SiolNET. Sportal Nogomet
3,51

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Marinko Galić je danes srečal abrahama

Srečen, ker je zdrav in ima za položnice ter hrano

3,51

termometer

Marinko Galić
Legendarni slovenski nogometaš danes praznuje abrahama, a ne bo mogel prirediti ogromne zabave. Piknik prostor v njegovem športnem centru bo še nekaj časa sameval. ''Enostavno ne gre. V naselju se bom malce pozdravil s sosedi, prijatelji, več od tega pa se ne sme. Je pač takšna situacija,'' daje zdravje na prvo mesto in spoštuje ukrepe za zajezitev pandemije koronavirusa. Foto: Vid Ponikvar

Marinko Galić, za številne najboljši prosti branilec, kar jih je kdaj imela Slovenija, danes praznuje okroglih 50 let. Ob velikem jubileju nam je dovolil, da se sprehodimo skozi njegovo kariero, polno vzponov in padcev. ''V življenju sem imel veliko težkih trenutkov, a če pogledam za nazaj, lahko povem, da sem srečen človek. Žal mi je le za nekaj. Da nisem 10 let mlajši, da bi naredil še dva otroka.''

Michele Scarponi Sportal Na današnji dan (22. april) …

Rodil se je v Kopru. Pred natanko polovico stoletja. Večkrat poudarja, da je bilo takrat bistveno drugače in da je bil še jugoslovanski otrok. ''Ko sem začel igrati nogomet, ni bilo ničesar v izobilju. Le ljubezen staršev. Na ulici smo rasli, na njej smo živeli. Tega ne moreš kupiti. Igrali smo se vse mogoče igre, počeli tudi lumparije. Danes tega ni,'' se Marinko Galić spominja pestre mladosti, v kateri ga je v mestu, obdanem z morjem in galebi, hitro zasvojila strast do nogometne žoge.

Anekdota, ki oriše gostovanja v Jugoslaviji

Je nogometni otrok Kopra (v drugi vrsti v sredini) Je nogometni otrok Kopra (v drugi vrsti v sredini) Foto: Osebni arhiv Marinka Galića Bil je nadarjen, izstopal je med sovrstniki in si hitro odprl vrata članske ekipe Kopra. Že kot najstnika so ga vrgli med leve. Še danes je prepričan, da si je najbolj utrdil kožo v obdobju, ko se je Koper v medrepubliški ligi potegoval za točke s tekmeci iz tedanjih bližnjih republik. Takrat je iz mladeniča hitro zrasel v moškega.

Ko je pozneje nosil dres slovenske reprezentance in postal eden od simbolov nepozabne generacije, ni nikoli čutil treme ali pa strahu, ko je zaigral proti najboljšim. Na primer proti Franciji, Španiji ali pa Italiji. Čeprav so za tekmeca igrali zvezdnik ob zvezdniku, se mu niso tresla kolena. Vse zaradi dragocenih izkušenj, ki jih je kot najstnik pridobil v Jugoslaviji.

''Medrepubliška liga je bil pravšnji izpit zrelosti. Doživeli smo toliko prigod, da mi gre še danes na smeh, ko se jih spominjam. To je bil pravi Teksas. Ko smo na primer gostovali pri Jedinstvu v Bihaću, nisi mogel nič. Bilo je domačinsko sojenje, njihova obramba pa takšna, kot da bi gledal hokejiste. Vsi visoki blizu dveh metrov, brez številnih zob. Res, huda obramba. Vodili so s 5:0, nato je sodnik pet minut pred koncem dosodil 11-metrovko za nas. To jih je razjezilo. J*** so mu vse po spisku, tako nogometaši kot gledalci,'' nam je opisoval prigodo s pomočjo sočnih izrazov v srbohrvaškem jeziku, ki se radi zaslišijo na slovenskih zelenicah še dandanes.

Domači orjak prestrašil Zulića in Pevnika

Za slovensko reprezentanco je odigral 66 tekem, nastopil proti največjim zvezdnikom sveta, največ dragocenih izkušenj, s pomočjo katerih je hitro napredoval kot najstnik, pa je pridobil še v obdobju Jugoslavije. Za slovensko reprezentanco je odigral 66 tekem, nastopil proti največjim zvezdnikom sveta, največ dragocenih izkušenj, s pomočjo katerih je hitro napredoval kot najstnik, pa je pridobil še v obdobju Jugoslavije. Foto: Reuters ''Mislil sem, da ga bodo ubili, potem pa se je, če verjamete ali ne, zgodilo tole. Živa resnica, tega si ne izmišljujem. Do nas je prišel domači kapetan, pravi orjak brez dveh zob, in se zadrl, da bo tistemu, ki bo izvedel 11-metrovko, j*** mater. Žogo je vzel soigralec Samir Zulić. Zula legenda, tudi rojen v Bihaću, je hotel streljati, a ga je kapetan začel provocirati. 'Aha, ti boš streljal? J*** ti bom mamo, polomil ti bom vse zobe,' je jezno sopihal. Zula ga je pogledal in si rekel, vi ste vsi nori, in šel stran. Pustil je žogo.''

