Fičko ima 60 let: zakaj ga Slovenci vseh starosti še obožujejo in vozijo vsak dan

Spomin na opravljanje vozniškega izpita, družinski izlet na morje, prvo simpatijo …

Legendarni fičo še danes, 30 let po izdelavi zadnjega in šestdeset let po tistem, ko je v Kragujevcu s proizvodne linije nekdanje tovarne orožja zapeljal prvi jugoslovanski avtomobil, med mimoidočimi sproža veliko čustev. Starejši se ob pogledu nanj spominjajo, kako so v svoji rani mladosti z njim opravili vozniški izpit, kako so se z njim odpravili na prve družinske izlete ali s kovčki na strehi vse do Jadranskega morja.

Brezčasni fičko s sestavnimi deli od Jesenic do Makedonije

Ta simpatičen avtomobil preprostih linij je bil v svoji zasnovi tehnično in prostorsko preprost, a objektivno moderen avtomobil, ki je omogočil avtomobilizacijo povojne Jugoslavije. Prav zaradi brezčasnega sporočila in vezi med generacijo staršev in starih staršev ter današnjo mladino fičko živi naprej. Vozijo ga tako ljudje, ki spadajo v njegovo generacijo, kakor tudi 20 ali 30 let stari fantje in dekleta.

Fičo je postal retro avtomobil, ki presega kulturne in politične razlike med nekdanjo skupno državo ter danes samostojnimi nekdanjimi republikami Jugoslavije. Fičo je dejansko spomenik temeljem naše tehnične kulture, iz katerih so se posredno in postopno razvili današnji številni pomembni slovenski dobavitelji svetovne avtomobilske industrije. Imena, kot so Iskra Avtoelektrika, Saturnusovi žarometi, akumulatorji Vesna, pnevmatike Save iz Kranja, bi lahko bolj ali manj neposredno povezali s fičkom.

Tega so sprva pravzaprav uvažali iz Italije, v začetku šestdesetih let se je okrog 38 odstotkov sestavnih delov izdelalo doma, ta delež se je naposled povečeval. Dobavitelje fička je bilo mogoče najti vse od Jesenic do Makedonije.

Ni bila pomembna oblika avtomobila, štelo je le, kako srečen je bil tisti, ki ga je lahko vozil

Njegovi lastniki pravijo, da so s svojim fičkom stkali poseben ljubeč odnos. Naučili so se ga poslušati, ga razumeti. Tehnično bi med fički težko našli dva povsem enaka. Nekdo ga namensko parkira vzvratno na klančino, če bi se zgodilo, da naslednje jutro motor ne bi vžgal, spet drugi lastnik sliši škrtanje menjalnika in iz tretje v drugo prestavo ročico pretakne z vmesnim plinom. Voznik fička se nauči, koliko časa mora imeti odprt čok oziroma tako imenovani zaug, ki pri hladnem zagonu motorja pripre loputo zraka in v mešanici goriva poveča delež bencina. Fička pač ni mogoče le zagnati s ključem, treba ga je poznati in mu pustiti čas.

In kilometri se nabirajo. V Sloveniji fička vozijo tako stari kot mladi. Tehnično je avtomobil dokaj preprost, zato je takšno tudi vzdrževanje. Lastniki pravijo, da je treba imeti s seboj kakšen jermen, pa nekaj osnovnih ključev, na primer "desetko" in "trinajstko". Fička morate znati poslušati, saj je občutljiv. Ljubezen vrača z ljubeznijo, grobost mu ne pomaga, pravijo.

Razočaranje in veselje je premo sorazmerno s pričakovanji. Nekoč je bilo pomembno, da si avtomobil le imel in da si se z njim lahko nekam peljal. Tega z današnjimi časi ni več mogoče primerjati. Ni pomembna oblika avtomobila, šteje, kako srečen je tisti, ki ga lahko vozi. Pri tem je fičko zagotovo razred zase.

Dogovor med Italijo in Jugoslavijo kljub odprtemu ozemeljskemu vprašanju in železnemu kapitalistično-komunističnemu zidu

Do spora med Titom in Stalinom je takratna Sovjetska zveza omejevala težnje Jugoslavije po proizvodnji lastnega avtomobila. Že leta 1949 je tehnična delegacija Zastave odšla na spoznavni sestanek v Torino, politično-gospodarski dogovor na ravni Fiat –Zastava oziroma Italija–Jugoslavija je bil sprejet leto pozneje. To se je zgodilo v obdobju, ko sta imeli obe državi odprt ozemeljski spor, šlo pa je tudi za prvo povojno sodelovanje zahodne "kapitalistične" države in partnerja iz sovjetskega vzhodnoevropskega bloka.

Osnova za fička je bil fiat 600 – ta je bil mnogo uspešnejši v tujini kot v Italiji

Fičo je nastal na osnovi fiata 600. Tega so Italijani izdelali po koncu 2. svetovne vojne. Bil je odgovor na dražjega in težje dostopnega fiata topolino. Italija je bila v razmahu in do začetka šestdesetih let so v Torinu izdelali že 2,5 milijona fiatov 600. A ta avtomobil oziroma njegove licenčne izvedbe – poleg Zastavinega fiata na primer tudi Seatov model 600 – so bile dolgoročno uspešnejše v tujini kot v Italiji. Pri naših zahodnih sosedih je dirigentsko palico avtomobilske industrije namreč kmalu prevzel manjši in prikupnejši fiat 500.

Fička je sprva poganjal 650-kubični vodno hlajeni motor, pozneje so vanj vgrajevali še najbolj razširjeni 750-kubični in ob koncu proizvodnje tudi 850-kubični motor. Do leta 1968 je imel fičko stranska vrata vpeta zadaj, a ker so se med vožnjo rada nehote odprla, so vpetje iz varnostnih razlogov takrat premaknili na klasično sprednjo stran vrat.

V drugi polovici šestdesetih fičko že ni bil več edini avtomobil, ki so ga proizvajali v Jugoslaviji, država je dovolila tudi uvoz avtomobilov. Status preprostega avtomobila je prevzel tudi "slovenski" renault 4, vse bolj razširjeni srednji sloj pa je fička postopno zamenjeval za zastavo 101. Volkswagen je v sarajevski tovarni TAS leta 1972 začel izdelovati golfa druge generacije z dizelskim motorjem, ki je postal pravi jugoslovanski statusni simbol. Zastavo je poslovno reševal novi yugo, a fičko je v teh okoliščinah postal zastarel in 18. novembra 1985 so v Kragujevcu izdelali še zadnjega.

Ko števec že presega 95 tisoč prevoženih kilometrov

"Prvega je imel moj stric, ko sem bil star sedem ali osem let. Sanjsko se je bilo z njim enkrat na leto peljati. S fičkom sem kajpak opravil vozniški izpit, bil je tudi moj prvi družinski avtomobil. Leta 2004 sem spet kupil fička, pred sedmimi leti pa še zdajšnjega. Imam ga iz čustvenih razlogov. Prva ljubezen ostane v spominu, vsi fantje pa imamo radi avtomobile," nam je v Kranju povedal Jože Hribar, znani slovenski izdelovalec avtomobilskih miniatur, ki je pred leti z Zastavo podpisal licenčno pogodbo za izdelavo fičkov v razmerju 1 : 43.

Doma seveda nima le miniaturnih, temveč tudi pravega fička. Z njim se vozi predvsem ob posebnih priložnostih ali če ga kdo prosi za kak kilometer okrog domače hiše. Hribarjev fičo ima že več kot 95 tisoč prevoženih kilometrov, torej se bo števec kilometrov – lastnik meni, da ga prejšnja dva lastnika nista prirejala – kmalu postavil nazaj na ničlo.

Teoretično je fička vozil vsak deseti Jugoslovan

"Avtomobil je bil relativno dovolj dosegljiv. V tridesetih letih so predvsem za jugoslovanski trg izdelali nekaj manj kot milijon fičkov. Teoretično ga je torej vozil vsak deseti Jugoslovan. Očitno je bil dovolj dosegljiv, pomagala so tudi takrat ugodna posojila," se spominja Kranjčan.

V Kragujevcu so v 30 letih izdelali 923.487 fičkov. Najbolj produktivno je bilo leto 1980, ko je proizvodno linijo zapustilo dobrih 57 tisoč vozil. Povpraševanje je bilo kajpak večje kot proizvodna zmogljivost kragujevške tovarne. Kupci so na avtomobil čakali več mesecev in pogosto imeli le malo izbire pri barvi ter opremljenosti svojega največkrat prvega avtomobila.

