Četrtek, 9. 2. 2012, 16.19
8 let, 7 mesecev
Vespa je imela tudi štiri kolesa
Francoz italijanskega porekla
Sicer je bilo res, da so ga razvili pri Piaggiu, a v resnici je šlo za francoski izdelek, saj ga je med letoma 1957 in 1961 dejansko izdelovala tovarna ACMA iz Fourchambaulta v Franciji. Mikroavtomobilček so tudi predstavili zunaj meja Italije, kar se je v družbi kar treh znamenitih dirkalnih voznikov 26. septembra 1957 zgodilo v Monaku.
Zelo preprosta zasnova
Vespa 400 je bil načeloma sicer dvosedežnik, a je bilo za sprednjima sedežema dovolj prostora celo za enega ali dva otroka, čeprav je bil prostor dejansko namenjen prtljagi. Sprednja sedeža sta bila preprosti cevni konstrukciji, na kateri je bilo s pomočjo vzmetnih nosilcev napeto platno, med sedežema pa so konstruktorji našli celo prostor za ročno zavoro, čok in vžigno ključavnico. Na pod je bila vpeta tudi ročica menjalnika, instrumenti pred voznikom pa so bili zelo skromni. Da bi bilo v kabini čim več prostora, so bila tudi vrata znotraj zaščitena le s tanko tkanino. Za nekaj udobja v toplih dneh je sicer skrbela platnena streha, ki se jo je zvilo proti zadku, kjer je bil motor, ki je seveda poganjal zadnji kolesi.
Solidne lastnosti v ugodnih razmerah
Vespo 400 je sicer poganjal 393-kubični zračno hlajeni dvotaktni dvovaljnik s polavtomatskim mešalnikom bencina in olja. Moč je bila sicer odvisna od obdobja, na koncu pa je dosegla 13 kilovatov (18 KM), kar je bilo dovolj, da je lahki avtomobilček v dobrih 25 sekundah dosegel hitrost 100 kilometrov na uro in pospeševal vse do 80 ali 90 kilometrov na uro ter ob tem porabil pet litrov goriva na sto kilometrov. Seveda je bilo tako le v idealnih razmerah.