Torek, 18. 9. 2018, 4.00
6 let, 2 meseca
Zgodba o ikoni: rolls-royce silver ghost iz leta 1913
Kako je sto let stari rolls-royce opravil s staro cesto na Ljubelj #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,20
1
Slovenijo je obiskal John Kennedy. Ne preminuli predsednik Združenih držav Amerike, temveč lastnik svetlo modre avtomobilske legende. S svojim rolls-royceom silver ghost iz leta 1913 se je po stari cesti povzpel na Ljubelj in obujal spomine, ko je istega leta ta avtomobil z voznikom Jamesom Radleyjem zmagal na epski dirki čez evropske prelaze.
Pisalo se je leto 1913 in svetlo modri rolls-royce silver ghost je zmagal na 2650 kilometrov dolgi dirki, ki je potekala čez 19 najvišjih in najtežjih evropskih alpskih prelazov. Pred več kot sto leti je ta neprecenljivi kos avtomobilske zgodovine postavil nove standarde avtomobilske vzdržljivosti in kakovosti, saj se kljub zahtevnim pogojem in neasfaltiranim cestam ni niti enkrat pokvaril. Gre za ikono, ki je postavila temelje znamke Rolls-Royce ter globoko v njene gene zapisala idejo o neuničljivi kakovosti.
Tako je John Kennedy s svojim rolls-royceom silver ghost iz leta 1913 začel vzpon na prelaz Ljubelj.
Kaj pravzaprav je Alpska dirka?
Alpska dirka je nastala leta 1910 kot vzdržljivostna dirka in se je v knjige avtomobilskih zgodovinarjev zapisala kot uničevalka avtomobilov. Pred prvo svetovno vojno je veljala za daleč najtežjo dirko v Evropi. Vozniki so morali prečkati Italijo, Avstrijo, Slovenijo in Hrvaško.
V njej so seveda sodelovala vsa največja dirkaška imena tistega časa – Bugatti, Daimler in Audi. Ni šlo le za čast, s pomočjo dirke so si povečevali ugled in posledično tudi prodajo. V današnjih časih pa bi dirko lahko označili kot mešanico svetovnega reli prvenstva in vzdržljivostnega dirkanja v Le Mansu, vendar z več žameta in vznemirjenja.
Posebnost dirke so bili zapečateni pokrovi motorjev, saj vozniki med dirko niso smeli popravljati svojih avtomobilov. V ospredju je bila zanesljivost in samo zanesljivost, kar je bilo glede na stanje cest tisti čas eden največjih izzivov.
Na zavitih gorskih cestah si je Rolls-Royce prislužil naziv najboljši na svetu
Leta 1913 je zasebni dirkač na Alpski dirki zmagal na prav vsaki etapi in Rolls-Royceu prislužil laskavi naziv najboljši avtomobil na svetu. Na presenečenje številnih ta avtomobil, legenda, ikona itd., lahko bi mu nadeli še na desetine drugih laskajočih imen, živi še danes.
Začelo se je z veliko raziskovanja
John Kennedy je nakup tega silver ghosta začel z detektivskim lovom, ki se je začel v starih dunajskih knjigarnah. Vmes se je "bojeval" z močno oboroženimi jugoslovanskimi obmejnimi organi in ga na koncu pripeljal domov leta 1986.
Že ob nakupu je vedel, da je za volanom sedel aristokrat James Radley in da je z njim leta 1913 zmagal na sloviti Alpski dirki. Ob
prihodu domov je bil silver ghost delno obnovljen in v milijon kosih. Neomajno je začel raziskovati zgodovino avtomobila, njegove posebnosti in si zadal cilj: vrniti to legendo v prvotno stanje.
"Po svojih najboljših močeh smo avtomobil sestavili in ko smo ga prvič zapeljali na cesto, je moral biti prepoznaven kot avtomobil Jamesa Radleyja, točno takšnega, kot je sodeloval leta 1913 na Alpski dirki," je povedal John.
Prenovili so ga v petih letih
John je avtomobil obnavljal pet let, vmes pa že razvil načrt, kako bo s prenovljeno klasiko zapeljal po enaki trasi, kot so po njej dirkali leta 1913. A načrt je bilo lažje splesti v glavi, težje je bilo najti in locirati dejansko pot.
