Nedelja, 22. 3. 2026, 4.00
17 minut
Skok v športno preteklost
Neverjetne prigode legendarnih Slovencev na vročih gostovanjih v Jugoslaviji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,56
Ni ga slovenskega nogometaša, ki bi zbral toliko nastopov v prvi zvezni jugoslovanski ligi, kot jih je Vili Ameršek. Rojeni Trboveljčan je za Olimpijo igral kar rekordnih 16 sezon in se v zgodovino vpisal s številnimi presežki.
To so bili drugačni časi. Včasih se je igral drugačen nogomet, v času nekdanje skupne domovine Jugoslavije pa so bila bistveno bolj vroča tudi gostovanja. Bilo je brutalno in nepredvidljivo. O tem so se za Sportal razgovorili legendarni slovenski nogometaši Marinko Galić, Vili Ameršek in Adriano Fegic. Vse skupaj so začinili z neverjetnimi, toliko bolj dragocenimi anekdotami.
Zgodbo, s katero obujamo spomin na brutalnost nogometnih gostovanj v nekdanji Jugoslaviji, začenjamo pri Marinku Galiću. Za številne najboljši prosti branilec, kar jih je kdaj imela Slovenija, je v mladosti tako izstopal med sovrstniki, da si je hitro odprl vrata članske ekipe Kopra. Že kot najstnika so ga vrgli med leve. Še danes je prepričan, da si je najbolj utrdil kožo v obdobju, ko se je Koper v medrepubliški ligi potegoval za točke s tekmeci iz takratnih bližnjih republik. Takrat je iz mladeniča hitro zrasel v moškega.
To je bil pravi Teksas. Mislil je, da ga bodo ubili.
Ko je pozneje nosil dres slovenske reprezentance in postal eden od simbolov nepozabne Katančeve zlate generacije, ni nikoli čutil treme ali pa strahu, ko je zaigral proti najboljšim. Na primer proti Franciji, Španiji ali pa Italiji. Čeprav so za tekmeca igrali zvezdnik ob zvezdniku, se mu niso tresla kolena. Vse zaradi dragocenih izkušenj, ki jih je kot najstnik pridobil v Jugoslaviji.
Marinko Galić ne bo nikoli pozabil vročih gostovanj s Koprom v nekdanji medrepubliški jugoslovanski ligi.
"Medrepubliška liga je bil pravšnji izpit zrelosti. Doživeli smo toliko prigod, da mi gre še danes na smeh, ko se jih spominjam. To je bil pravi Teksas. Ko smo na primer gostovali pri Jedinstvu v Bihaću, nisi mogel nič. Bilo je domačinsko sojenje, njihova obramba pa takšna, kot da bi gledal hokejiste. Vsi visoki blizu dveh metrov, brez številnih zob. Res, huda obramba. Vodili so s 5:0, nato je sodnik pet minut pred koncem dosodil 11-metrovko za nas. To jih je razjezilo. J*** so mu vse po spisku, tako nogometaši kot gledalci," nam je pred leti opisoval prigodo s pomočjo sočnih izrazov v srbohrvaškem jeziku, ki se radi zaslišijo na slovenskih zelenicah še dandanes.
"Mislil sem, da ga bodo ubili, potem pa se je, če verjamete ali ne, zgodilo tole. Živa resnica, tega si ne izmišljujem. Do nas je prišel domači kapetan, pravi orjak brez dveh zob, in se zadrl, da bo tistemu, ki bo izvedel 11-metrovko, j*** mater. Žogo je vzel soigralec Samir Zulić. Zula legenda, tudi rojen v Bihaću, je hotel streljati, a ga je kapetan začel provocirati. 'Aha, ti boš streljal? J*** ti bom mamo, polomil ti bom vse zobe,' je jezno sopihal. Zula ga je pogledal in si rekel, vi ste vsi nori, in šel stran. Pustil je žogo."
"Kaj je, nosonja? Ti boš izvajal 11-metrovko?"
Ni minilo veliko časa, ko se je našel drugi kandidat. "Prišel je Pevnik. Robert Pevnik, pozneje tudi trener Olimpije. Pevac je bil takrat pogumen igralec, pozitivno nor, če se lahko tako izrazim," je nadaljeval zgodbo Galić. "Če noče nobeden izvajati, bom pa jaz," je oponašal njegov glas v štajerskem narečju. "Nastavil si je žogo, da bo izvedel strel, kapetan Jedinstva pa ga je gledal in jezno vprašal: 'Kaj je, nosonja? Boš ti izvajal 11-metrovko?' Pevnik je rekel, tako je. Nato mu je kapetan zagrozil, da mu bo, če se bo samo dotaknil žoge, j*** mater in razbil nos. Pevnik je postal živčen. Začel je godrnjati, kako so pri domačih vsi 'fu***' in da že ne bo izvajal 11-metrovke. In je tudi on odkorakal proč."
Marinko Galić je v mladosti pridobival neprecenljive izkušnje na vročih gostovanjih v Jugoslaviji. V poznejši karieri, ko je s Slovenijo nastopil na obeh največjih tekmovanjih, mu je to zelo pomagalo.
Koper torej ni dočakal junaka, ki bi streljal z bele točke, nato pa se je žogi na presenečenje zbranih približal Galić. "Odločil sem se, da bom izvajalec. Čeprav sem bil najmlajši v ekipi. Kapetan Jedinstva me je začudeno gledal in spraševal, kam pa grem. In mu rečem, da grem izvajat najstrožjo kazen, ker je noče nihče drug. Vprašal me je, koliko sem sploh star. Odvrnil sem, da 18. Nato me je še enkrat vprašal, ali bom res izvajal. 'Da, bom', sem mu izustil, čeprav me je bilo pošteno strah. Izvedel sem 11-metrovko, dal gol, nato pa se takoj po zadetku hitro prijel za glavo. Mislil sem, da bodo po meni poleteli udarci. A jih ni bilo. Zaslišal sem le glas domačega kapetana. 'Mali, pridi sem,' se je drl. Pogledal sem ga izpod roke, skoraj na skrivaj, a je v bolj mirnem tonu nadaljeval: 'Ne boj se, ničesar ti ne bom napravil.'
Stopil sem do njega, nato pa se je nasmejal in mi dal roko. 'Edini si, ki imaš jajca. Sramota, kakšno pič*** ekipo imaš,' je odvrnil. Tako se je končala naša prigoda v Bihaću. Si predstavljate, da bi poslali igrat današnje otroke na takšne tekme? In takšnih gostovanj ni bilo malo. Podobno je bilo v Cazinu, pa da ne naštevam dalje," nam je nekdanji vrhunski branilec pred leti razkril pripetljaj, ki na posrečen način oriše zahtevnost gostovanj v nekdanjih ligah nekdanje Jugoslavije.
Marinko Galić in Zlatko Zahović sta soseda v mestu ob Dravi.
To je bila medrepubliška liga, tretja po pomembnosti. V njej se je Galić, zanimivo, dvakrat pomeril tudi z Zlatkom Zahovićem, ki ga je beograjski Partizan takrat posodil Mladosti iz Petrinje. Pozneje sta postala nepogrešljiva člana udarne enajsterice Slovenije, Zahović pa si še danes lasti status najboljšega strelca vseh časov.
Policisti streljali z brzostrelkami, navijači kamenjali avtobus
Kako pa je bilo v času nekdanje Jugoslavije na vročih gostovanjih v najvišjem kakovostnem razredu? V prvi zvezni ligi? O tem smo na Sportalu pred leti klepetali z Vilijem Amerškom. Velja za živo legendo slovenskega nogometa, zlasti pa Olimpije, pri kateri je še v času Jugoslavije preživel kar 16 sezon, podrl kopico rekordov in postal vzorčni primer klubske zvestobe, s katero je utrdil sloves enega največjih nogometašev vseh časov v zeleno-belem dresu.
Vili Ameršek ima bogate izkušnje z nastopi v nekdanji prvi zvezni ligi v Jugoslaviji.
V nekdanji prvi zvezni jugoslovanski ligi je doživel skoraj vse. "Bilo je luštno, krasno, a so bili tudi slabši trenutki. Igral se je grob nogomet, moral si paziti na svoje noge, saj so te branilci pridno tolkli," se spominja brutalnosti, ki pa pri sodnikih ni zalegla vsaj za to, da bi branilce pogosteje opozarjali s kartoni. Dovoljevali so grobo igro, kar je bila nočna mora za vse, ki so znali z žogo nekaj več.
Še danes se dobro spominja najbolj vročih gostovanj. Denimo tistega v Črni gori, ko je Olimpija gostovala pri Sutjeski v Nikšiću. "Sutjeska bi morala premagati Olimpijo, če je želela obstati v ligi, mi pa smo si že zagotovili obstanek in lahko zaigrali sproščeno. Zmagali smo z 1:0. Bečejac (Radoslav Bečejac, nekdanji jugoslovanski reprezentant in nogometaš Olimpije, pozneje pa uspešen trener, op. p.), je dosegel zadetek z glavo, čeprav je bil najmanjši na igrišču. Sutjeska je tako izpadla, navijači so bili jezni. Eno uro smo ostali v garderobi, publika nas je čakala na bližnjem hribu, mimo katerega moraš iti z avtobusom, ko zapuščaš stadion. Potem smo končno šli v avtobus, pa je prišla policija in z brzostrelkami streljala v zrak, da je razgnala nezadovoljno množico. Potem smo se z avtobusom vračali proti Titogradu (danes Podgorica), kjer nas je čakalo letalo, in se je začela grozljivka. Navijači so nas na poti obmetavali s kamni in nam razbili vsa okna. Vse je bilo razbito," je doživel neprijetno izkušnjo v Črni gori.
