Leta 1815 jo je s svojo vojsko, z namenom, da v Franciji spet prevzame oblast, začrtal Napoleon. Uradno so jo odprli pred 90 leti. Cesta med Azurno obalo in Grenoblom je danes raj za avtomobilske navdušence.
Sonce na Azurni obali. Bilo je dopoldne na tak dan med tednom, ko so ceste še dokaj prazne in ko sredi januarja tu še ne mrgoli turistov. Slavni reli Monte Carlo je istočasno potekal v sosednji dolini in na cesti, ki se začne pri Antibesu vzpenjati proti Grassu, je bilo le malo avtomobilov.
Cesta je polna lepih ovinkov, ki si tekoče sledijo in zagotavljajo nemoten vozniški ritem.
Več kot 300 kilometrov užitkov na razgibani cestiPrazna cesta tudi sredi zime tu pomeni le eno. Na široko namreč odpira vrata do ene lepših cestnih povezav v Franciji, ki od Sredozemskega morja pelje v notranjost države. Cesta je široka in tekoče speljana, na njej je več prelazov, pa tudi manjših vzponov in spustov. Čeprav so v bližini nekaterih bližnjih sotesk razgledi še mnogo bolj osupljivi, je pokrajina zelo razgibana.
Voznikove oči so bolj kot v okolico usmerjene na cesto, ki je lahko tu pravi raj za avtomobilske navdušence. To je tako imenovana Napoleonova cesta, dobrih tristo kilometrov dolga pot iz Antibesa v mesto Grenoble. Če jim dodamo še nekaj bližnjih prelazov, januarja je zaradi monaškega relija seveda najbolj vpadljiv Col de Turini, ta del južne Francije ponuja veliko priložnosti za vozne užitke.
Cesto so kot Napoleonovo uradno označili leta 1932.
Če Napoleonovi cesti dodamo še nekatere bližnje alpske prelaze - eden takih je cesta prek Col de Turinija -, je jug Francije pravi raj za avtomobilske navdušence.
Potek cesta od Azurne obale do Grenobla
Napoleon je s tisoč vojaki do Grenobla potoval en teden1. marca leta 1815 se je Napoleon, med vračanjem iz enajstmesečnega izgnanstva na otoku Elba, izkrcal v zalivu Juan. Takrat je v družbi 1.100 vojakov začel svoj pohod proti Parizu, kamor je zmagoslavno vkorakal dva tedna in pol pozneje. Napoleonova vrnitev in umik kralja Louisa XVII. pomenita tudi začetek tako imenovanih stotih dni, ki so se končali z bitko pri Waterlooju.
Prebijali so se skozi Grasse, Escragnolles, Castellane, Saint-Martin, nato proti Dignesu, Maliji, Sisteronu, Gapu, St. Bonnetu, 7. marca 1815 pa je z vojsko po enem tednu dosegel Grenoble. Številni izmed teh krajev so tudi danes najbolj vpadljive in za obiskovalce zanimive točke Napoleonove ceste, ki presekajo kombinacije ovinkov in tekočih kilometrov. Številne od teh vasic in mestec že desetletja pomenijo tudi stebre relija Monte Carlo.
Slikovite vasice kar kličejo po postankihNapoleonova cesta do Grenobla, ki so jo tako uradno poimenovali in jo odprli leta 1932, je dolga 325 kilometrov. Z avtomobilom jo lahko prevozimo v približno sedmih urah, a popotniki si radi privoščijo oddih v slikovitih starih vasicah. Ob slastnem espressu je še toliko zanimiveje opazovati utrip mesta, spoznavati preteklost te nekdanje poti in obenem že načrtovati naslednje ovinke.
Med najbolj znanimi postanki sta mesti Castellane in Sisteron, najvišje na poti je prelaz Col Bayard na nadmorski višini 1.248 metrov. Cesta v Grenoblu odpira pot proti severu Francije ali pa vzhodno proti veličastnim alpskim prelazom kolesarske Dirke po Franciji.
Route Napoleon je tudi svojevrstna turistična atrakcija.
Col de la Faye je le eden od prelazov na cesti.
Cesta pelje skozi simpatična majhna mesteca.
Eno najbolj slikovitih mest ob cesti je Castellane.
Ob tej poti je nekoč svoj pohod proti Parizu s tisočglavo vojsko opravil Napoleon.
Nočni pogled na Sisteron
Komentarji
Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.
Ali želite prijaviti neprimeren komentar moderatorju?
Uspešno ste prijavili komentar.
Komentar je že prijavljen.