Martin Lisec: Biti moški pomeni skrbeti zase, tudi za svoje zdravje

Foto: Lastni arhiv Kdo je Martin Lisec?

Prostora za uvod je čisto premalo za predstavitev letošnjega junaka. Je iskriv sogovorec, ki na vsako vprašanje postreže premišljene odgovore. Kaj vse je počel in počne v življenju, pa je veliko platno, s katerega si bom v nadaljevanju drznila poudariti le nekaj glavnih informacij, naj mi ne zameri: Prihaja iz majhne vasi Lukovec v občini Sevnica. Zrasel je v kmečko-delavski družini, sredi prekrasnih polj in gozdov. Zdaj živi v Ljubljani. Njegova sreča in ponos so trije otroci, starejša dva sta letos vpisala magisterij, najmlajši zaključuje gimnazijo. "Ljubim morje in hribe, letos sem si zadal, da bom vsak mesec osvojil Krim, a je prišel vmes rak. Ampak bom pohitel, do konca leta je še nekaj časa. Tudi ljubiteljsko tečem, imam kar zajetno zbirko medalj z raznih rekreativnih tekov. Branje je hobi, a tudi poklicna obveza," opisuje. Pravi, da je hvaležen za do sedaj prehojeno življenjsko pot.

Tudi njegova poklicna pot je pestra. Ustanovil je štiri nevladne organizacije, zavode, vsi še danes delujejo. "Očitno je bilo vanje vsajeno neko dobro seme." Razpon njegovih udejstvovanj sega od dela z mladimi, mediacije, izobraževanj in coachingov do psihoterapije, logoterapije. Programe za osebno rast izvaja v svojem Inštitutu Stopinje, ukvarja se tudi z zaporniki in zapornicami, bil je urednik, organizator dogodkov, je soustanovitelj Inštituta za logoterapijo ... in nenazadnje je prostovoljec.

V telefonskem pogovoru ste mi omenili, da ste se ravno vrnili z operacije.

Res je. So stvari, ki te presenetijo. Na logoterapevtskih predavanjih, na katerih sem govoril o sprejemanju težkih življenjskih situacij, sem pogosto govoril, kako občudujem ljudi, ki so dobili diagnozo raka in se spopadli z njim. Neredko sem se v mislih tudi sam spraševal, kako bi odreagiral, če bi slišal, da se je ta diagnoza nalepila name. In res se je.

Kot vsako leto sem šel tudi letos 7. januarja na odvzem krvi in kontrolo PSA. Kmalu po dopolnjenem petdesetem letu starosti sem se odločil, da bom redno preventivno kontroliral vrednost PSA. Nisem bil najbolj reden. No, ampak letos na začetku leta sem šel. Rutina, pač, sem si mislil. A rezultat ni bil rutinski, vrednost PSA je bila 11,04. Visoko nad povprečjem. Nato so sledile preiskave, rektalni pregledi, ultrazvok in na koncu biopsija. PSA je namreč še vedno naraščal. V začetku junija je padla diagnoza: karcinom prostate. Od nikoder. Kot skala z neba v nežno mivko. V redu, ponoči sem moral iti kdaj na stranišče, sploh po kakšnem pikniku, ampak nič akutnega ni bilo, nobenih resnih problemov z uriniranjem. Očitno je pri meni tako: če bi čakal na akutne simptome in težave, bi bilo verjetno prepozno … Preventivna odločitev, da si bom redno, vsako leto kontroliral kri oz. PSA, je bil joker, ki sem ga pri 59 letih dobro unovčil.

Rad bi povedal še to, da sem bil operiran v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. Globoko sem hvaležen kirurgu in osebju urološkega oddelka. Po odhodu iz bolnišnice sem jim v zahvali med drugim zapisal: "Dovolite, da se vam po odhodu z zdravljenja pri vas iskreno in globoko zahvalim za vse, kar ste dobrega v preteklem tednu storili zame in kar dobrega in plemenitega delate za svoje paciente dan za dnem. Hvala za vašo strokovnost, pozornost, pripravljenost pomagati, za vašo človeško toplino. Hvala za ozračje miru, tišine in optimizma na oddelku. Ob vas in z vami je bilo težke trenutke v času okrevanja lažje prebroditi. Prvič v življenju mi jo je zdravje na tak način zagodlo, zato to prvo nadvse pozitivno bolnišnično izkušnjo še toliko bolj cenim."

Foto: Osebni arhiv

"Do življenja gojim globok občutek hvaležnosti za vse, kar nam dan za dnem daruje." To so vaše besede. Življenje vam je prineslo tudi bolezen. Kako ostati v takšnih okoliščinah hvaležen?

Vedno občutim veliko hvaležnost do vsega in vseh, ki so mi bili v življenju podarjeni. Občutek hvaležnosti je ključen: če ga izgubimo, hitro zdrsnemo v banalnost samoumevnosti. V banalnosti samoumevnosti pa življenje izgubi kontrast in barvitost. V okoliščinah diagnoze raka prostate, v katerih sem se znašel, je bilo v bistvu najlažje začutiti hvaležnost, vsaj meni se tako zdi. Jaz nisem bil nikoli bolan. Ja, imel sem kakšne prehlade, leta nazaj me je neko prehodno obdobje bolel križ, imel sem artroskopijo kolena, ampak vse to so v bistvu malenkosti. Drobne bolezni, poškodbe, ki te ustavijo za dan ali za teden ali dva, nato pa teče življenje naprej v svojih ustaljenih ritmih. Ob tej diagnozi in vsem, kar ji je sledilo, čutim globoko hvaležnost življenju in Bogu, da mi je bila bolezen do sedaj prihranjena. Da nisem bil na "stand by" mesece in mesece. Da sem se lahko vseskozi v celoti posvečal družini, otrokom in karieri. Sedaj sem bil nekaj mesecev v bolniškem staležu. Zdelo se mi je, kot bi se življenje ustavilo. Zategnilo ročno zavoro. Teh ročnih zavor z zdravjem vseh 59 let nisem čutil. Tudi zato sem se lahko mirno posvečal stvarem, ki me veselijo, uspešni poklicni karieri. In zato sem hvaležen. V končni fazi ‒ za zdravje.

Kot psihoterapevt in logoterapevt pomagate tudi ljudem, ki hudo zbolijo. Kako pa ste v času bolezni pristopili sami k sebi?

Nežno in mirno. Hvaležen tudi za to. Ob vašem vprašanju mi prihajajo pred oči slike iz moje psihoterapevtske sobe. Gospa, ki je bila na biopsiji dojk in je čakala na rezultate. Z zlomljenim glasom je rekla, da je to njenih najbolj peklenskih štirinajst dni v življenju. Ta negotovost ... Kaj bo? In kaj bo potem, če bo rezultat slučajno pozitiven?

Foto: Lastni arhiv Sam sem bil od 3. junija naprej, ko sem izvedel za diagnozo, neverjetno miren. Mir sem ohranil do konca, do dne in minute operacije 9. avgusta letos. Dan prej sem bil sprejet v bolnišnico v Slovenj Gradcu, pričakoval sem, da bom operiran naslednji dan zjutraj. A moj kirurg dr. Andrej Osojnik mi je rekel, da bom operiran ob 12. uri. Naslednje dopoldne sem torej čakal na operacijo. Prišla je dvanajsta ura, jaz sem pa še vedno čakal. Ura je odbila trinajst. Pome so prišli ob pol dveh. Tudi v tej uri in pol zadnje negotovosti sem ostal miren. In na koncu se je vse dobro izšlo.

Hvaležen sem za ta mir, ki sem ga čutil. Dr. Cvijeta Pahljina, psihiatrinja, moja učiteljica logoterapije, je večkrat rekla: "Naj ne bo logoterapija nekaj, kar študirate za druge, naj prevzame tudi vaše življenje." Videti je, da me je logoterapija Viktorja Frankla prepojila z mirom. Miren sem bil. Povsem. Ob postavitvi diagnoze sem si spontano rekel: "Več kot umreti ne morem. In to verjetno ne bom. Vse, kar je pa manj od tega, je pa v redu." Stik z lastno globino je ključen, tam se dotikamo miru, ki nam daje varnost in oporo v težkih trenutkih življenja. Dobro je tudi, če znamo v težkih življenjskih situacijah zavzeti zdravo distanco. Navadno se vedno nekako izide v duhu slovenskega pregovora, ki pravi, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha.

Vam je bolezen kaj prišepnila?

Je. Bolezen in odmik, ki ga bolezen povzroči, sta zgovorna. Vedno kaj šepneta. Meni je bolezen šepnila, naj pogledam na urnik in naredim triažo urnika. Ponastavim prioritete. Zavarujem čas zase in za dragocene ljudi svojega življenja. Sporočila bolezni so nadvse dragocena, če jim znamo prisluhniti.

Kaj je za vas najboljše zdravilo?

Doslej se o tem sploh nisem spraševal. Ker nisem potreboval zdravil. A če pomislim … Absolutno najboljše zdravilo je preventiva: gibanje, zmernost, življenjsko ravnovesje, zdrava in urejena prehrana ter preventivni zdravstveni pregledi. Za ono prej se trudim skozi vsakdanjo rutino, to zadnje me je rešilo.

Je po izkušnji bolezni občutek sonca na obrazu, okus domače goveje juhe in smeh ljubljenih oseb drugačen?

Je in ni. Ko sem izvedel za diagnozo, sem otroke povabil na večerno pijačo in jim povedal, da imam raka na prostati. Različno so odreagirali, nihali so med strahom, negotovostjo, grozo, upanjem in zaupanjem. "Pa je hudo?" so spraševali, bolj s pogledi, a tudi z besedami. Pojasnil sem jim, da smo raka odkrili zelo zgodaj in da bom verjetno po operaciji lahko zaživel normalno naprej. Hkrati sem jim rekel, naj bo to tudi zanje življenjska lekcija, da bodo spoštljivi, skrbni, empatični, odgovorni do sebe, svojih bližnjih in do ljudi, ki jih bodo srečali na poteh življenja. Ko je zaenkrat vse mimo, so otroci mirni. In ponosni, da sem se umirjeno soočil s to epizodo življenja. Čutim pa sedaj več hvaležnosti za vse darovano in prigarano: nič v življenju ni samoumevno.

Foto: Osebni arhiv

Kako bi opogumili naše drage moške do tega, da pogosteje in bolj pogumno obiščejo zdravnika, ko nekaj ni v redu?

Moški, poskrbimo sami za svoje zdravje. Biti moški pomeni skrbeti zase, tudi za svoje zdravje. To je naša odgovornost, to je naša notranja moč. Skrbimo za zdravje preventivno, ne le takrat, ko je že kaj narobe. Po podatkih NIJZ se moški slabše odzivamo na presejalni program Svit kakor ženske na Doro in Zoro. Ti programi nas opominjajo, da je preventivna skrb za naše zdravje pomembna. Glede na svojo izkušnjo pa vse moške, ki jih srečam, spodbudim, naj si hodijo letno kontrolirati PSA. Podobno govorim tudi ženskam, naj spodbudijo svoje može, da se oglasijo pri zdravniku ne le takrat, ko je že kaj hudo narobe, ampak tudi preventivno. Bolezen ni sramota, toda če se z njo pravočasno ne soočimo, se pogosto spremeni v tragedijo. Pravzaprav je to vse, kar lahko naredimo, da smo pozorni do sebe, svojega življenja, svojega zdravja. Vidimo pa, da se pogosto kljub temu pojavijo hitre bolezni, ki v nekaj mesecih pokopljejo človeka. Nimamo roke nad življenjem, kar pa nas ne odvezuje od tega, da ne bi skrbno in čuječe pazili na svoje zdravje.

Kako naj posameznik išče in najde smisel v težkih časih?

Težke življenjske preizkušnje lahko načnejo naše duševno zdravje. Bolečina nas vedno stisne v kot, zapre v naš majhen svet. O odkrivanju smisla v težkih časih je veliko razmišljal in napisal Viktor Frankl, utemeljitelj logoterapije. K temu so ga spodbudili ne le težki časi v začetku preteklega stoletja, ampak tudi tragična osebna izkušnja preživetja koncentracijskega taborišča med drugo svetovno vojno; on je preživel, vsi njegovi najbližji pa so umrli.

Smisel trpljenja lahko odkrijemo le, če zmoremo v trenutkih bolečine pogledati preko meja svoje stiske. Če v breznih stiske prepoznamo, za koga ali za kaj živeti. To zveni morda abstraktno, ampak smisla ne moremo nikoli najti v vrtiljaku lastne samozadostnosti; smisel odkrijemo samo v darovanju za ljubljene, dragocene osebe našega življenja ali v odkritju življenjskega poslanstva. Frankl je rekel, da lahko odkrijemo smisel v sintagmi živeti za nekaj ali živeti za nekoga. Elisabeth Lukas, učenka Viktorja Frankla, je šla še korak dlje: smisel trpljenja je mogoče odkriti tudi v procesu notranje tranzicije, ki pripelje do spremembe stališča, do drugačnega pogleda na trenutno težko stanje. To nam omogoči, da pogledamo na veliko stisko z drugačnega, manj obremenjujočega zornega kota. V težkih trenutkih je to zelo težko, vendar ni nemogoče.

Meni se ob tej moji preizkušnji raka smisel ni zameglil. Miren sem ostal. Za tri mesece sem prekinil vse dejavnosti, sedaj se počasi vračam k svojemu delu. Znova začenjam česati Slovenijo po dolgem in počez ter deliti svoja logoterapevtska, komunikacijska in druga strokovna znanja in izkušnje.

Foto: Lastni arhiv

Kaj vam pomeni dobrodelnost?

Dobrodelnost pomeni delati dobro. Sama beseda to pove. Pomeni mi ogromno. V veku potrošništva je včasih težko prepoznati smisel dobrodelnosti. Toda dobrota ni sirota, dobrota je božja, je rekel veliki slovenski antropolog dr. Anton Trstenjak. Vse življenje sem prostovoljec, vključen sem v takšne in drugačne dobrodelne projekte. V zaporu na Igu sem prvih pet let delal prostovoljno, sodelujem z raznimi organizacijami, ki pomagajo ljudem v stiski. Pomoč je zelo ciljna, nimamo skladišč, vsa pomoč gre dobesedno iz rok v usta. Darovane dobrine pripeljem od darovalca do pomoči potrebne družine. Delati dobro, se darovati, podarjati čas, denar, pozornost, vse to so odlične poti za prepoznavanje lastnega življenjskega smisla. Frankl je rekel, da življenje ni nekaj, ampak priložnost za nekaj. V tej špranji za nekaj ali za nekoga lahko vsak izmed nas najde svoje polje dobrodelnosti. Ne opazujmo, ne stojmo, storimo korak: Kdo, če ne ti? Kdaj, če ne zdaj?

Foto: Osebni arhiv