97-letna še aktivna učiteljica joge vsak dan začne z mislijo, da je pred njo lep dan

Francosko-indijska 97-letna učiteljica, plesalka, nekdanja manekenka in igralka Tao Porchon-Lynch je preživela skoraj že stoletje. Pred njenimi očmi se je svet že večkrat spreminjal, pri čemer sama v njem in v ljudeh vedno išče predvsem pozitivno, dobro. "Toliko lepote je na tem svetu, le videti jo moramo. Verjamem v naravo. Drevesa me navdihujejo. Ne umrejo vsako leto, temveč se vedno znova obnavljajo, tako kot naše telo."Veliko takšnih izkušenj ima tudi sama. Še vedno je aktivna ne le kljub letom, temveč tudi kljub trikratni menjavi kolkov in zlomljenemu zapestju. Po poškodbah ji je zdravnik rekel, da se ne bo več mogla ukvarjati z jogo na enak način, a mu je, ko je prestala terapijo, poslala svojo fotografijo v položaju lotosa.

Pred kratkim pred prihodom v Ljubljano, kamor je prišla na povabilo združenja Yes, je bila udeležena v prometni nesreči. Dobila je močen udarec v prsni koš in zato težko dihala, a se tudi takrat ni dala, že naslednji dan je vodila triurno vadbo joge.

Zanjo beseda nemogoče ne obstaja. "Nič v življenju ni nemogoče. To, kar želim ljudem sporočiti, je, da naj ne obupajo in da naj na plano spustijo to, kar si želijo in kar je v njih. Toliko časa izgubljamo za ugotavljanje tega, česa ne zmoremo. Zavedati se je treba, da lahko vse naredimo," pravi jogistka, leta 1918 rojena v Indiji očetu Francozu in mami Indijki. Med drugo svetovno vojno je najprej emigrirala v Veliko Britanijo, nato v Francijo. Po življenju v Evropi se je preselila v Združene države Amerike, kjer živi še danes.

Kaj je njen recept za dolgo življenje? Kaj je recept za njeno dolgo (in kakovostno) življenje, je vprašanje, ki ga sliši pogosto. "O letih nisem nikoli razmišljala, ker ne verjamem vanje. Pomembno je, da poskušam živeti to, v kar verjamem." Enost in enakost med ljudmi. "Ne iščite, kaj imamo drug proti drugemu, temveč kaj imamo skupnega," je eno od njenih temeljnih prepričanj. Za to je imela dobro šolo – strica, ki je postavljal železniške tire po vsem svetu. Z njim je prepotovala svet.

Njen stric je bil tudi dober prijatelj Mahatme Gandija. Spoznala ga je pri njih doma še kot otrok. S stricem se je leta 1930 udeležila tudi Gandijevega "pohoda soli". Šlo je za državno nepokorščino in množičen protest proti kolonialni oblasti, ki velja tudi za največjo nenasilno bitko v zgodovini. Takrat je bila Tao Porchon-Lynch stara 12 let. V svojem dolgem življenju je bila tako priča številnim dogodkom, ki jih danes poznamo kot del zgodovine.

97-letnica ima rada pete, čokolado in vino Radoživa, iskriva, topla, nežna in sprejemajoča 97-letnica še danes rada nosi pete, je čokolado, obožuje pa tudi vino. Penino še posebej, saj je s svojimi mehurčki tako živa in poživlja tudi naše telo, pravi z nasmehom. Med tem pripomni, da bo glas o dobrih slovenskih vinih ponesla v Ameriko.

Z vinom je Tao Porchon-Lynch povezana prek družine, saj je imela njena rodbina vinograd v francoski dolini Rone. Po drugi svetovni vojni je v Franciji velikokrat z vinom nazdravljala tudi s pisateljem Ernstom Hemingwayem. A to ni najpomembnejše pri njeni povezanosti z vinom, temveč predvsem to, da je bila desetletja urednica vinske ameriške revije in prodajalka vin. Je tudi soustanoviteljica Ameriškega vinskega združenja leta 1967, v njem pa je aktivna še danes.

Kalifornijska vina ji je predstavil francoski konzol, general Raoul Bertrand, ki ga je spoznala, potem ko so ji na poti v zahodno ameriško zvezno državo v avtobusu ukradli ves denar in dokumente. Spominja se, kako ji je konzul kot navdušenki nad francoskimi vini rekel, naj ne bo tak snob pri vinih. "Vsaka dežela ima svoja dobra vina." In res, tudi kalifornijska so jo prepričala in tako je ameriške vinarje predstavila evropski vinski industriji. Leta 1959 je spoznala tudi legendarnega kalifornijskega vinarja Roberta Mondavija. Skoraj 30 let je izdajala in urejala vinsko revijo Beverage Communicator. Ta je bila poleg revij Wines and Vines in Wine Spectator ena od treh priznanih publikacij o vinih.

Tudi dva ali tri dni ne je Vode jogistka ne pije. "Uporabljam jo le za prhanje." Naravni sokovi so del njenega vsakdana. Je vegetarijanka, za kar se je odločila že zelo zgodaj. Spominja se, kako je še kot otrok obiskala angleško družino v Indiji, kjer so ji ponudili sendviče s sardelami. Ko je vprašala, kaj je to, je kot otrok razumela, da gre za zlate ribice. Takrat ji je postalo jasno, da ne bo uživala nič, kar je bilo ubito.

Prepričana je, da ji mati narava zagotavlja dovolj sadja in zelenjave, da se lahko prehranjuje primerno. Za zajtrk vedno poje grenivko, kdaj pa tudi dva ali tri dni ne je nič. "Hrana me ne zanima kaj preveč."

"Če lahko to počnejo fantje, lahko tudi jaz" Tudi joga je njeno pozornost pritegnila že v otroških letih. Stara je bila 12 let, ko je opazovala skupino dečkov med izvajanjem joge. Doma je teti o njej pripovedovala kot o krasni igri, a ji je ta odgovorila, da to ni igra, temveč joga, ki pa je le za fante. A Tao Porchon-Lynch se ni dala: "Če lahko to počnejo fantje, lahko tudi jaz." To je bilo leta 1926.

Profesionalno se je z jogo začela ukvarjati leta 1967, učila se je od pravih indijskih mojstrov. Danes kot najstarejša aktivna učiteljica joge na svetu z vso svojo bitjo poudarja njen pomen, moč in vrednost. Ne gre le za vadbo, temveč način življenja, mišljenja in odnosa do sebe ter sveta, pravi.

Ne želi se omejevati z nikakršnim slogom te vadbe. Podaja predvsem njeno sporočilo in moč. "Moj stric je poznal tudi velikega indijskega pesnika in spiritualnega vodjo Srija Aurobinda, ki je učil, da je pomen bivanja v deljenju in sprejemanju. Nihče naj ne vlada nikomur in prizadevajmo si za življenje v miru." V to verjame tudi jogistka.

"Preveč se oziramo naokoli in iščemo pomoč ter odgovore zunaj sebe. A moč je v nas, gre za moč celotnega vesolja, ki stoji za nami. Le odpreti se je treba temu in tako je mogoče začutiti, da ni ovir za nič. Vsakič, ko poslušate bitje svojega srca, poslušate melodijo duše. Melodijo življenja, ki je v vas. Vse obstaja v nas." Na svojih vadbah poudarja pomen (globokega) dihanja in tega, da verjamemo v to, kar smo.

"Odprimo se sprejemanju. Vsak od nas diha, in če dihamo skupaj, lahko začutimo enost med vsem. Tako smo si lahko v podporo in pomoč drug drugemu," še pravi. Pomembno zanjo pa je tudi, da vsak dan začne z mislijo, da bo dan lep.

Svoje znanje je predala že številnim posameznikom in posameznicam po svetu, jogo je učila v 20 državah, od Amerike, Balija, Indije, Maroka, Peruja, Francije in tako dalje. Še vedno potuje po svetu in vodi vadbe. Doma uči od šest do osem skupin na teden. Leta 2012 je vodila vadbo tudi v Pentagonu.

Od modela do igralke Svoje dolgo in polno življenje je 97-letna Tao Porchon-Lynch popisala v avtobiografiji z naslovom Dancing Light: The Spiritual Side of Being Through the Eyes of a Modern Yoga Master, ki je izšla pred kratkim. V njej med drugim piše tudi o tem, kako je pred desetletji od blizu spoznala filmsko in lepotno industrijo. Bila je manekenka, pa tudi igralka.

Po drugi svetovni vojni je bila model v Parizu. Sodelovala je z modnimi oblikovalci in hišami, kot so Chanel, Lanvin, Dessès, Marcel Rochas, Jean Patou in Elsa Schiaparelli. Veljala je za "žensko z najdaljšimi nogami v Evropi", njeno hojo pa so opisovali kot panterjevo.

V gledališču in filmih je prav tako začela igrati v Evropi, nadaljevala pa v Hollywoodu.

Tudi ples je del njenega življenja Tao Porchon-Lynch je tudi plesalka. S plesom je leta 1940, ko se je preselila v Veliko Britanijo, dobila tudi prvo službo, in sicer v Havana Clubu na Piccadillyju. Med drugo svetovno vojno je nastopala še v drugih londonskih klubih, kot so The Coconut Grove, Copacabana, The Nut House, The Cabaret Club in Wellington. Ples je prav tako del njenega življenja še danes.