Vili Ameršek velja, o tem bi lahko ogromno povedali zlasti starejši bralci in bralke, za nekaj več v zgodovini slovenskega nogometa. Za gospoda v nogometnih čevljih, virtuoza zvezne vrste, ki so ga spoštovali v vsej Jugoslaviji. Najlepša leta kariere je podaril Olimpiji in francoskemu Angersu.
O tem, kje je bilo najhuje gostovati, rad izpostavi tudi Zenico, industrijsko mesto na severu Bosne in Hercegovine. "Stari stadion Čelika je imel še hujše igrišče, kot je bilo na tekmi med Olimpijo in Lillom (je spomnil na katastrofalno podobo travnate površine na tekmi konferenčne lige leta 2023, op. p,.). Okrog stadiona je bila napeta žičnata ograja, na drugi strani pa gledalci. Ko smo šli iz garderobe na igrišče, smo bili kot levi, ki gredo v cirkusu skozi mreže v areno. Takrat so nas gledalci zbadali z dežniki, takratni igralec Čelika Slobodan Dogandžić, ki je pozneje igral za nas v Ljubljani, pa me je prijel za lase, jezno dvignil in mi govoril: "Kaj je mali, sem si prišel zmagat?'' Seveda mi ni bilo vseeno. Imel sem šele 19 let," je opisal nekaj dogodkov, po katerih je še bolj jasno, zakaj ni oboževal gostovanj v Zenici.
Prišel je na igrišče, gledalci pa so s pištolami streljali v zrak
Z vročimi gostovanji v Jugoslaviji je imel veliko svojevrstnih in neprijetnih izkušenj tudi Adrijan Fegic. Za razliko od Galića in Amerška jih ni doživljal v dresu slovenskega kluba, ampak z Rijeko, pri kateri je v prejšnjem stoletju pustil izjemen pečat, najbolj pa se je vpisal v spomin ljubiteljev nogometa z nepozabnima zadetkoma za veličastno zmago nad madridskim Realom (3:1).
Adrijan Fegic je navduševal v dresu Rijeke med letoma 1977 in 1985.
Pred leti nam je v Sobotnem intervjuju doživeto opisal, zakaj so bila gostovanja na vročih delih Jugoslavije tako divja. "Ko si gostoval v Zenici, Nišu in podobnih mestih, je kar pokalo. Ko pa smo šli pred tekmo na igrišče v Prištini, je začelo nekaj gledalcev s pištolami streljati v zrak. To je bilo noro. Začeli smo se tresti. Rekli smo si, dajte, gremo igrat, samo da čim prej izgubimo, pa gremo lahko domov. Pokalo je, saj ne moreš verjeti," ne bo nikoli pozabil prizorov, ki jih je doživel na Kosovu.
Spominja se tudi ostrih prekrškov, ki jih takrat ni manjkalo. "Igralo se je zelo grobo. Če si hotel dobiti rdeči karton, si moral nekomu zlomiti nogo. Pri Rijeki pa smo igrali hitro, z največ tremi dotiki. Takrat sem doživljal brutalne prekrške. Zelo so me tolkli, pozneje sem moral operirati oba kolka. Grobo je bilo, zato sem imel ščitnike na nogah na obeh straneh. Spredaj in zadaj," je priznal Fegic. Njegova kariera je potekala kot v kakem razburljivem filmu, polnem izjemnih prizorov in anekdot. K temu so pripomogla tudi nepozabna gostovanja v nekdanji skupni domovini.
Po nepozabni predstavi Adrijana Fegica proti Realu, ki jo je kronal z dvema zadetkoma in podajo, je čakala Ajdovca prav posebna čast. Brkati navijač Rijeke iz Labina se je odločil, da bo svojega sina poimenoval po nogometašu Rijeke, ki bo kot prvi zatresel mrežo belih baletnikov. Tako je svojega sina poimenoval Adriano. Slovenski nogometaš je obiskal presrečno družino in pozdravil mladega soimenjaka.
Takšne so bile torej izkušnje legendarnih slovenskih nogometašev, ko so se podali na vroča gostovanja v nekdanji Jugoslaviji. Ni kaj, to so bili povsem drugačni časi.
