Nedelja, 26. 3. 2017, 13.48
7 let, 1 mesec
#IzArhiva
Kaj skriva zapečatena loputa na koncu sveta? #IzArhiva
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,15
Na polotoku Kola na skrajnem severu Rusije je zapuščen raziskovalni kompleks. Sredi ruševin in smeti je danes skoraj neopazna zarjavela loputa, pod katero je najgloblja luknja na svetu.
Zavarjena loputa že desetletja sameva sredi ruševin in smeti, ki so jih za sabo pustili ruski znanstveniki in delavci.
Med hladno vojno se je v senci oboroževalne in vesoljske dirke med ZDA in Sovjetsko zvezo odvijalo še eno tekmovanje. Znanstveniki obeh držav so si prizadevali izvrtati kar najglobljo luknjo v Zemljino skorjo, od 30 do 50 kilometrov debelo skalnato lupino našega planeta. Končno zmago je z vrtino na polotoku Kola slavila Sovjetska zveza (in pozneje Rusija).
12.262 metrov pod loputo
Sovjetski znanstveniki so za lokacijo vrtine določili polotok Kola na skrajnem severu evropskega dela Sovjetske zveze (danes Rusije). Polotok Kola leži vzhodno od Skandinavskega polotoka, skoraj v celoti je znotraj arktičnega kroga. Sovjeti so to lokacijo izbrali zato, ker je Zemljina celinska skorja (oziroma tako imenovani baltski ščit) tam debela samo približno 35 kilometrov.
Kje je vrtina na polotoku Kola:
Vrtanje se je začelo 24. maja 1970, glavni cilj sovjetskih znanstvenikov pa je bil, da sveder doseže globino 15 kilometrov. Po devetih letih počasnega prodiranja v globine Zemlje je Sovjetska zveza 6. junija 1979 podrla ameriški in svetovni rekord za najglobljo umetno ustvarjeno luknjo v zemeljski skorji, presegla je globino 9.583 metrov.
Sovjetski delavci med popravljanjem vrtalne naprave
Leta 1983 je sovjetski sveder dosegel globino 12 kilometrov, leto pozneje pa se je na globini 12.066 metrov del vrtalnega mehanizma, dolg kar pet kilometrov, odlomil in ostal v luknji.
Stolp, v katerem je bila velikanska naprava za vrtanje luknje v Zemljino skorjo.
Znanstveniki so zato malenkost spremenili smer in znova začeli vrtati na globini 7.000 metrov. Najglobljo točko, 12.262 metrov, je vrtina SG-3 (vrtin je bilo več, ta je bila rekordna) dosegla leta 1989. Čeprav je globlja od Marianskega jarka v Tihem oceanu, njen premer znaša le okrog 23 centimetrov.
Zakaj se je vrtanje ustavilo
S takšnim svedrom so ustvarili vrtino na polotoku Kola.
Projekt je bil leta 1992 po razpadu Sovjetske zveze leto prej začasno ustavljen, dokončno pa ga je ruska vlada preklicala leta 2005.
Vrtanje najgloblje luknje na svetu ni bilo samo sebi namen
Raziskovalni kompleks na polotoku Kola v času, ko se je veliki sveder še vrtel.
Naleteli so tudi na tekočo vodo, ki na tako ekstremnih globinah ne bi smela obstajati. To so znanstveniki utemeljili z razlago, da je izreden pritisk v globini iz kamnin dobesedno iztisnil vodik in kisik, ki sta v razpokah globoko pod površino nato ostala, ker je bila nad njima neprepustna skalnata plast.
Del že zdavnaj zapuščenega raziskovalnega kompleksa na polotoku Kola danes. Izlete tja občasno organizirajo v najbližjem večjem mestu Murmansku.
Morda najzanimivejše odkritje pa so bili fosili mikroskopskih bitij, predvsem planktona, ki so se ohranili v več kot dve milijardi let starih kamninah. Najdba je bila zelo pomembna, saj je bila večina do takrat odkritih fosilov "odtisnjena" v apnenčaste in silikatne kamnine.
Zanimivost:
Približno v času, ki so ga Sovjeti potrebovali za vrtanje luknje, ki je globoka približno toliko kot razdalja med Celjem in Laškim, je vesoljsko plovilo Voyager 1 preletelo več kot 17 milijard kilometrov in zapustilo naše Osončje.
Supergloboka vrtina na polotoku Kola se je leta 1987 znašla tudi na eni od sovjetskih poštnih znamk.
Vrtina na polotoku Kola je in ni najgloblja umetno ustvarjena luknja na svetu
Glede na absolutno globino je vrtina SG-3 z 12.262 metri še vedno rekordna vrtina, kar zadeva dolžino, pa ne več. Presegli sta jo katarska naftna vrtina v Perzijskem zalivu (12.289 metrov dolžine) in dve ruski naftni vrtini v bližini otoka Sahalin na skrajnem vzhodu azijskega dela Rusije (12.345 oziroma 12.376 metrov dolžine).
Oglejte si še videoposnetek lanskega obiska ruševin nekdanjega raziskovalnega centra ob vrtini na polotoku Kola:
