Nedelja, 14. 3. 2021, 7.52
1 leto, 10 mesecev
Blindirani tovornjak za prevoz težke vode
Kje je končal? Skrivnostni tovornjak je imel le eno nalogo.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,02
3
Seabiscuit je ime, ki ga vsi poznajo po zelo uspešnem dirkalnem konju. Enako ime so v Kanadi dali blindiranemu tovornjaku, ki je sredi druge svetovne vojne v svojem zavetju prevažal težko vodo za uporabo v jedrskem reaktorju.
Seabiscuit je ime, ki ga ljudje največkrat povezujejo s slavnim dirkalnim konjem. A tokratni nadimek seabiscuit se ne nanaša na enega izmed legend jahalnega športa, temveč govori o blindiranem tovornjaku. Uporabljali so ga v Kanadi v okviru skrivnostnega jedrskega projekta Manhattan skupaj z ZDA in z njim prevažali devterijev oksid oziroma težko vodo, ki se uporablja kot moderator v jedrskih reaktorjih.
Seabiscuit je sodeč po pisanju revije Canada's History izdelalo podjetje Consolidated Mining and Smelting leta 1940. Sprva so ga uporabljali za prevoz dragocenih stvari v podeželskem obratu v mestu Trail v Britanski Kolumbiji. V letu 1942 je bil to edini obrat v Severni Ameriki, kjer so lahko proizvajali devterijev oksid oziroma težko vodo.
Ta tekočina je navidezno enaka vodi, vendar je strupena zaradi manjše sposobnosti raztapljanja. Uporablja se kot moderator v jedrskih reaktorjih in se tvori v vodnih raztopinah pri elektrolizi. Je enajst odstotkov težja kot voda in zaradi kemične sestave primerna za uporabo v jedrskih reaktorjih. Zaradi teh lastnosti je bila pomemben del jedrskega programa ZDA in posledično dragocen vir, ki ne sme pasti v roke sovražnim silam.
Kje je blindirani tovornjak končal svojo pot?
Zavezniki so zato morali na vsak način ohraniti lokacijo proizvodnje skrito. Celoten proces so zakrili pod imenom projekt 9, obenem pa z napadi skrbeli, da je bil na nemški strani proces pridobivanja težke vode zelo otežen. Ker so se bali, da bi Nemci prav tako poskrbeli za uničenje ciljev, kjer se pridobiva težko vodo, so blindirani tovornjak opremili s štirimi avtomatskimi orožji in šestimi puškami. Z blindiranjem so poskbeli, da je prevoz težke vode potekal varneje in ga napad ne bi ohromil.
Seabiscuit se je odlično odrezal za varovanje prevoza težke vode, a na koncu je bil njegov doprinos k vojni majhen. Znanstveniki, ki so delali na projektu Manhattan, so kasneje raje pričeli uporabljati grafit kot nevtronski modulator za obogatitev plutonija in urana. Kljub temu so pri Consolidated Mining and Smelting pridobivali težko vodo vse do leta 1956, a informacije o seabiscuitu so se po vojni izgubile. Izginil je izpred oči in iz zapisov ni jasno, ali je sploh preživel do konca vojne. Vsekakor po koncu vojne potrebe po močno blindiranem tovornjaku ni bilo, zato se največkrat omenja podatek, da so ga enostavno razstavili in njegove dele prodali.
3