Četrtek, 24. 12. 2015, 7.05
8 let, 7 mesecev
Mercedes-Benz shooting brake: zakaj bi kupili karavanskega C?
495 je več kot 490. Pa je res?
Začnimo pri bistvu – prtljažniku. V oči najbolj bode neposredna primerjava razpoložljivih litrov z razred večjim karavanom modela C. CLA shooting brake: 495 litrov, C T: 490 litrov.
Prtljažnik manjšega, to priznamo, je glede na segment, v katerem nastopa, zares relativno prostoren, pogoltniti zna veliko prtljage, a ponudba glede na segment ni rekordna. Vprašanje o smiselnosti izbire med obema bratoma pa je kljub vsemu povsem upravičeno.
Prvi pogled razkrije nekatere odlične lastnosti: izstopa zelo kakovostna obdelanost prtljažnika, zadnji sedeži omogočajo spremembo naklona za 15 stopinj, s čimer prostornina zraste za dodatnih sto litrov, nosilnost strehe pa je s stotimi kilogrami za 25 kilogramov večja od nosilnosti karavanskega C. Podrobnejša analiza obeh pa vendarle razkrije nehvaležnost tovrstnih primerjav in potrjuje, da je uporabna vrednost C vendarle večja.
C T proti CLA shooting brake: družinski dvoboj prtljažnikov
Sedeži se pri C v razmerju 40:20:40 zložijo v popolnoma ravno dno, pri preizkušenem vozilu ob manj uporabnem razmerju podiranja 60:40 ostane nekaj malega naklona, ki pa je, kar priznamo, v resnici zelo nemoteč, v večini primerov nepomemben. Manj praktičen je relativno visok in plastičen nakladalni rob (pri karavanskem C je raven), tudi odprtina je pri manjšem CLA manjša, zaradi česar je polnjenje in praznjenje predvsem težje prtljage lahko oteženo.
Pri obeh avtomobilih je treba električno odpiranje in zapiranje prtljažnih vrat doplačati. Pri C T je zaščitna pregradna mreža serijska, pri CLA shooting brake je ni na voljo. Piko na i da primerjava prostornin: 1.354 proti 1.510 litrom v prid večjega.
Deset točk za pojavnost
Testni avtomobil je izstopal zunaj in znotraj. Velika platišča, hvaležna barva, ki je poudarjala karoserijske detajle, stekla vrat brez okvirjev in 18-palčna nizkopresečna platišča z gumami 245/35 so ustvarila primeren uvod premijsko naravnane kabine, ki jo poznamo že iz limuzinske izvedbe.
Integrirani vzglavniki zelo udobnih sprednjih sedežev so vizualna poslastica z le eno pomanjkljivostjo – že z blagimi madeži se ne razumejo najbolje. Položaj za volanom je odličen, lahko tudi športno nizek. Delovno okolje je razgibano (lični in s kromom obrobljeni zračniki) ter ergonomsko urejeno. Prisoten je občutek prestiža.
Opazovalci se še največkrat obregnejo ob fiksni zaslon z opazko v stilu: "Ves čas je tam? Se ne umakne?" Ne, ne umakne se in bojazni, da se ne bi privadili nanj, ni. Vmesnik je razločen, pregleden in menijska struktura logična.
V drugi vrsti se sedi udobno. Nad glavami je dobre štiri centimetre več prostora kot v limuzini, vrata so daljša, zato je dostop lažji.
Vozne lastnosti ne odstopajo od poznanega, saj je shooting brake od limuzine težji komaj 40 kilogramov. V dinamičnem smislu to pomeni predvidljivo odzivanje na voznikove ukaze, zmerno odzivnost (manjka večja informativnost volana in podvozja med približevanjem meji voznih zmogljivosti) in veliko oprijema.
Zadnje vzmetenje je prilagojeno večjim osnim obremenitvam, zato je nastavljeno čvrsteje, kar bodo čutili potniki na zadnji klopi, a stvar ni kritična. Če bi si pri testnem vozilu zaželeli več udobja, bi najprej nizkopresečne pnevmatike menjali z debelejšimi.
Čeprav 2,2-litrski štirivaljnik vseh 350 njutonmetrov navora na sprednja kolesa sprosti že pri 1.400 vrtljajih, se je poraba med testom gibala med 5,4 in 6,3 litra na sto kilometrov, avtomobil pa se je s testnega kroga vrnil s številko 6,2.
Delovanje sedemstopenjskega menjalnika hvalimo zaradi nezaznavnosti. Preizkušen pogonski sklop priporočamo, a svetujemo tudi pregled zmogljivosti in lastnosti različice 200 CDI s stotimi kilovati.