Uživati – edina beseda, za katero vem skoraj natančen čas in kraj, kjer sem se je naučil

On je čakal na odgovor, jaz pa nič ...

Pred osemindvajsetimi leti, ko s svojimi nogicami po zemlji še nisem stopical več kot štiri leta, me je med sprehodom po eni izmed istrskih plaž starejši gospod vprašal nekaj, česar nisem natančno razumel. "Kaj je, mali? Uživaš?" Udobno zleknjen v zbledel rdeč ležalnik, močno zagorel in s hecnim klobukom na glavi je čakal na odgovor. V hipu sem bil v zadregi.

Kaj? Če uživam? Kljub vsej svoji jezičnosti in pripravljenosti, da vedno in v vsakem trenutku na hitro povem svoje mnenje (tako seveda trdi moja mama), sem ostal tiho. "Stric" je čakal na odgovor, jaz pa nič. Niti sanjalo se mi ni, kakšen pomen ima ta beseda. Po nekaj sekundah vprašam: "Ati, kaj to pomeni?" Oče razloži, da me gospod pravzaprav sprašuje, če se imam "fajn". Z mojim kratkim "ja", se je besedna izmenjava končala, a s sabo sem odnesel več kot zadrego. Naučil sem se novo besedo.

Najbolj uživam v športnem avtomobilu

Ampak, uživam lahko, ko rešujem križanko, ali pa med ležanjem nekje v senci, ko z mojitom v roki navijam za dve čvrsti Brazilki med zaključno žogo finala turnirja v odbojki na mivki, pet korakov stran pa na žaru že cvrči sveža riba. Razumete? Ni vsako uživanje enako.

Osebno bolj kot v športnem avtomobilu uživam le redko kje. Tako sem pač narejen. Mama pravi, da sem izrezan oče.

Fotografiral nisem z glavo, ampak s čustvi

Drži, da se s pisanjem o avtomobilih in fotografiranjem ukvarjam profesionalno, s tem se preživljam že deveto leto. A v prvi vrsti sem še vedno zanesenjak, tako kot pokojni oče. Tudi zato sem se tokratnega projekta namenoma lotil s prazno glavo. Neobremenjen z običajnimi uredniškimi navodili o vrsti fotografij, ki ne smejo manjkati, in podatkih, ki jih moram izbrskati od predstavnikov znamke. Tokrat sem šel uživat skoraj natančno tja, kjer sem se pomena te besede naučil.

Fotografiral nisem z glavo, racionalno, ampak s čustvi. Z mislijo na to, da bom fotografije kazal najbližjim, enkrat čez štirideset ali petdeset let, ko mi bo vozniško dovoljenje že zdavnaj odvzeto, in ne z namenom, da bi dogodek na objektiven, sterilen in poštirkan način prikazal vam, zahtevnim bralcem portala Avtomoto. Pa brez zamere.

Izgubljati besede o moči in navoru bi bilo nesmiselno

Prepustil sem se toku in v sklopu Porschejevega dogodka v treh dnevih po Istri in Kvarnerju prevozil dobrih šesto kilometrov, vsakega od njih približno enakomerno razporejen za volani štirih Porschejevih športnikov – boxsterju S, caymanu S, carreri 4 cabriolet in carreri S.

Izgubljati besede o moči, navoru, hitrosti PDK-menjalnika in tehničnih podatkih, ki jih lahko v približno treh sekundah izbrskate na tisoč kotičkih spleta, bi bilo popolnoma nesmiselno. Lahko pa jih, da bo red, povzamem v nekaj klišejskih stavkih: Surova moč carrere S me je lepila na sedež, oprijem njenega zadka je nekako goljufal zakone fizike. Udobnejši in mehkeje nastavljen cabriolet mi je kuštral plešo, novi cayman hitro vsili misel o smiselnosti večje carrere, z boxsterjem pa sem podoživljal to, kar sem doživel, ko smo ga testirali že pred meseci. Super je bilo.

Športni avtomobili so več kot zgolj vsota svojih delov

Športni avtomobili, Porschejevi, Ferrarijevi ali katerikoli drugi, že od svojih začetkov presegajo suhoparne skupke podatkov o prostornini motorja, končni hitrosti in kar je še teh zares nepomembnih informacij. S takšnimi avtomobili se delajo spomini. Tisti, ki trajajo vse življenje. Prežeti s spoštovanjem znamke, občudovanjem večini nedosegljivega in brizgi čistega adrenalina, ko se v nekaj zaporednih zavojih poklopi vse, kar zadovolji zanesenjaškega voznika.

V popolni tišini menjava sedeže

Meni se je to zgodilo že prvi dan, nekaj kilometrov pred ponovnim vstopom na avtocesto, med Crnim Lugom in Mrzlo Vodico. Sovoznik, prvič del podobnega avtomobilističnega dogodka, je izrazil le eno željo: "Naredi, da bo kot v Gardalandu." Utesnjeno kabino so napolnili bokserski decibeli, igla merilnika vrtljajev je ob vsakem potegu desne obvolanske ročice besno eksplodirala proti rdečemu polju, zavorne čeljusti so v kolute grizle s silo podivjanih pitbullov. Pospeške, pojemke, silovitost prečnih sil in kontroliranje zadka na tisti tanki meji med oprijemom in zdrsom sem dojemal kot neprecenljivo darilo vseh tisoč in nekaj strokovnjakov, ki so vse svoje znanje usmerili v to, da bo nekdo, nekje daleč stran od modnih promenad in zavistnih pogledov, bodisi na dirkališču bodisi prazni gorski cesti, vsaj nekaj kratkih kilometrov dal avtomobilu vse, kar zmore, avtomobil pa mu bo vrnil v enaki meri. S caymanom si nisva ostala dolžna.

Ustavim. Zavore smrdijo, avtomobil "poka". V popolni tišini menjava sedeže. On je dobil "Gardaland", jaz sem dobil svoj spomin. Za zmeraj.

Užival sem

Ampak … tudi če bi to kratko popotovanje prevozil s katerokoli kripo, ga ne bi tako hitro pozabil. Ob koncu dneva tudi odličnost prevoznega sredstva, idilično istrsko okolje in intenzivnost sanjske vožnje klonijo pred pomembnim dejavnikom, ki neizbežno zaznamuje vsak tovrsten dogodek – ljudje.

Mislite, da sem kdaj računal na to, da bo pred menoj veliko rdečo lopato vihtela vitalna triinosemdesetletnica, ki sredi aprila metrskemu kupu snega kaže sredinec? Ali da bom s kraljem tartufov, Giancarlom Zigantejem, kramljal o skrivnostih iskanja teh dragocenih gomoljev. Ne bom pozabil izraza na obrazu fantiča, ki je pogreznjen v vozniški sedež sanjaril o vožnji rdečega kabrioleta, ali italijanskega upokojenca v Rovinju, ki ga je morala žena kar trikrat poklicati, da se je odzval in nadaljeval večerni sprehod … Sovozniku pa hvala za zgodbe, pozitivno energijo in Gardaland. Užival sem.

Ena od treh prevoženih poti na "roadtripu" po hrvaški Istri in Kvarnerju

Prikaži večji zemljevid