SiolNET. Trendi Zdravje
9,78

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Zdravnik mami: Gospa, kupite si črno. Otroku: Umrl boš.

9,78

termometer

Junaki 3. nadstropja
Družina Obrekar je pred tremi leti po dolgem boju izgubila najmlajšega člana. Foto: Osebni arhiv

Anja Obrekar je pred dobrimi tremi leti izgubila mlajšega brata. Star je bil komaj 13 let, njegova bolezen pa dolga in mučna. V želji, da Sloveniji sporoči, da tudi otroci zbolijo za rakom in da veliko družin doleti izguba, kot je njeno, je z nami delila Lanovo zgodbo.

Danes 22-letno Anjo Obrekar je smrt mlajšega brata Lana hudo prizadela. Tako zelo, da se življenja pred njegovo boleznijo skorajda ne spomni, med njegovim dolgim bojem z rakom pa se je odločila, da bo preostanek svojega življenja posvetila njemu. Vpisala se je na pedagogiko in se zavezala temu, da bo pomagala dolgotrajno bolnim otrokom. "Srčno upam, da je moja mala zvezdica nekje na nebu ponosna name," pravi.

Lan in Anja. Lan in Anja. Foto: Osebni arhiv

Vse skupaj se je začelo z manjšo poškodbo, ko se je Lan, star tri leta in pol, udaril v pedal na kolesu in zadel kost ob gležnju. Po udarcu se mu je naredila bulica, ki pa ga ni bolela, in tudi zdravniki so rekli, da bo izginila. Več zdravnikov jim je zagotavljalo, da ni nič, da naj se ne obremenjujejo in živijo naprej. 

A ta bulica tudi po treh letih ni izginila, še več, Lana je začelo boleti, poleg tega pa je tudi zrasla.

Zdravnik je ugotovil, da se je v njej nabrala voda, naročil operacijo, s katero naj bi bilo bolje. Vse je potekalo po načrtih, vendar so naredili še biopsijo. Po več tednih, ko je družina brezskrbno uživala na morju, so prejeli klic kirurga, ki jim je naročil, naj se takoj naslednji dan oglasijo na ortopedski kliniki v Ljubljani. 

"Gospa, črno si kupite. Še dva meseca."

Sledil je prvi šok, ki je zamajal družino. Novica, da je poškodba povzročila raka, ter zdravnik, ki bi moral delovati pomirjujoče, biti v oporo, ko je v Lanovi prisotnosti mami dejal: "Gospa, črno si kupite. Še dva meseca." Anja se od teh besed naprej spominja bolj malo, razlaga. 

Anja je za zdravnikove besede izvedela, ko je bila starejša. Počutila se je grozno in obupano, predvsem pa se ji ne zdi prav, da to izjavi strokovnjak ortopedije, zdravnik. Kaj šele pred otrokom, ko svojo mamo vpraša, ali je bolan. Bila je obupana, mislila je, da je že vsega konec. Hvala bogu, da takrat še ni bilo.

Kot da to ne bi bilo dovolj, je Lanu onkolog-pediater med njegovim dolgoletnim bojem z rakom celo rekel: "Umrl boš." "Oba starša sta "znorela" nad zdravnikovo izjavo. Lan od takrat naprej ni več veliko jedel, ni pil, nehal se je smejati (naj povem, da je prej ves čas "zganjal štose"). Bolezen se je slabšala, mislim, da njegovo telo in njegova psiha nista več prenesla brezupja in nenehnega trpljenja."

"Spominjam se, kako so vsi vpili, maminih krikov in očijev jok, čeprav nikoli ne joka, babi, kako je dediju razlagala, kaj se je zgodilo, spominjam se, kako sem jaz vsa v joku stekla do prijateljice in prijatelja in jima povedala, kaj je in kako sem šla potem z njima do babi in dedija, ki zaradi joka nista bila zmožna izgovoriti ene same besede. Potem se še spominjam, da smo šli domov, da je mami jokala, da bo Lan izgubil nogo, in to se je nam takrat zdelo grozljivo."

Takrat se je družina po pomoč obrnila na sorodnike v Turčiji, kjer Anjina teta dela kot zdravnica in direktorica bolnišnice. Lan je s staršema odšel tja, sama pa je ostala v Sloveniji z babico in dedkom. "Pol leta sem živela pri njiju, ker so bili oni trije v Turčiji, spominjam se, da sem ves čas jokala, kar je bilo vmes, pa žal ne."

Lanu so med prvo operacijo v Turčiji "vzeli ven" kost v gležnju, jo oprali, obsevali in položili nazaj, vzeli mišico iz hrbta in kožo z boka, pripoveduje Anja in dodaja, da je tej operaciji sledilo še več operacij. "Potem nisem več štela. Življenja pred vsem tem se žal skoraj več ne spominjam." 