Alpska dirka je trajala le še naslednje leto, v stotih letih pa so se meje spremenile, zgradili so avtoceste in predore. Večino gorskih cest so prenehali uporabljati. Nekatera mesta v modernem času niso več v Avstriji, temveč spadajo pod Italijo.
K sreči so v stari avtomobilski reviji v državni knjižnici na Dunaju našli pristopno izjavo iz leta 1913. V njej je bila zelo natančno zarisana pot in do desetine natančno zapisane razdalje med mesti. Pozneje so našli še stare fotografije z zadnjega leta dirkanja. Naposled jim je uspelo zarisati celotno traso in najti vse ceste, razen ene – cesta na prelaz Ljubelj je ostala skrita.
Johnov rolls-royce silver ghost in makadamska ljubeljska strmina sta stara znanca, saj se poznata že neverjetnih 105 let. Prav tega "rolsa" je prav po tej strmini leta 1913 James Radley zmagovito pripeljal do vrha med oba obeliska.
Danes se lahko samo čudimo, kako lahko super veteran premaguje več kot 30-stopinjski naklon, ki bi pomenil neprehodno
oviro za marsikatero sodobno vozilo. Od leta 1993 do danes sem večkrat sedel poleg Johna in občudoval lahkotnost, s katero se je stari rolls-royce vzpenjal navzgor. Se razume, da na vrhu med obeliskoma nikoli ni bilo treba ničesar postoriti, niti dolivati hladilne tekočine.Bil pa sem presenečen, ker je John omenjal, da je bolj problematična vožnja navzdol. Na začetku 20. stoletja namreč še niso znali izdelovati avtomobilov z zavorami na sprednjih kolesih, bobni so obstajali le zadaj. John je tako krmaril navzdol z uporabo ročne zavore, ki je delovala na kardansko gred, zadnje zavore pa je razbremenjeval z zapiranjem dovoda goriva in z uravnavanjem predvžiga motorja.
Tako je večkrat v zadnjih 25 letih varno pripeljal svojega dragocenega starodobnika do platoja pred vhodom v predor. Medtem ko so se zavore hladile, je moral John nenehno odgovarjati na vprašanja radovedne in občudujoče množice, ki se je vedno gnetla okoli njegovega "rolsa". Potem se je z nekaterimi srečneži, ki so lahko prisedli, znova popeljal na vrh.
Kako odpreti zaprto cesto?
Med počitnicami v Avstriji se je John le odločil in poiskal izgubljeno cesto. Našel jo je ob vhodu v novi predor. Takoj se je napotil k OAMTC in prosil, ali lahko ponovno odprejo cesto, ki je nekoč povezovala Avstrijo in Jugoslavijo.
Prošnja je priromala do dveh slovenskih reli dirkačev, Aleša Črnivca in Stojana Kastelica. Povabila sta ga na sestanek in dobili so se kar na prelazu. Ker je bil tujec, so mu odobrili vzpon na prelaz in skupaj z Alešem in Stojanom ter jugoslovanskim vojakom so se povzpeli po cesti. Vmes so jih presenetile tri oborožene kontrole, ki so se skrivale v gozdovih.
Cesto so po razpadu Jugoslavije odprli in julija leta 1993 po končani obnovi se je John lahko s svojim draguljem zapeljal po celotni trasi alpskega relija.
John je novembra 1989 pisal predstavniku podjetja Kompas Jugoslavija in ga prosil za pomoč pri realizaciji projekta, ki bi vključeval vstop kolone starodobnih Rolls-Roycev v Jugoslavijo, časovno kontrolo v Sloveniji in na Hrvaškem, poleg vzponov na Učko, Predel in Korensko sedlo pa tudi vožnjo čez stari ljubeljski prelaz!
Pismo so preusmerili na AMSJ (Auto-moto savez Jugoslavije), od njih pa na AMZS. Takratni uslužbenec Matjaž Gaberšek mi je ta dopis odstopil z namenom, da Johnu ponudim pomoč, tako da nadaljnji potek opisujem v prvi osebi.