Za obnovo fička devet mesecev trdega dela in več tisoč evrov

V Sloveniji se danes na trgu rabljenih avtomobilov prodaja vsaj 20 fičkov. Za novejše, restavrirane in z odliko ohranjene je treba odšteti tudi od tri do pet tisoč evrov. Mnogo jih je na voljo tudi le za nekaj sto evrov. Taki so primerni predvsem za ljubeče mehanike in avtokleparje, ki načetemu in rjastemu avtomobilu znajo vrniti lesk preteklosti in mu nameniti novo življenje. Eden takih je Janez Vidmar, ki ima doma deset fičkov in se kot izučen avtoklepar ukvarja z njihovim restavriranjem.

"V povprečju imam z obnovo fička devet ali deset mesecev dela. V avtomobil vložim približno dva tisoč delovnih ur in štiri tisoč evrov. Takega fička potem seveda ni preprosto prodati. Ko fičko stane več tisočakov, je to še vedno le fičo, in zanj se odločijo predvsem pravi ljubitelji. Veliko rezervnih delov dobim v Italiji in pri različnih ljudeh v Sloveniji," razlaga Vidmar.

Vozijo ga tudi Slovenci, ki so od svojega fička mlajši za deset let in več

Kot smo že večkrat poudarili, fičke v Sloveniji vozi staro in mlado. Za njihovim volanom lahko srečamo dekleta, izkušene voznice, ljudi, starejše od avtomobila, pa tudi dvajsetletnike. Miha Klavžar se je rodil leta 1991, torej šest let po zadnjem izdelanem fičku. Danes 24-letni voznik iz Črnega vrha nad Idrijo ima doma zelena fička, s katerim ob lepih sončnih koncih tedna rad pobegne na cesto in letno prevozi približno dva tisoč kilometrov.

"Moj fičko je letnik 1980, torej je 11 let starejši od mene. Dobil sem ga pred štirimi leti, ko sem se odločil za obnovo. Vedno mi je bil zelo všeč, že kot otroku pa so mi bili pri srcu starodobniki. Moji starši fička nikoli niso imeli, tako da je prvi v družini," pravi Klavžar.

S fičkom tudi na poroko

Nad starodobnimi avtomobili in še posebej fičkom je navdušen tudi Tadej Frantar iz Grosuplja. Kot 26-letnik je eden izmed voznikov mlajše generacije, ki se v trenutkih, ko se mu nikamor ne mudi, rad izogne avtocesti in na regionalki uživa v vsakem kilometru s svojim 33 let starim fičkom.

"Predvsem pri starejših avtomobil vzbuja veliko čustev. Marsikdo pristopi k meni in začne obujati spomine, kako so s fičkom opravili vozniški izpit in se vozili v svoji mladosti. Sprva sem sicer hotel kupiti kakega starega lincolna, torej klasičnega ameriškega mišičnjaka, a odločitve za fička ne obžalujem. Cenejše in bolj preprosto je vzdrževanje, tudi ljudje ga na cesti bolj opazijo. Z njim se poistovetijo," pravi Frantar, ki ima v lasti dva fička in ju oddaja za poroke. Tudi mladoporočenci se namesto z luksuznim modernim avtomobilom danes raje vozijo s kragujevškim fičkom.

Za obnovljenega fička je treba danes odšteti od tri do pet tisoč evrov

"Kupil sem že skoraj restavriran avtomobil, tudi oblazinjenje in podvozje. Dodal sem strešni prtljažnik, kovček, meglenke in ozvočenje z retro radiem. Všeč so mi starodobniki in starine. Želel sem kupiti avtomobil, ki bi ob dobrem vzdrževanju vsaj ohranjal vrednost, če je že ne bi povečal. Na vseh področjih, na primer tudi v pohištvu, se vrača retro stil. Uporabljam ga praktično kot prvi avtomobil, letno z njim prevozim okrog deset tisoč kilometrov," dodaja Grosupeljčan.

Tudi on priznava, da je treba za dobrega fička danes odšteti od tri do pet tisoč evrov. A dobiti ga je mogoče tudi za nekaj sto evrov. Starejši, še posebej tisti z zadnjim vpetjem vrat, so dražji od novejših izvedb.