Ni minilo veliko časa, ko se je našel drugi kandidat. ''Prišel je Pevnik. Robert Pevnik, pozneje tudi trener Olimpije. Pevac je bil takrat pogumen igralec, pozitivno nor, če se lahko tako izrazim,'' je nadaljeval zgodbo Galić. "Če noče nobeden izvajati, bom pa jaz,'' je oponašal njegov glas v štajerskem narečju. ''Nastavil si je žogo, da bo izvedel strel, kapetan Jedinstva pa ga je gledal in jezno vprašal: 'Kaj je, nosonja? Boš ti izvajal 11-metrovko?' Pevnik je rekel, tako je. Nato mu je kapetan zagrozil, da mu bo, če se bo samo dotaknil žoge, j*** mater in razbil nos. Pevnik je postal živčen. Začel je godrnjati, kako so pri domačih vsi 'fu***' in da že ne bo izvajal 11-metrovke. In je tudi on odkorakal proč.''

Dal je gol in se prijel za glavo

Kapetan Jedinstva je pred več kot tremi desetletji tako sprovociral Roberta Pevnika, da je v trenutku "pozabil" na izvajanje najstrožje kazni. Kapetan Jedinstva je pred več kot tremi desetletji tako sprovociral Roberta Pevnika, da je v trenutku "pozabil" na izvajanje najstrožje kazni. Foto: Vid Ponikvar Koper torej ni dočakal junaka, ki bi streljal z bele točke, nato pa se je žogi na presenečenje zbranih približal Galić. ''Odločil sem se, da bom izvajalec. Čeprav sem bil najmlajši v ekipi. Kapetan Jedinstva me je začudeno gledal in spraševal, kam pa grem. In mu rečem, da grem izvajat najstrožjo kazen, ker je noče nihče drug. Vprašal me je, koliko sem sploh star. Odvrnil sem, da 18. Nato me je še enkrat vprašal, ali bom res izvajal. 'Da, bom', sem mu izustil, čeprav me je bilo pošteno strah. Izvedel sem 11-metrovko, dal gol, nato pa se takoj po zadetku hitro prijel za glavo. Mislil sem, da bodo po meni poleteli udarci. A jih ni bilo. Zaslišal sem le glas domačega kapetana. 'Mali, pridi sem,' se je drl. Pogledal sem ga izpod roke, skoraj na skrivaj, a je v bolj mirnem tonu nadaljeval: 'Ne boj se, ničesar ti ne bom napravil.'

Stopil sem do njega, nato pa se je nasmejal in mi dal roko. 'Edini si, ki imaš jajca. Sramota, kakšno pič*** ekipo imaš,' je odvrnil. Tako se je končala naša prigoda v Bihaću. Si predstavljate, da bi poslali igrat današnje otroke na takšne tekme? In takšnih gostovanj ni bilo malo. Podobno je bilo v Cazinu, pa da ne naštevam dalje,'' nam je današnji slavljenec razkril pripetljaj, ki na posrečen način oriše zahtevnost gostovanj v nekdanjih ligah nekdanje Jugoslavije.

To je bila medrepubliška liga, tretja po pomembnosti. V njej se je Galić, zanimivo, dvakrat pomeril tudi z Zlatkom Zahovićem, ki ga je beograjski Partizan takrat posodil Mladosti iz Petrinje.

Prvič je le prvič, navijači kampirali okrog stadiona

Veselje Marinka Galića in Marka Simeunovića po zgodovinski zmagi Maribora v ligi prvakov, ko je v Kijevu padel Dinamo. Veselje Marinka Galića in Marka Simeunovića po zgodovinski zmagi Maribora v ligi prvakov, ko je v Kijevu padel Dinamo. Foto: Reuters Po Kopru, ki ga je Galić kot že izkušen prvoligaški nogometaš zapustil pri 23 letih, je njegovo kariero zaznamovala selitev v Maribor. V mestu ob Dravi je zaigral v ligi prvakov, z reprezentanco na obeh največjih tekmovanjih, bil povabljen v selekcijo sveta, večkrat pa je bil izbran za najboljšega igralca slovenskega prvenstva. Čeprav je bil branilec.

Kot Primorec se je globoko navezal na Štajersko. V Mariboru živi že več kot polovico življenja. Tu ima družinski dom in svoj športni center z nogometnim vrtcem, še vedno pa se mu na lica prikrade največji nasmeh, ko se spominja dveh najlepših let v karieri. To sta leti 1999 in 2000, ko je slovenskemu nogometu uspela dvojna senzacija. Najprej liga prvakov Maribora, nato še reprezentanca na Euru!

''Prvič je vedno prvič. Prvič se zaljubiš, prvič začneš voziti avto, prvič postaneš samostojen, dobiš prvega otroka. V mojem športu pa je prvi največji dogodek seveda liga prvakov z Mariborom. To bo za to mesto ob Dravi in navijače vedno prvič,'' ne bo nikoli pozabil znamenitega podviga izbrancev Bojana Prašnikarja, ki so leta 1999 šokirali bogati Lyon in se po dveh zmagah nad francoskim velikanom uvrstili med evropsko elito! ''Takrat smo bili nezanimivi, neatraktivni. Bili smo pravi avtsajderji, a nam je uspelo. Še zdaj se v živo spominjam, kako so navijači kampirali okrog Ljudskega vrta, da so lahko prišli do vstopnic.''

Prej ''vreča za udrihanje'', nato je prišel Srečko

Do prihoda Srečka Katanca je bila slovenska reprezentanca po mnenju Marinka Galića ''vreča za udrihanje'', bolj ali manj nenevarna (naj)boljšim tekmecem. Do prihoda Srečka Katanca je bila slovenska reprezentanca po mnenju Marinka Galića ''vreča za udrihanje'', bolj ali manj nenevarna (naj)boljšim tekmecem. Foto: Reuters Le nekaj mesecev po zgodovinskem preboju v ligo prvakov je kot strela z jasnega udarila nova slovenska nogometna senzacija. Še močneje od prve, Slovencem je uspel podvig v športu, v katerem pred tem kot reprezentanca niso dosegali odmevnejših uspehov. Uvrstili so se na evropsko prvenstvo in dvignili na noge domovino.

''Osebno je to moj največji uspeh. Vsakemu igralcu bi moralo igranje za svojo državo pomeniti največjo čast, a so se časi spremenili. Ni več te pripadnosti. Bili smo pionirji, začetniki reprezentance v nastajanju. Do takrat smo bili 'vreča za udrihanje', v kvalifikacijah za SP 1998 smo na osmih tekmah osvojili le točko, nato pa se je vse spremenilo. Prišel je Srečko,'' je poudaril trenutek, po katerem je nogometno Slovenijo ogrelo prijetno sonce.

Reprezentanco je prevzel Srečko Katanec, pred tem zvezdnik evropskega nogometa in Sampdorie, začela se je pravljica. Galić ima na nekdanjega selektorja prekrasne spomine. ''Ko je prišel Srečko, smo se začeli boriti. Imeli smo srčno pripadnost, igrali na legendarnem stadionu za Bežigradom, kamor je prihajala navijat vsa Slovenija. Bilo je nepopisno ozračje. Tisto obdobje v letih 1999 in 2000 me je najbolj zaznamovalo. Saj se je potem na SP uvrstila še ena generacija (Kekova četa, op. p.), a tisti nogomet, ki smo ga igrali takrat, bo težko kdaj ponoviti.''

Branilec, a dvakrat najboljši v ligi!

Priznanji, na kateri je Marinko zelo ponosen. Dvakrat je bil izbran za najboljšega igralca 1. SNL. Priznanji, na kateri je Marinko zelo ponosen. Dvakrat je bil izbran za najboljšega igralca 1. SNL. Foto: Osebni arhiv Marinka Galića Galić je prepričan, da je bil Euro v tistem času močnejši od svetovnega prvenstva. ''Tam so bili fantastični Francozi na čelu z Zidanom, proti katerim smo pred odhodom na Euru na prijateljskem obračunu vodili že z 2:0, a nato nesrečno izgubili z 2:3, pa Španci, Italijani … Svetovne velesile.''

To so bila najlepša leta dolgoletnega branilca Kopra in Maribora. ''Potem smo se uvrstili še na svetovno prvenstvo, odigrali vse kvalifikacije brez poraza, kar ni uspelo nobeni drugi generaciji in bo težko ponoviti, a leti 1999 in 2000 sta bili neverjetni. Takrat sem postal boljši. Čeprav sem igral v slovenski ligi, sem se potrdil. Bil sem izbran za najboljšega igralca slovenske lige, kar je zelo težko, skoraj nemogoče za branilca,'' je ponosen na priznanji za najboljšega nogometaša 1. SNL.

O začetkih slovenske reprezentance, ki so bili zelo skromni, ni izgubljal besed. ''Takrat nismo imeli nič. Ko si prišel na zbor, sprva sploh ni bilo žog. Imeli smo težave. Nekateri igralci so bili tako svojeglavi, da jih sploh ni bilo v hotel. Pobrali so se še pred tekmo, ko so videli, da jih ne bo v prvi postavi. Takrat smo bili v nastajanju, iskali smo svoje mesto pod soncem. Bili so hudi časi, nisi mogel iti kar tako v tujino. Igrali smo v Sloveniji, edina možnost potrditve je bila reprezentanca. Ko si prejel vpoklic, si lahko poskakoval od sreče kot otrok.''

Čarobni trenutek, ko je Katanec dvignil stadion na noge

Kdaj pa je Slovenijo dokončno zasvojil nogomet? Kdaj je preskočila iskrica fanatizma med občinstvom in zlato Katančevo generacijo? Če vprašaš Galića, je odgovor preprost. Zgodilo se je pred dobrimi 20 leti, 4. septembra 1999 na domači tekmi z Gruzijo.

Zlata Katančeva generacija je zaigrala tako na evropskem kot tudi svetovnem prvenstvu, domačo trdnjavo pa je imela za Bežigradom. Zlata Katančeva generacija je zaigrala tako na evropskem kot tudi svetovnem prvenstvu, domačo trdnjavo pa je imela za Bežigradom. Foto: Reuters

''Srečko je bil avtoriteta. Pred njim so bili naši selektorji, če se nam je godila sodniška krivica, tiho. Bili smo pač majhna reprezentanca. Srečko pa je kot avtoriteta začel vpiti na sodnike, če nam niso česa zapiskali. Ko so ga na tekmi z Gruzijo za Bežigradom izključili, je med odhodom proti slačilnici zamahnil z rokami proti občinstvu. Takrat se je dvignil ves stadion, začeli so navijati kot v transu. Takrat je bilo še 1:1, a smo z njihovo pomočjo dali še en gol. Bilo je noro vzdušje, te tekme se spominjam, kot da bi bila včeraj.''

Še danes mu je hudo, ker mu Katanec ni dovolil

Žal mu je, da leta 2000 ni nastopil na ekshibicijski tekmi v Sarajevu kot član selekcije Fifa XI. Leta 2018 je nastopil na dobrodelnem spektaklu v Biljah in se družil z zvezdniki nogometne igre. Žal mu je, da leta 2000 ni nastopil na ekshibicijski tekmi v Sarajevu kot član selekcije Fifa XI. Leta 2018 je nastopil na dobrodelnem spektaklu v Biljah in se družil z zvezdniki nogometne igre. Foto: Vid Ponikvar S Katancem je imenitno sodeloval, mednju pa se je prikradel tudi manj prijeten trenutek, ko mu tedanji selektor ni dovolil nastopa na ekshibicijski tekmi zvezdnikov v Sarajevu. Tam bi Galić zastopal barve selekcije sveta, a je bila tekma na njegovo smolo le dan pred prijateljskim obračunom med Francijo in Slovenijo na Stade de Franceu. Katanec mu zato ni pustil v Sarajevo. Branilec Maribora mu je oprostil in ga razumel.

''Vpoklican sem bil v selekcijo sveta. NZS je prejel poziv za humanitarno tekmo v Sarajevu. Zgodilo se je nekaj nemogočega, da je igralec iz slovenske lige prejel takšno povabilo. Ker pa smo naslednji dan imeli prijateljsko tekmo s Francozi, mi Srečko tega ni dovolil. Vse življenje mi je hudo zaradi tega, a je Srečko gledal izključno na dogajanje v reprezentanci in mu tega ne zamerim,'' je Galiću še danes žal, da ni oblekel dresa selekcije sveta.

Namesto v Sarajevu je zaigral v predmestju Pariza, kjer je Slovenija pred 20 letimi skoraj presenetila takratne aktualne svetovne prvake Francoze. Vodila je z 2:0, na koncu pa izgubila z 2:3. Namesto v Sarajevu je zaigral v predmestju Pariza, kjer je Slovenija pred 20 letimi skoraj presenetila takratne aktualne svetovne prvake Francoze. Vodila je z 2:0, na koncu pa izgubila z 2:3. Foto: Vid Ponikvar

Selekcija Fife XI je premagala Bosno in Hercegovino z 1:0, edini zadetek pa je dosegel italijanski as Roberto Baggio. Igrali so še Brazilec Dunga, Francoz Bernard Lama, Maročan Mustapha Hadji, Iranec Ali Daei in še cela vrsta znanih imen, selektorja pa sta bila Brazilec Carlos Alberto Parreira in Portugalec Carlos Queiroz. Žal nista dočakala trenutka, da bi podala navodila tudi Koprčanu. 

Galić celo branil za slovensko reprezentanco!

Ena izmed številnih naslovnic, ki je bila na začetku tega tisočletja rezervirana za Galića. Ena izmed številnih naslovnic, ki je bila na začetku tega tisočletja rezervirana za Galića. Foto: Osebni arhiv Marinka Galića Ko je Srečko Katanec prvič vodil slovensko reprezentanco, je gostoval na Madžarskem in izgubil z 1:2. To je bila prav posebna tekma za Galića, saj si je nadel vratarske rokavice in stopil med vratnici. Na vratih je dvoboj začel Marko Simeunović, ob polčasu ga je zamenjal Mladen Dabanović, ki pa je pet minut pred koncem prejel rdeči karton, tako da je moral na golovo črto nekdo izmed igralcev v polju. Katanec je izbral Galića, ki je kmalu prejel zadetek z bele točke.

''A sem se vsaj vrgel v eno smer (smeh, op. p.). Takrat sem imel kar nekaj dobrih posredovanj. Branilcem sem kričal, moja žoga, moja. Poznale so se izkušnje iz mladosti, ko sem večkrat branil v malem nogometu. Pravzaprav rad branim še danes. S tem nimam težav.''

Tistih črnih šest minut ga preganja še danes

Reprezentanca je pod vodstvom Katanca poskrbela za ničkoliko nepozabnih predstav. Kaj bi šele bilo, če bi na prvi tekmi na EP 2000, v vsakem primeru zgodovinski za slovenski nogomet, saj je bila krstna na velikem tekmovanju, zadržala bajno prednost pred ZR Jugoslavijo! V Charleroiju je Katančeva četa vodila kar s 3:0, imela igralca več, nato pa v pičlih šestih minutah zapravila vso prednost. To je bila tekma preobratov in šokov, nič kaj primerna za srčne bolnike. Končalo se je s 3:3, Slovenija pa je nato izgubila s Španijo (1:2), remizirala z Norveško (0:0) in izpadla.

Zgodovinska postava Slovenije na prvi tekmi na velikem tekmovanju, ki jo je odigrala 13. junija 2000 v Charleroiju proti ZR Jugoslaviji. Zgodovinska postava Slovenije na prvi tekmi na velikem tekmovanju, ki jo je odigrala 13. junija 2000 v Charleroiju proti ZR Jugoslaviji. Foto: Reuters

''Na tem Euru smo padli zaradi neizkušenosti. Imeli smo Zlatka, ki je bil takrat zvezda, še enega ali dva igralca s kolikor toliko pomembno vlogo v tujini, a tudi ne v pretirano močni ligi. Lahko je biti pameten po tisti tekmi, kaj bi bilo, če bi bilo. Priznam, da me tistih šest minut še danes preganja. Vsakemu je hudo, ko se spomni nanje. Kar ustnice se mi začnejo tresti, ko se sprašuješ, kako smo bili lahko tako naivni. Tako mi na igrišču kot Srečko na klopi,'' mu je še danes žal za zapravljeno priložnost. Zmaga na evropskem prvenstvu ni bila nikoli bližje.

Popolna blokada, ki jo je doživel tudi AC Milan

Zlatko Zahović je proti ZR Jugoslaviji dosegel dva zadetka, tudi tistega za vodstvo Slovenije s 3:0. Zlatko Zahović je proti ZR Jugoslaviji dosegel dva zadetka, tudi tistega za vodstvo Slovenije s 3:0. Foto: Reuters Kaj se je dogajalo v Charleroiju, na tekmi, ki je bila pozneje označena za eno od najbolj dramatičnih na vsem tekmovanju? ''Džoni Novak je v prvem polčasu pospravil Ljubinka Drulovića v majhen žep, a ga je stari lisjak Vujadin Boškov (selektor ZR Jugoslavije, op. p.) ob polčasu premaknil na desno stran. Tam je bil pri nas Amir Karić, ki je bil v prvem polčasu odličen. Njegovi predložki so bili smrtonosni, natančni. Potem pa je dal Boškov v igro še Piksija Stojkovića in Savo Miloševića, pri nas je Sašo Udovič dvignil roko in zahteval menjavo, saj ni mogel več. Vemo pa, kaj nam je pomenil. Znal je zadržati žogo, nad njim je bilo storjenih veliko prekrškov, tako da smo pridobivali čas. Potem se je zgodilo, kar se je. Drulović je drvel po desni strani, nam se je zgodila popolna blokada. Nekaj, kar se zgodi poredkoma, a vidimo, da se dogaja. Saj se je zgodilo tudi Milanu v finalu lige prvakov proti Liverpoolu, pa so to izkušene ekipe s svetovnimi zvezdami,'' še danes težko verjame, kako hitro je spolzela prednost treh zadetkov.

