Nekateri zavijejo zjutraj na kavo, sosedov pes Maks pa na piškot

Lepo je začeti delovni dan v gostilni že zjutraj, ko se vonj po kavi vije po tlakovanih ulicah in te pravzaprav vodi do želenega cilja, četudi pozabiš naslov. Čakali so nas, polni energije in dobre volje, ki je sploh ne bi bilo možno skriti. Zdi se, da tako cenijo vsak dan, vsak dogodek, vse je tako zanimivo, lepo, posebno. Le kje vmes smo se sami izgubili v življenju, da spregledamo priložnosti, da bi se veselili, kaj nam bo prinesel nov dan? razmišljam.

Gostilna Druga violina deluje v okviru Centra za usposabljanje otrok in mladostnikov z motnjo v razvoju in je skoraj običajen gostinski lokal, le da v njem pa delajo osebe s posebnimi potrebami. Na začetku smo se pogovarjali z direktorico Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič v Dragi na Igu dr. Valerijo Bužan. "Naš cilj je bil, da najdemo za ljudi z motnjo v razvoju takšne zaposlitve, kot jih imajo vsi drugi, da ne delajo le v velikih zaprtih delavnicah," je že takoj na začetku pojasnila idejo.

"Zakonsko za zdaj še ni urejeno, da bi te osebe lahko imele status redno zaposlenega, vključeni so v varstveno-delovne centre in imajo za zdaj le status invalida. Želimo si, da bi bili redno zaposleni, da bi prejemali plače. Ker ne morejo delati polnega delovnika, bi želeli, da bi bilo to tako urejeno, da bi za manjkajoči del prejemali neko socialno podporo. Od osemnajstega leta prejemajo invalidnino, za delo v delavnicah in v tem gostinskem obratu pa prejmejo nagrado. Tako imajo zagotovljeno vsaj minimalno socialno varstvo," nam pojasni Bužanova.

Direktorica je povedala, da so odprli nove prostore varstveno-delovnega centra v BTC-ju. "Veseli smo, da smo na tej lokaciji, tu je veliko podjetij, in ko bodo spoznali naše varovance, upamo, da bo katero od podjetij koga od njih zaposlilo. Imamo pa tu veliko kuhinjo, kjer bomo med drugim organizirali tudi kuharske delavnice. Poleg strežbe bi lahko delali še v kuhinji, knjižnicah, opravljali preprosta dela v administraciji. Pomembno je, da spoznamo, da zmorejo. Ko so ljudje videli, kako to deluje v Drugi violini, so se opogumili tudi drugje, o podobnem projektu se pogovarjajo v Kranju in Mariboru."

Zadovoljni so, saj v dveh letih in pol, kolikor lokal obratuje, promet raste. "Vendar to ni cilj, cilj je zaposliti osebe z motnjami v razvoju, jim dati enakovredne priložnosti, predvsem pa jih vključiti v družbo ter družbo v njihovo bližino, da jih spoznajo in pometejo s povsem nepotrebnimi predsodki. Že od vsega začetka imamo same dobre izkušnje. Ljudje jih zelo lepo sprejemajo." V gostilni delajo poleg kuharskega osebja tudi tako imenovani podporniki, ki so že prej delali kot varuhi, so se pa posebej izpopolnjevali za delo v gostilni. Lokal nam postreže poleg topline in prijaznosti predvsem s slovensko hrano, vsak dan so na voljo malice in kosila, obroki pa tako mesni kot vegetarijanski in dietni. Več kot dovolj razlogov, da je gostilna vedno polna tako domačih kot tujih gostov.

Tu prodajajo tudi izdelke, ki jih izdelajo v delavnicah, gostje jih veliko pokupijo. In če se komu zahoče zabavati jedce ali samega sebe, v kotu stoji pianino, katerega črno-bele tipke umirjeno čakajo. Violine, ki so obešene po stenah, pustite pri miru, te niso namenjene zabavi. To so violine znanega ljubljanskega izdelovalca violin g. Demšarja.

Vsako sredo in soboto imajo tudi delavnice za otroke. Pa pogosto goste, na primer Manco Košir, Jožeta Cjuho, Vlada Kreslina in še mnoge ... Cilj je s tem privabiti čim več ljudi, ki imajo tako možnost priti v stik z ljudmi s posebnimi potrebami in se družiti.

Maks, ki pride na piškot ...

Maks je stalen gost, eden prvih, izvem. Je pa malce drugačen. Pride po vseh štirih že takoj zjutraj, ko se lokal odpre. In povsem trezen, da ne bo pomote! To je sosedov pes, ki so ga razvadili s piškoti, in pred jutranjim sprehodom se pač prileže piškot, njegov gospodar srkne kavico. Kaj mu pa preostane drugega ... "Kužki so več kot dobrodošli," povejo v lokalu.

Klepetavi sogovorniki, ki vam postrežejo

Naša sogovornika živita samostojno. Atifa, šteje 32 let, živi v Grosupljem v stanovanjski skupini še z devetimi drugimi odraslimi, 33-letni Peter pa živi v bivalni skupini v Vižmarjah. Nataša je podporna oseba in skrbi, da delo poteka in da se varovanci navadijo dela v strežbi, pomaga pri komunikaciji, kadar pridejo tujci ali kadar se zatakne, tudi v strežbi, kadar še niso varovanci doma dovolj samostojni.

Atifa in Peter delata nekako od osmih zjutraj do približno pol dveh ali dveh popoldne. "Ni naporno!" oba hitita v en glas.

"Po kosilu si privoščim tudi počitek, ja, da se malo hrana uleže," nam je z navihanim nasmeškom zaupal Peter, kako se tem rečem streže.

Kaj pa če pride v gostilno Kitajec in želi naročiti hrano? "Jah, grem po pomoč, vprašam Natašo ali pa koga drugega, ki je tu, kaj hoče," odgovori Atifa.

Na vprašanje, ali se jima je življenje kaj spremenilo, odkar delata tu, Peter pragmatično pojasni: "Malo na boljše je šlo, ja, me kar veseli to delo."

"Meni je fino, da poznam goste, tudi vesela sem, da imam takšno službo. Tudi v Dragi delam, pa šivam, kvačkam, rada delam. Ni mi panike!" zatrjuje Atifa.

Ob večerih se Peter rad priklopi na računalnik, pogleda televizijo, včasih tudi počiva, sogovornica pa pomaga v hiši, kaj skuha, pomaga kopati druge iz hiše ... "Vedno se kaj najde," doda in mi zagotovi: "Nikoli ni dolgčas!"

"Druga violina vsak dan gode od osmih zjutraj pa vse do polnoči. Dve izmeni sta vsak dan, v vsaki je vsaj ena podporna oseba in dva varovanca. Vse varovance poznamo že od prej, zato tudi vemo, koliko lahko od vsakega pričakujejo. Trenutno v gostilni dela deset podpornih oseb," nam organizacijo in delo podpornikov razloži Nataša.

"Predsednik Türk je bil kar vesel, ja!"

Kdo med nami lahko reče, da ga je doletela čast, da bi skuhal kavico samemu predsedniku države? Peter. On je bil izbran za to posebno nalogo. In da svoje delo izvrstno obvlada, smo se prepričali, ko je samozavestno pripravil slasten črni napitek pred našo kamero.

Podpornik rubrike Ustvarimo boljši svet je podjetje Lidl Slovenija.