Čez pol leta so jim sporočili, da je Lan v redu in da je zdrav, družina je bila presrečna, da so lahko spet zaživeli normalno. 

Rak se je Lanu ponovil trikrat. Rak se je Lanu ponovil trikrat. Foto: Osebni arhiv

Rak se je vrnil še tretjič, se razširil na pljuča in hrbtenjačo

"Normalno" življenje, ki ga je v resnici ves čas spremljal strah, je trajalo štiri leta, ko se je rak ponovil. 

"Ponovil se je kostni rak, svetlocelični sarkom, samo ena mala, mala pikica; žarišče raka v gležnju in da bodo to z operacijo po vsej verjetnosti odpravili." Lan je šel z očetom v Turčijo, Anja pa je ostala z mamo doma. 

Vendar tokrat žal ni potekalo po načrtih. "Lan je imel grozno, grozno operacijo, tisto kost, na kateri je bil rak, so vzeli ven in dali noter namesto kosti titan, da se rak ne bi vrnil, potem pa je imel še eno operacijo, ko sva z mami že prišli v Turčijo k njima." Čez štiri dni je z berglami že hodil, zdravnik je sporočil, da so odstranili vse rakave celice in da so zdaj čisto zares zmagali. 

Vsaj naslednjih osem mesecev je kazalo tako. Redka oblika raka se je namreč spet pojavila, in vsakič je bila obširnejša in agresivnejša.

"Februarja 2016 je imel spet tisti običajni pregled, in zdravniki so ob slikanju ugotovili, da je tam ena mala lisa poleg platine ter da verjetno ni nič, da je po vsej verjetnosti le kakšno vnetje zaradi nedavne operacije. Zelo nas je skrbelo, kakšen bo rezultat, in marca smo ga dobili. Sama nekaj časa nisem vedela; svetlocelični sarkom ali belom, razširjen povsod, hrbtenjača, pljuča, obe nogi, medenična kost ... Čisto sem znorela."

Tudi od tega dogodka Anja nima kaj dosti spominov, le pogovora v avtomobilu z mamo: "Razložila mi je, kako mu ne bodo pomagali, ker mu ne morejo, ker je rak preveč razširjen, in nato sem jo vprašala, zakaj mu teta ne more pomagati, in mi je odgovorila, da samo joka doma."

Junaki 3. nadstropja Trendi Po smrti dveletne hčerke: Naprej je treba, ker žal nazaj ne gre

Kot da ni bilo dovolj, jih je šokirala še novica, da je Lan edini v Sloveniji s to vrsto kostnega raka in da zdravniki niso ravno vedeli, kako bi se zdravljenja sploh lotili. "Lan se je potem v Sloveniji zdravil od marca 2016 do junija leta 2017, ko se je njegovo telo na žalost vdalo in je postal zvezdica, ki skupaj z drugimi Junaki tretjega nadstropja najsvetleje sveti in nam vliva moč."

Na vprašanje, kako so se počutili, ko so jim zdravniki tolikokrat rekli, da bodo opravili samo še to operacijo, pa bo vse v redu, na koncu pa so izgubili, Anja odgovarja: "Težko, vendar narediš vse, čisto vse, kar lahko."

Za svojega otroka, za svojega brata, za nekoga tako čistega, kot je otrok, tvoj bližnji, tvoja kri, zanj premikaš gore. Upaš in upaš in upaš, da enkrat sonce tudi tvoji družini nameni vsaj žarek, pa ga vedno prej prekrijejo oblaki. Z vsako operacijo, ki jo je imel, smo upali, da je sedaj konec njegovega trpljenja in hkrati olajšanje za vse nas, preostale vpletene, pa se je vedno znova nekje spet zalomilo. 

Lan je bil takrat edini v Sloveniji s to vrsto kostnega raka in zdravniki niso ravno vedeli, kako bi se zdravljenja sploh lotili. Lan je bil takrat edini v Sloveniji s to vrsto kostnega raka in zdravniki niso ravno vedeli, kako bi se zdravljenja sploh lotili. Foto: Osebni arhiv

"Pravijo, da čas zaceli rane, a ne vem, ali je to res"

Ko se je Lan poslovil, je bil torek. Anja tisti dan ni šla v šolo, ker se ni počutila najbolje in je čutila, da se bo nekaj zgodilo, a ni vedela, kaj, in bila je zelo žalostna. Ravno se je odpravljala na vlak za Ljubljano, da bi ga obiskala, ko je prejela tisti usodni klic. "Tisti klic, da je Lan odšel. Klicala me je mami, in v tistem šoku najprej sploh nisem dojela, kaj se je zgodilo, rekla sem le 'okej' in odložila slušalko. Potem sem le nemo sedela in gledala v prazno, kmalu zatem me je mami še enkrat poklicala in me vprašala, ali sem v redu. Rekla sem, da sem, in klic prekinila. Potem sem šla v posteljo."

