati brati knjige?

Foto: Reuters

Povsem logično je, komu so bile namenjene te knjige: levo usmerjenim državljanom, ki berejo knjige. Lahko bi rekli, da so z njimi skušali še enkrat prepričati že prepričane, ampak po toči zvoniti je bilo seveda prepozno.

Seveda se hitro postavi vprašanje, kakšen družbeni domet sploh imajo te knjige? Ali, še bolje, kakšen domet na splošno danes še imajo knjige, ki skušajo ponuditi kakršnokoli sporočilo in prepričati z njim?

Odgovor je žal jasen: vpliv in domet takih knjig je zelo majhen, skorajda ničen. Donald Trump je bil namreč kandidat, ki je zmagal s tviti, ne s tem, ker je bral knjige ali bil celo njihov avtor. Zmagal je s podporo in glasovi volivcev, ki so njegov program in njegova sporočila prejemali na svoje mobilne telefone in jih prebrali mimogrede, v avtu, na kavi ali pa med malico. Oziroma so o njem spotoma brali (ali ga videli) na kakšnem (elektronskem) mediju ali portalu. 

Kako pa je s knjigami in predsednikovanjem v Sloveniji?

Preberite še:

• V Sloveniji ne šteje CV, marveč rodovnik
• Zakaj je Pahor v resnici pomilostil obsojenega za gospodarski kriminal
• Kdo od predsedniških kandidatov ne razkriva svojega premoženja? #video

Slovenski predsedniški kandidati in knjige

V okviru soočenj in drugih medijskih poizvedovanj v imenu skorajšnjih slovenskih predsedniških volitev lahko o letošnjih kandidatih izvemo marsikaj, tudi kaj takega, česar si morda ne bi želeli vedeti. Eden od slovenskih dnevnih časopisov je tako pred dnevi kandidatom zastavil malce bolj kulturna, v bistvu popkulturna vprašanja, kot so recimo, katera je vaša najljubša knjiga, najljubša skladba in najboljši film. Sicer so vprašanja o najljubših knjigah in filmih rahlo nerodna, saj je nanje odgovoriti tem težje, če ne celo nemogoče, čim več knjig ste prebrali in čim več filmov pogledali, vendar smo vseeno dobili (skoraj) pričakovane rezultate.

Kandidati se pri svojih izborih knjig (in tudi drugem) iz perspektive tistih, ki se na te vsebine spoznajo podrobneje, niso ravno dobro odrezali. Eni so se zavijali v nedorečene izjave, da najraje berejo biografije znanih osebnosti, brez konkretnejših navedb, za katere osebe gre. Drugi so se izvijali, da berejo marsikaj, kaj natančno, pa je odvisno od njihovega razpoloženja. Tretji so postregli s tako površinskimi in slabimi odgovori, da nanje ne bi mogli biti ponosni niti srednješolci. Četrti so … ah, pustimo to.

Ko sem prebiral te odgovore, me je minilo, da bi volil kogarkoli od njih. A to seveda ne spremeni dejstva, da bo nekdo od njih vsekakor izvoljen.

Foto: Siol.net/ A. P. K.

Seveda se na tej točki postavi vprašanje: Ali morajo slovenski predsedniški kandidati – seveda v kontekstu svojih trenutnih aktivnosti, s katerimi želijo doseči čim boljši volilni rezultat – brati knjige?

Da lahko odgovorimo nanj, moramo premisliti, kaj o knjigah mislijo in kaj v zvezi z njimi počnejo njihovi volivci. Torej mi. Za izhodišče torej vzemimo uradne podatke o branju knjig na splošno.

Branje knjig in Slovenci

V zadnji raziskavi Bralna kultura in nakupovanje knjig v Sloveniji izpred nekaj let se je nekaj manj kot tretjina Slovencev (natančno 32 odstotkov) že sama od sebe izrekla, da knjig ne bere. Ta številka je nekaj nižja od rezultatov podobnih raziskav v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, vendar je, kot bom takoj pojasnil, dejanski odstotek nebralcev še višji. V okviru raziskovalne ankete se je namreč 68 odstotkov anketirancev sicer označilo za bralce knjig, vendar pa je bilo takih, ki so v zadnjih 12 mesecih prebrali vsaj eno knjigo, le 58 odstotkov, torej približno tri petine. Desetina anketiranih je torej rekla, da bere knjige, vendar je na drugo vprašanje, koliko jih je prebrala v zadnjem letu, izjavila, da ni prebrala nobene. Če v enem letu ne prebereš nobene knjige, se res težko deklariraš za bralca knjig. Morda lahko ostaneš v kategoriji potencialnih bralcev knjig.

Zato je bolj realno reči, da imamo v Sloveniji kar 42 odstotkov, torej več kot dve petini odstotkov ljudi, ki ne preberejo niti ene knjige letno.

Seveda branje knjig samo zase ne pomeni še ničesar. Večina knjig se v Sloveniji prebere ali pa tudi kupi zaradi želje po sprostitvi. Po grobi oceni je knjig, izposojenih iz takega, razvedrilnega razloga, več kot polovica. Drugo, nekaj manj kot polovico, si razdelijo učbeniki in gradivo, ki je neposredno povezano z izobraževanjem, in vsebinsko zahtevnejše knjige s področja leposlovja in stvarne literature, ki pa so v precejšnji manjšini.

Nekaj bolje je pri nakupu knjig, vendar je tudi tu več kot polovica kupljenih knjig namenjenih otrokom in sproščujočemu branju v prostem času. Ko dodate knjige, tako ali drugače povezane z rednim izobraževanjem, vam ne ostane več veliko.

Družbeno angažirane knjige, recimo takšne, ki kritično razmišljajo o stanju v trenutni družbi in (potencialno ter v pravih rokah) poglabljajo védenje o svetu, prime v roke letno samo nekaj odstotkov ljudi, najbrž manj kot dvajsetina odraslega prebivalstva. Iz perspektive volilne baze je to zanemarljiv odstotek.

Preberite še:

• Dokumenti razkrivajo: slaba banka hotel prodala kot vrečo krompirja
• Uspešna triletna kampanja gasilca: reševalni pas na avtocesti bo dva metra širši

Branje knjig in predsedniški kandidati

Kaj se torej zgodi, ko dajo predsedniški kandidati v zvezi z branjem precej medle in brezbarvne, da ne rečem nekompetentne odgovore? Človek bi na prvi pogled pričakoval, da bi (bo) to vplivalo na razmišljanje in odločanje volivcev, a v resnici (žal) ni tako. Zakaj?

Odgovor je preprost. Dve petini volivcev, tistih, ki ne berejo knjig, se na to sploh ne ozira, saj tega ne počnejo niti sami. Večina tistih, ki berejo knjige, pa to tako ali tako počne zaradi razvedrila, kar pomeni, da jih bodo relativno neizraziti odgovori kandidatov, torej "berem biografije ljudi, ki me navdihujejo", "berem odvisno od razpoloženja" itn., v resnici celo približali preostali večini volivcev.

(Na tem mestu raje ne bi načenjal še vprašanja časa. Kandidat, ki bi povedal, da bere veliko knjig, bi s tem avtomatično zasejal sum med večino volivcev, češ, koliko časa ima, da si lahko privošči toliko branja.) 

Paradoks je torej popoln. V deželi, kjer že več kot dve petini odraslih prebivalcev v zadnjem letu ni prebralo nobene knjige, večina drugih pa je brala predvsem kaj lahkotnega in razvedrilnega, je predsedniškemu kandidatu v bistvu bolje natrositi nekaj bralnih floskul, kot pa na temo branja in (druge (pop)kulture) povedati kaj tehtnega.

Morajo torej predsedniški kandidati brati knjige?

Čeprav mi je žal, da moram to zapisati, se odgovor na to vprašanje zgolj iz perspektive doseganja volilnega rezultata verjetno glasi ne. V času, ki ga zaznamuje vsesplošno upadanje kakovosti branja knjig in s tem tudi kritičnega mišljenja, je vsaj štirim petinam ali pa še več volivcev bolj všeč tisti kandidat, ki na temo branja knjig nima posebnosti.

Tu se zgodba o predsedniških kandidatih in njihovem branju knjig konča. Vendar pa se obenem začenja druga zgodba. To je zgodba o tistem izmed predsedniških kandidatov, ki bo čez teden dni postal predsednik.  

Na vprašanje, ali mora predsednik države brati knjige, pa si odgovorite sami.