''Vseeno smo lahko ponosni na to obdobje. Na Euru se nismo osramotili. Dosegli smo dva remija in namučili Špance, doživeli fantastičen Amsterdam z 12 tisoč slovenskimi navijači. Euro 2000 nam je lahko v veliko večji ponos kot pa SP 2002.''

Zaradi afere sestankovali do dveh zjutraj

Srečko Katanec je od SP 2002 pričakoval bistveno več, na koncu pa se je Slovenija razdelila na dva pola. Trpel je tudi Marinko Galić. Srečko Katanec je od SP 2002 pričakoval bistveno več, na koncu pa se je Slovenija razdelila na dva pola. Trpel je tudi Marinko Galić. Foto: Guliver/Getty Images Dogodki iz Južne Koreje, spor med selektorjem Srečkom Katancem, ki ga je podprl predsednik Nogometne zveze Slovenije (NZS) Rudi Zavrl, in najboljšim igralcem Zlatkom Zahovićem, je odmeval po vsem svetu. Slovenija je izpadla brez točke, prvi zvezdnik pa je zapustil prizorišče zgolj po eni tekmi.

''Žal mi je, da se je to zgodilo ravno nam. Proti Špancem (1:3 na prvi tekmi, op. p.) smo odigrali zelo dobro, ne glede na poraz zapustili igrišče z dvignjeno glavo, potem pa je sledil pekel. Nočni sestanki ob dveh zjutraj so naredili svoje. Sploh nismo več razmišljali o tekmah. Sestankovali smo, razmišljali, kaj narediti, zakaj se to dogaja. Potem niti ne preseneča, da smo proti JAR igrali v krču. Vsa Slovenija je bila v šoku. Zaradi tega se je nekaj igralcev po koncu SP odločilo, da se tega ne gremo več. Poslovili smo se Čeh, Milinović, Novak in jaz. Pa mi je žal. Lahko bi odigrali še ene kvalifikacije v polni zasedbi in se uvrstili na EP 2004. Naša generacija bi tisto tekmo s Hrvaško, ko nam je Dado Pršo zabil gol za Bežigradom, zagotovo odigrala drugače. Če bi se uvrstili na Euro 2004, bi bilo to še lepše slovo od izbrane vrste,'' je prepričan, da bi bolj izkušena slovenska zasedba tistega leta izločila Hrvaško.

Spor med Katancem in Zahovićem, ki je uničil krstni nastop Slovenije na svetovnem odru, je njegovo največje razočaranje v karieri. ''Ni bilo hudo le nam, ampak vsej Sloveniji. Ko spremljamo vsa ta leta politiko, se vedno delata dve struji. Tudi v naši reprezentanci so nastali 'levi' in 'desni'. Pol jih je bilo za Zlatka, pol za Srečka. Škoda.'' 

Njegov vzornik je Baresi

V reprezentanci je največkrat zaigral kot libero. Kot prosti branilec, ki pride do izraza v postavitvi s tremi možmi v zadnji vrsti, libero pa opravlja vlogo osrednjega branilca v sredini, je prvič v karieri zaigral šele pri 23 letih. Pred tem je v Kopru igral na vseh mogočih mestih. Največkrat je bil zadnji zvezni igralec, pa bočni branilec, nekajkrat celo napadalec, po tem, ko so ga preselili v središče obrambe, pa je poskušal čim bolje posnemati velikega vzornika, Italijana Franca Baresija, poveljnika jeklene obrambe najboljšega Milana v zgodovini.

Otrok noče trenirati po nemškem pristopu

Ko je bil star 27 let, je že razmišljal o tem, da bi bil trener mlajših kategorij. Takrat je že imel prvega sina. Po končani karieri je zgradil športni center.

Športni center, na katerega je nekdanji slovenski reprezentant zelo ponosen. Športni center, na katerega je nekdanji slovenski reprezentant zelo ponosen. Foto: Osebni arhiv Marinka Galića

''V Mariboru imamo dvorano. Takrat ni imela Slovenija še nič podobnega za mlade. Ustanovil sem društvo in začel z nogometnim vrtcem, imam ga še danes. Nogometno šolo imam že 10 let in sem srečen. Ni mogoče opisati občutkov, ko lahko delaš z otroki. In to za nameček še v svoji šoli. Imam tri otroke, ki jih imam najraje na svetu. Otroci mi dajejo energijo,'' izžareva zadovoljstvo, saj je izpolnil veliko željo, ki je v njem gorela že vse od obdobja, ko je nosil državni dres in bil obrambni steber reprezentance.

Pred 21 leti je bil primorski športnik leta. Pred 21 leti je bil primorski športnik leta. Foto: Osebni arhiv Marinka Galića Nikoli ga ni zanimalo, da bi treniral prvo moštvo v članski konkurenci. ''To bi bila prevelika obveznost. Spet bi bile karantene, priprave, dva treninga na dan, analize gor in dol, živci bi bili obremenjeni zaradi rezultatov, uprava, mediji in navijači so neizprosni, ko ti ne gre. V tem se resnično ne vidim,'' je pojasnil razloge, zaradi katerih se v primerjavi s številnimi soigralci iz reprezentance (Darko Milanič, Saša Gajser, Aleš Čeh …) ni najedel trenerskega kruha med člani.

Čuti, da zna z otroki delati veliko bolje, za delo pa prejema tudi pozitivne povratne informacije. ''Imam avtoriteto do otrok. Imam občutek, znam se pošaliti, jih pohvaliti, tudi vreči na tla, če je potrebno. Nočem trenirati otrok strogo po nemškem pristopu, ampak tako, da prihajajo na treninge zadovoljni in nasmejani. Da komaj čakajo naslednji trening,'' uživa ob delu z mladimi ljubitelji nogometa, starimi od 4 do 10 let.

Prepovedan vstop za starše, ki rogovilijo

V nogometni šoli bolj pazi na to, da so otroci zadovoljni in z veseljem prihajajo na treninge, kot pa na rezultat. V nogometni šoli bolj pazi na to, da so otroci zadovoljni in z veseljem prihajajo na treninge, kot pa na rezultat. Foto: Vid Ponikvar Sovraži starše, ki ne spoštujejo osnovnih pravil vedenja in na treningih, še bolj pa na tekmah postanejo živčne razvaline ter izvajajo pritisk ne le na otroka, ampak tudi na trenerja in soigralce. Zaradi tega se je nekoč odrekel vsej generaciji, zelo nadarjeni, ker je bilo preveč takšnih očetov.

''Izgubil sem 15 otrok, izgubil sem 15 vadnin, a me to ni zanimalo. Če gledaš skozi prizmo denarja, to ni dobro, a sem imel veliko raje mir. Žalostno je, da nekateri starši izživijo svoje ambicije prek otroka. Ko so se tako drli drug na drugega na tekmah, sem jih nekam poslal in jim zabičal, da bodo imeli težave z mano, če jih slišim še enkrat." Nato je ugotovil, da je veliko bolje, da se poslovijo. Raje ima načela ferpleja in spoštovanje. Tega mu niso zamerili, danes so prijatelji.

V zadnjih letih sploh ne gleda toliko na rezultat. ''Pokali mi ne pomenijo toliko kot občutek, da so otroci zadovoljni, da se nekaj naučijo in gredo lahko naprej v karieri. Zdaj jih je kar nekaj v Mariboru in Aluminiju,'' je ponosen, da je pred donedavnimi obiskovalci njegove šole bleščeča prihodnost.  

Želi si, da bi našel dogovor z NK Maribor

Z mariborskim klubom je osvojil veliko lepega in premikal mejnike slovenskega klubskega nogometa. Z mariborskim klubom je osvojil veliko lepega in premikal mejnike slovenskega klubskega nogometa. Foto: Osebni arhiv Marinka Galića ''Tudi moj sin trenira nogomet pri Mariboru. Pri selekciji do 15 let. Če mu bo uspelo, bom najsrečnejši oče. Dal bi vso svojo kariero za to, da mu uspe, ampak le v primeru, da to doseže sam. Brez mene. Že tako čuti breme zaradi priimka. Poznanstev nisem nikoli izkoriščal in jih tudi nikoli ne bom. Vedno mu rečem, tam imaš igrišče, tam se moraš dokazati. Vem, povsod se dogajajo krivice, a je žal to sestavni del nogometa,'' spremlja razvoj sina Marina, ki bi lahko nadaljeval družinsko tradicijo pri najuspešnejšem slovenskem klubu.

Velika želja očeta Marinka je, da bi s klubom, ki mu je podaril najboljša leta, našel dogovor in bi lahko začeli ustvarjati nekaj skupnega. ''Tega si želim že dolgo, a poprej ni bila mogoča komunikacija s klubom. Vem, nisem idealen, sem tudi trmast, ampak za otroke in njihovo srečo bi naredil vse.''

Za otroke skrbi skupaj s prijateljem, tudi nekdanjim soigralcem Renatom Kotnikom. Dobro sodeluje z NK Olimpija in je prepričan, da bo vzpostavil dober odnos tudi z Mariborom. ''To bi si zaslužili. In nogometna šola Maribor in moja nogometna šola. V tem klubu sem igral šest let, bil dvakrat najboljši igralec slovenske lige, vpoklican v reprezentanco sveta, igral na EP in SP. Vse kot član NK Maribor. Temu klubu sem večno hvaležen, da me je pripeljal že leta 1994,'' nosi mariborski klub globoko v srcu.

Noben denar na svetu ti ne more kupiti sreče

Za kratek čas si je služil nogometni kruh tudi na Kitajskem. Takrat je dobival nekatere klice iz NZS,  ali si je morda premislil in bi se vrnil v reprezentanco, a si tega ni želel. ''Nisem se počutil, kot da bi po tistem, kar se je zgodilo, lahko karkoli prinesel reprezentanci. Preprosto nisem imel volje, pa še dolgo pot iz Kitajske bi moral opraviti.'' Za kratek čas si je služil nogometni kruh tudi na Kitajskem. Takrat je dobival nekatere klice iz NZS, ali si je morda premislil in bi se vrnil v reprezentanco, a si tega ni želel. ''Nisem se počutil, kot da bi po tistem, kar se je zgodilo, lahko karkoli prinesel reprezentanci. Preprosto nisem imel volje, pa še dolgo pot iz Kitajske bi moral opraviti.'' Foto: Osebni arhiv Marinka Galića Se današnji slavljenec, čeprav živi še več kot polovico življenja na Štajerskem, še vedno počuti Primorca? ''Po srcu sem vedno Primorec, v življenju pa je ni večje sreče od tega, da si zdrav ter da imaš za položnice in za hrano. Noben denar na svetu ti ne more kupiti sreče. Lahko bi imel tovornjake, polne denarja, a morda ne bi bil srečen,'' je opozoril, da v življenju še zdaleč ni vse v denarju.

''Zdaj sem star 50 let. Bil sem dvakrat poročen, imam tri zlate otroke, ki jih ne bi zamenjal za nič na svetu. Zdravi smo, starši so še živi in so v Kopru. Prvi sin živi v Izoli, sam pa bom večno Koprčan. Moja glava in srce bosta na Bonifiki, po drugi strani pa sem tako kot Koprčan tudi Mariborčan. V Kopru sem preživel otroštvo do 23. leta, najlepših šest let pa sem igral v Mariboru. Od prvega dne, ko sem prišel sem, sem si rekel, to je to. Dal sem vse za klub, ljudje so me imeli radi, dobil sem še dva otroka, kopico prijateljev, svojo šolo, svoj center.''

Zdaj s svojim športnim centrom zaradi znanih razmer miruje. ''Ni prijetno v teh razmerah. Vse je zaprto, nič ne obratuje. Od države ne dobimo nič, a ne more noben denar kupiti sreče. Bistvo je, da smo vsi zdravi.''

Ni manjkalo veliko, pa bi ostal brez vsega

V karieri je izkusil ogromno lepega, bili pa so tudi težki trenutki. Na primer leta 2014, ko bi skoraj ostal brez športnega centra. ''Ni me sram priznati, da sem bil leta 2014 v položaju, ko so prišli izvršitelji in dejali, da mi bodo vse pobrali. Zakaj pa bi me bilo sram priznati? V posel greš v dobri veri, a je prišla svetovna kriza. Nisem mogel plačevati lizinga, nastal je velik spor. Bil je že znan datum prevzema vsega objekta, a sem s svojo marljivostjo, brez kakršne koli pomoči drugega, zmogel. Vse sem postavil s svojimi rokami s pomočjo staršev,'' je ponosen na vse, kar je ustvaril v 50 letih.

Športni center, v katerem so tudi prostori za organizirano praznovanje različnih slovesnosti, mora zaradi pandemije koronavirusa prisilno mirovati. Športni center, v katerem so tudi prostori za organizirano praznovanje različnih slovesnosti, mora zaradi pandemije koronavirusa prisilno mirovati. Foto: Osebni arhiv Marinka Galića

''V življenju sem imel veliko težkih trenutkov, vzponov in padcev, a če pogledam nazaj, lahko povem, da sem srečen človek. Žal mi je le za nekaj. Da nisem 10 let mlajši, da bi naredil še dva otroka,'' je v svojem slogu sklenil pogovor nekdanji reprezentant. Vse najboljše, legenda!

Matjaž Kek Sportal Matjažu Keku nižja plača, NZS z ukrepom, ki nagradi slovensko mladost Joc Pečečnik Sportal Pečečnik o nakupu Olimpije, Mandariću in "bleferjih" v Ljubljani Darko Milanič Sportal Darko Milanič: Da bi kaj obžaloval? Niti slučajno. Milan Mandarić Sportal Negotova usoda (nogometašev) Olimpije Marcos Tavares Sportal Nogometaši NK Maribor privolili v nižje plače, a (še) ne vsi

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 15
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin