Nedelja, 22. 2. 2026, 4.00
1 mesec, 1 teden
Avtomobilski modeli – zbirateljstvo, nostalgija in investicija v miniaturi
Avtomobilska strast v miniaturi: "Ne, to niso igrače," pravi ljubljanski strokovnjak
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,62
Na policah njegove trgovine stoji več kot tisoč avtomobilov – a Sašo Kramljak že na začetku poudari: "Ne prodajam igrač!" V svetu zbirateljskih modelov gre za strast, tehniko in nostalgijo, včasih pa tudi za miniature, vredne več tisoč evrov. To ni le okras na polici, temveč delček avtomobilske kulture – v miniaturi.
V roko sva si segla v njegovi trgovini na obrobju Ljubljane, kjer je bil še en dan več obkrožen z najrazličnejšimi avtomobilskimi modeli. Nima jih natančno preštetih, a prav gotovo jih je samo na policah več kot tisoč. Sašo Kramljak je tisti Ljubljančan, ki ga prav gotovo lahko označimo za enega največjih ljubiteljev in poznavalcev scene avtomobilskih modelčkov različnih velikosti. Ti presegajo pojem avtomobila kot igrače; za marsikoga ima avtomobilček s police nostalgično in sentimentalno vrednost, za nekatere pa je to tudi resen zbirateljski hobi. Tudi med Slovenci imamo take, ki za modele odštejejo več kot tisoč evrov, na globalnem trgu pa lahko največji, najprestižnejši in najkakovostnejši modeli presežejo ceno 20 tisoč evrov. Kupcev zanje ni veliko, zagotovo pa obstajajo.
Njegov oče je bil zelo uspešen avtomobilski dirkač
Sašo izhaja iz dirkaške družine. Njegov oče je Mičo Milosavljević, ki je bil dirkač z zanimivimi zgodbami. Ko je urejal prodajne kioske, se je po Sloveniji vozil kar z dirkalno stoenko. Nato je zadel glavni dobitek na loteriji 3x3 in si z izkupičkom kupil dirkalni yugo. Bil je večkratni državni prvak v nekdanji Jugoslaviji, pred 31 leti je z lado samaro vozil tudi na reliju Monte Carlo za svetovno prvenstvo.
"Vozil sem se z dirkalnikom do vrtca in šole. Ta dirkaški del avtomobilizma mi je bil zelo blizu. Kot otrok pa nisem bil eden tistih, ki so jih zanimali le avtomobilčki. Avtomobilov, modelov in podobnega nisem poznal tako dobro. Kot otroka so me bolj zanimale druge igrače. Sem pa spremljal očeta, tudi med pripravami za reli Monte Carlo. Z očetom sem hodil po delavnicah in tam z zanimanjem opazoval dirkalne avtomobile. Vendarle pa spadam v prvo generacijo filma Hitri in drzni, ki me je povsem potegnila v avtomobilski svet," se spominja Kramljak.
Od radijsko vodenih modelov do avtomobilskih modelov za police
Iz tuninga ga je pot malo pred 30. letom zanesla v avtomodelarstvo. Začel je z avtomobili RC v razmerju 1 : 8, za katere je bilo takrat v Sloveniji precej poligonov. To je bila resna scena, saj so imeli tekmovalci tudi grelce gum, veliko so se ukvarjali z nastavitvami, testirali in podobno.
"Rad sem veliko preizkušal, iskal novo opremo in rešitve. Ko sem s temi nasveti pomagal drugim, sem o tem začel razmišljati tudi kot o samostojnem poslu. Treba je bilo imeti tudi precej poguma, da sem pustil dokaj varno službo v IT. Danes mi ni žal, da sem šel na tako pot," se spominja Sašo. Ker je področje radijsko vodenih avtomobilov stagniralo in so bili zbirateljski modeli "die cast" na trgu vedno zanimivi, so bili ti avtomobilčki naprej priložnost za širitev posla.
Kako je imeti v Sloveniji trgovino z avtomobilskimi modeli?
To ni posel, kjer bi zalogo postavil na police in čakal. Prvega pol leta je bila prava šok terapija, da sem ujel ritem.
Zbirateljskih modelčkov je več deset tisoč. To je kot vlak, ki se nikoli ne ustavi – ali kot "running sushi". Če krožnika z določeno dobroto ne vzameš takoj, ga lahko vzame nekdo drug. In ko pride naslednji krog, morda te jedi sploh več ni. Kuharji je mogoče niti ne bodo nikoli več pripravili. Enako je pri modelčkih. Priložnosti ne smeš zamuditi. Niso vsi modeli stalno na voljo, še posebej ne zbirateljski. Zato se ponudba na policah vsak mesec skoraj prepolovi oziroma močno spremeni – in prav v tem je tudi čar.
Kakšni avtomobilski modeli zanimajo Slovence?
Vsak lahko najde nekaj za svoj žep in okus. Lahko si omisliš serijo modelov, kjer avtomobilčki stanejo od približno šest evrov naprej – na primer mali citroën AX. Na drugi strani pa je lahko enako velik model tudi desetkrat dražji. Razlika je v omejenih serijah, natančnosti izdelave, kakovosti materialov in detajlih. Pri višjem cenovnem razredu imajo pomembno vlogo tudi licence, ki jih morajo proizvajalci odkupiti od avtomobilskih znamk. Tudi proizvodnja v Aziji danes ni več tako poceni, kot je bila nekoč – stroški so višji, zahteve po kakovosti pa precej strožje. Trg zato ni več razdeljen zgolj na zelo drago in zelo poceni. Modeli so med seboj zelo različni – po kakovosti, redkosti, ciljni skupini in končni vrednosti.
Na prvem mestu ostaja osebno zadovoljstvo. Če model kupiš zato, ker ti je všeč in ti nekaj pomeni, je to prava motivacija. Vse drugo – tudi morebitna rast vrednosti – je le dodatna možnost, ne pa bistvo zbirateljstva.
Kje je v svetu avtomobilskih modelov zgornja cenovna meja?
Najdražji modeli so v merilu 1 : 8 – to so avtomobili, dolgi skoraj pol metra. Njihove cene lahko presežejo deset ali celo dvajset tisoč evrov. Gre za vrhunsko dodelane izdelke, kot jih na primer ponuja znamka Amalgam, kjer so detajli izpeljani do skrajnosti: delujoče kljuke, natančno izdelan pokrovček rezervoarja, realistično oblazinjenje, popolna reprodukcija motornega prostora in podvozja. To so modeli za resnične zanesenjake. Takšne ponudbe pri nas nimamo, saj gre za zelo specifično in ozko klientelo.
Kakšne pa najdemo v Sloveniji?
Tudi v merilu 1 : 18 obstajajo izjemno prestižni primerki, katerih cena se giblje med 1.200 in 1.500 evrov. Tudi v Sloveniji so zbiratelji, ki posegajo po takšnih modelih, a se s tem praviloma ne izpostavljajo. To je zbirateljstvo za osebno zadovoljstvo, ne za razkazovanje.
Se bojijo tudi stigmatizacije družbe?
Žal širša javnost pogosto nima pravega razumevanja za ta hobi. Marsikdo ima odpor do nečesa, česar ne pozna ali ne razume, in modele hitro označi za igrače – bodisi za otroke bodisi za odrasle. A realnost je drugačna. Danes so že otroci o avtomobilih bistveno bolje informirani kot nekoč. Pogosto jih ne privlači le igra, temveč celoten avtomobilski svet – zgodovina, tehnika, oblikovanje, zvok, identiteta znamk. Zanimanje za avtomobile kot kulturni in tehnični fenomen se bo verjetno še krepilo. Ne le kot prevozno sredstvo, temveč kot strojni izdelek z značajem – kot avtomobil z dušo.
Merilo 1 : 43 (modeli dolžine od 10 do 15 centimetrov) je bilo tradicionalno najbolj razširjeno, zlasti med "veterani" zbirateljstva. Ponudba je zelo široka, modeli so prostorsko manj zahtevni, zato je mogoče zgraditi večjo zbirko brez večjih omejitev domačega prostora. To merilo ostaja stabilno in še vedno zelo prisotno.
Merilo 1 : 18 (od 25 do 30 centimetrov dolžine) je prav tako zelo priljubljeno. Ti modeli niso nujno dražji, a zahtevajo več prostora, kar je za marsikoga ključen omejitveni dejavnik. Kljub temu je ta razred zelo živahen, predvsem v cenovnem razponu med 50 in 100 evri. Pogosto gre tudi za darila – na primer nostalgične modele avtomobilov, ki so zaznamovali mladost ali določen čas.
V zadnjem letu ali dveh pa Kramljak opaža izrazit porast zanimanja za merilo 1 : 64. Ti modeli merijo od 8 do 10 centimetrov. Nekoč so veljali predvsem za igrače, danes pa se je segment močno razvil. Veliko teh modelov je namenjenih izključno razstavljanju, z visoko stopnjo detajlov, in niso več nujno namenjeni igri. Gre za trend, ki ga poganjajo nove znamke, posebne serije in omejene izdaje.
Postopno se uveljavlja tudi merilo 1 : 12, ki je večje in prestižnejše, namenjeno zahtevnejšim zbirateljem.
"Če povzamem: 1 : 43 ostaja stabilna klasika, 1 : 18 je močan in cenovno dostopen razred z veliko čustvene vrednosti, 1 : 64 pa je trenutno najhitreje rastoči segment," pravi Kramljak.
Torej ne prodajate igrač?
Ne, ne prodajam igrač. To je pomembna razlika. Res je, da kdo ob pogledu na zbiratelje ali navdušence nad RC-modeli v šali reče "otrok v odraslem telesu". A takšne oznake so preveč poenostavljene. Gre za tehnično dovršene izdelke, za hobi, ki zahteva znanje, potrpežljivost in razumevanje mehanike, oblikovanja ter zgodovine avtomobilizma. Seveda lahko koga takšne opazke okolice tudi zavrejo. Marsikdo svojega zanimanja zato ne izživi povsem odkrito ali samozavestno. A v resnici ne gre za infantilnost, temveč za strast do detajlov, do strojev, do kulture avtomobila. To ni igrača – je zbirateljstvo, tehnika, morda celo investicija in predvsem osebno zadovoljstvo.
Kaj pa vam pomenijo ti avtomobili in možnost, da ste vsak dan obkroženi z njimi?
Ti modeli so zame način, da sem lahko skoraj ves čas v stiku s tistim, kar imam rad – z avtomobili in avtomobilizmom. Delček tega sveta lahko prenesemo domov, na polico ali na pisalno mizo v službi. Gre za fizičen, tridimenzionalen predmet, s katerim smo v neposrednem stiku – nekaj, kar ima obliko, težo, detajle.
Je to res tako drugače, kot če imamo na računalniškem zaslonu fotografijo s poletnega dopusta? Fotografija prikliče spomin, a ne moremo skočiti v morje. Model avtomobila je podoben most med resničnostjo in spominom ali željo – ni pravi avtomobil, a je njegov oprijemljivi odsev. Vsak zbira zase. Tu praviloma ni tekmovanja, kdo ima več modelov ali dražje modele. Pravzaprav se ljudje redko javno pohvalijo s svojo zbirko. To je bolj osebna zgodba, tiha strast, nekaj, kar daje zadovoljstvo predvsem lastniku.
Omenili ste možnost naložbe – je to realna pot?
Da, v zadnjih letih se vse pogosteje odpira tudi vprašanje investicijske vrednosti modelov. V Sloveniji to za zdaj še ni izrazit trend. Zbirateljstvo praviloma ni ekonomsko racionalna odločitev in večina se tega hobija ne loteva načrtno kot naložbe.
Torej naložba ni pravi povod za nakup dražjih modelov za vsaj nekaj sto evrov?
Če bi nekdo model kupil izključno z namenom zaslužka, bi verjetno težko uspel. Do določene mere se lahko vrednost posameznih primerkov poveča, zlasti če gre za omejene serije ali redke izdaje, vendar je to precej špekulativno področje. Obstajajo bistveno bolj predvidljive in varnejše oblike investiranja. Seveda pa ima redkost svojo težo. Omejena naklada, kakovost izdelave, priljubljenost originalnega avtomobila in stanje modela lahko vplivajo na ceno.
Toda vrednost zbirateljskih modelov je zelo relativna – na koncu je odvisna predvsem od tega, koliko je nekdo v določenem trenutku zanje pripravljen plačati. Zato je pri tem hobiju ključno predvsem nekaj drugega: žar, osebna povezanost in zadovoljstvo. Če pride še rast vrednosti, je to prijeten dodatek – ne pa glavni razlog za nakup.
Opazil sem tudi poteze proizvajalcev, ki v velike serije skrijejo posamezne posebne modele?
Imamo tudi omejene serije ali posebne izdaje znotraj velikih serij. To pomeni, da proizvajalec v sicer množično linijo vstavi povsem drugačen, izstopajoč model – bodisi zaradi barvne kombinacije, tematike, sodelovanja z oblikovalcem ali drugačne embalaže. Takšni primeri so značilni pri znamkah, kot sta Hot Wheels ali Kaido House. Tak model tehnično ni nujno boljši, morda je komu celo manj všeč. A je poseben. Izstopa iz konteksta serije in prav to mu daje dodatno privlačnost. To je del dinamike trga, neke vrste animacija in popestritev, ki ohranja zanimanje zbirateljev.
V redkih primerih se lahko zgodi, da model, kupljen za 15 ali 20 evrov, pozneje doseže ceno 200 evrov ali celo več – morda čez leto dni tudi 400 evrov. Obstaja krog zbirateljev, ki prepoznajo redkost in so zanjo pripravljeni plačati precej več. A to ni pravilo, temveč izjema. Na prvem mestu ostaja osebno zadovoljstvo. Če model kupiš zato, ker ti je všeč in ti nekaj pomeni, je to prava motivacija. Vse drugo – tudi morebitna rast vrednosti – je le dodatna možnost, ne pa bistvo zbirateljstva.