S telefonskim in pisnim povezovanjem sva se z Johnom dogovorila za njegov obisk v Sloveniji, pri čemer naj predhodno
Tako je leta 2013 John Kennedy po točno sto letih po stari cesti zapeljal na prelaz Ljubelj.
uredim vse potrebno za ogled terena. Pridobil sem torej dovoljenje Jugoslovanske vojske in Milice in novembra 1990 smo se John, prijatelj in sodelavec iz podjetja Rally Plus Stojan Kastelic in jaz pripeljali na mejni prehod Ljubelj. Čakala sta nas miličnika in ker vojske ni bilo od nikoder, smo se odpravili navzgor. Cesta sploh ni bila videti slaba, kot da je bila le zasuta s plastjo drobnega kamenja.Kmalu se nam je z desne približala trojka. Pa ne evropska, ampak jugoslovanska v zasedbi treh graničarjev. Pri tem moram spomniti, da Slovenci takrat nismo bili prav nič cenjeni s strani vojske, ki je bila leta 1990 že povsem preparirana z Miloševičevo propagando. Tako smo pot nadaljevali brez besed, napeto in nesproščeno. Nekje na sredini je bila na cesti velika skala, ki jo je prinesel plaz. To pa je bil k sreči najbolj težaven del za obnovo. Med obeliskoma na vrhu (mimogrede, postavljena sta bila leta 1729), so se odnosi skozi pogovor najprej malo otoplili, potem pa je svoje opravil viski, ki ga je John privlekel na dan. Na fotografiji imam steklenico v roki sicer jaz, povem pa, da smo na rampi sedeli tudi tako, da je imel viski v roki graničar, njegovo brzostrelko pa je čuval kar John!
Razgledi s stare ceste na Ljubelj so dih jemajoči.
Kako je bilo do leta 1993, ko je prišlo do izvedbe dogodka, predvsem pa do priprave oziroma obnove ceste, je veliko vedel pokojni Dušan Koren. Največ težav je sicer samodejno odpadlo s samostojnostjo Slovenije, saj med sosednjima državama ni več visela tista navidezna grožnja ideoloških razlik. Pač pa je Koren povedal, da se je v tistem času mnogo sestankovalo, mnogo kompliciralo, taktiziralo in preveč cincalo.Tako s strani občine, predstavnikov turistične sfere, pa s strani skrbnikov za ohranjanje spomenikov tehnične kulture. Ko je bilo Korenu dovolj govorcev, ki niso nič naredili, je čeznje naredil križ. Johnu je zagotovil, da cesta bo, iz svojega žepa je dal izvajalcu del, ki je pripeljal stroje, 20 tisoč takratnih mark (danes bi rekli nepovratnih sredstev) in cesta je bila neposredno pred samim dogodkom pripravljena za Rolls-Royce.
Takšen je del zgodbe o reinkarnaciji stare ljubeljske ceste, ki si po kakovosti izdelave prav gotovo zasluži mesto med zgodovinskimi stvaritvami s področja tehnične kulture. Danes cesta vsaj občasno še živi, ko se po njej zapeljejo starodobna vozila. Pozimi gosti sankače, pri čemer zna biti zaradi strmih naklonov med serpentinami tudi nevarna. Izletniki, ki pripešačijo do nekdaj Korenove koče, težko verjamejo, da so že pred stotimi leti izdelovali avtomobile, ki so zmogli in še danes zmorejo premagati tolikšne klance.
Tako je John poustvaril prvotne fotografije, ki so bile posnete leta 1913.
Medijsko odmevna pot je poskrbela za nove ideje
Vožnjo po cestah Alpske dirke je snemala slovita oddaja Top Gear. Zaradi velike medijske pozornosti se je po Johnovem mnenju rodila nova ideja za nov projekt. Našel se je skriti zaklad. Album s fotografijami Reggiea Hopea, ki je bil Radleyjev prijatelj in je fotografiral celotno pod od Londona do startne črte na Dunaju.
Ravno ta album je spodbudil Johna, da je poustvaril to pot do Dunaja z istim avtomobilom, vendar sto let pozneje. Med majem in junijem 2013 so naredili serijo identičnih fotografij in jih drugo ob drugi objavili v njegovi knjigi "Mr Radley drives to Vienna".
Ker je bila v albumu zabeležena le ena lokacija, je John potreboval kar 19 let, da je našel vse lokacije prvotnih fotografij. Na naslovni fotografiji je silver ghost pred hotelom Brown v Londonu, kjer je bila začetna točka pred odhodom. Kot je povedal John, je bila to ena lažjih fotografij, saj je hotel prepoznaven in je tudi sto let pozneje enako videti.
Fotografijo, ko se silver ghost nalaga na trajekt, ki je namenjen v Francijo, so poustvarili s pomočjo modernega nadomestka – vlaka v predoru.
1