Zares je dojela šele, ko je o tem obvestila šolo in so jo poklicali prijatelji. Takrat je postalo hudo, pravi. 

Vsi pravijo, da je z leti lažje in da čas pozdravi vse rane, vendar ne vem, ali je to popolnoma res. Bolečina je enaka kot pred tremi leti, le lažje se z njo spopadaš. 

"Nekako se s časom naučiš tega, da kljub vsemu lahko normalno funkcioniraš. Še vedno je težko, in mislim, da nikoli ne bo lažje v tem smislu, da nekoga manj pogrešaš. Ga ne, enako je. Pogrešanje nekoga, ki je umrl, je drugačne vrste bolečina. Je bolečina, ki ti včasih vzame dih, in je bolečina, ki duši. Je bolečina, ki je stalno prisotna, le v drugačnih intervalih."

Zdaj živi dan za dnem, in precej je bolje kot prvo leto po njegovi smrti, pravi. "Večinoma imam dobre dni, pridejo pa kakšni dnevi, tedni, ko še sama ne vem, kako sem zdržala vse, pridejo dnevi obtoževanja, dnevi jokanja, enostavno dnevi žalosti. Kako sem sprejela Lanovo smrt? Težko, vendar nisem imela izbire."

Ko je Lan prvič zbolel, je ravno vstopala v najstniška leta, ko je umrl, je bila stara 18 let. Starša sta se trudila, da bi lahko živela "normalno" najstniško življenje, vendar je bilo težko. "Težko se je bilo primerjati s sovrstniki, ko pa sem vedela, da imam doma brata, ki se bori za življenje. Razviješ drugačne vrednote. Vseeno imam na najstniška leta lepe spomine. Takrat sem spoznala prave prijatelje, spoznala sem prave vrednote, ki štejejo in se še bolj povezala s svojo družino."

Starša Lanovo smrt sprejemata na svoj način, "a vsak način žalovanja je v redu", pove Anja. "Trudita se, da bi mi omogočila vse, trudita se zase, trudita se za družino. Ponosna sem nanju in hvaležna, da sta moja starša."

Anja želi z Lanovo zgodbo ozavestiti ljudi, da redke bolezni doletijo tudi otroke in jih iztrgajo iz rok ljubeče družine. Anja želi z Lanovo zgodbo ozavestiti ljudi, da redke bolezni doletijo tudi otroke in jih iztrgajo iz rok ljubeče družine. Foto: Osebni arhiv

Ko je videla, kako trpi, je našla svoje življenjsko poslanstvo

Anja zdaj študira pedagogiko, k čemur jo je privedla zgodba z Lanom, čeprav je že od majhnega vedela, da si želi delati z otroki. Ko se je vpisovala na fakulteto, se je odločila, da bi rada pomagala dolgotrajno bolnim otrokom. 

"Najbolj me je bolelo, kako se je Lan vsakič, ko se je po več tednih ali mesecih bolnišnice vrnil domov in v šolo, v neki ustaljen red in med sošolce, boril s solzami, ker ni sledil tempu in nasploh, ker toliko časa ni bil s svojimi prijatelji. Takrat sem se dokončno odločila, da bom preostanek svojega življenja posvetila pomoči potrebnim dolgotrajno bolnim otrokom, in srčno upam, da je moja mala zvezdica nekje na nebu ponosna name."

Tudi njena diplomska naloga je posvečena Lanu. Z njo želi "razbiti" tabu smrti pri otrocih ter ljudi ozavestiti, da tudi otroci zbolijo za rakom, da umrejo in da je v Sloveniji ogromno takšnih družin. "Družin, kot je naša, ki jim je bolezen iz rok iztrgala del njih. Otroka. Rada bi, da bi se o tem več govorilo. Da si ljudje pomagamo med seboj in da govoriti o tem ne bi bil več tabu."

Smrt doživlja kot nekaj groznega, nekaj, kar ti vzame ljubo osebo. Pravi, da zdaj živi le s pol srca, kajti drugo polovico ima Lan. "A vseeno, če ne drugega, ti nihče ne more vzeti spominov. Zdaj Lan živi v njih in v nas."

Tadej Pogačar Dobrodelna dražba Sportal Dobrodelna dražba pikčaste majice in čelade Tadeja Pogačarja je zaključena - hvala vsem, ki ste sodelovali!

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 121
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin