Mati prijateljica? Da, a ne vrstnica.

Sodobni starši želijo imeti s svojimi otroki odnos, poln zaupanja in spoštovanja, in nočejo, da bi jih otroci videli kot grožnjo. Hkrati pa pozabljajo na drugo vlogo starševstva: da je treba otroke v tem svetu tudi naučiti preživeti, jih naučiti discipline, vztrajnosti, trpežnosti in trdoživosti. Starši morajo postavljati meje, ker je to edini način, da se otroci naučijo živeti med njimi.

"Tega drugega dela starševstva starši ne bi radi več opravljali, ker je naporno, saj so ob tem tarča otrokovega protesta, emocionalnega besa, tudi zmerjanja. Vendar tako mora biti. Razvojno gledano je to nujen proces, da se otrok sploh lahko odcepi. Upor se mora zgoditi, saj mora otrok na starše pogledati tudi z druge plati, ne sme ga videti le kot največjega zaupnika in prijatelja. Le tako lahko razmišlja in čuti svojo pot," nam je o odnosu modernih staršev do svojih otrok povedala predavateljica in svetovalka organizacije Familylab Darja Barborič Vesel.

V nekem trenutku mora iti mama otroku na živce, sicer otrok postane nadomestek matere. To pomeni, da ni več on sam.

Sodobne mame pa so v škodo zdravega odnosa do svojih otrok vedno bolj prepričane, da morajo biti super v vsem, kar počnejo, in da morajo biti otroci navdušeni nad njimi. "Naše mame so se bolj ubadale s tem, ali bodo svoje hčere naučile preživeti v tem svetu, ali so jih naučile koristnih stvari in ali se bodo znašle. Danes pa razmišljamo predvsem, ali bo našim otrokom dobro v življenju in ali smo dobre mame, torej, da nas imajo vsi radi," je povedala sogovornica. Gre za željo matere, da bi vsem ugajala, dobivala potrditve iz okolja, tudi od otroka.

Predvsem pri najstniških otrocih se je treba tudi zavedati razlike v starosti – otrok je star 17 let, mama pa se mora zavedati, da je stara 40. Zrela starševska oseba bo svojo "modernost" kazala na svoj, drugačen način kot otrok. Razlika mora biti jasna, zato ne smemo izgubljati svoje identitete, kar je zelo težko. Otroci pri tem veliko izgubljajo, saj potrebujejo starše v klasični obliki.

Biti materin zaupnik ni otrokova vloga

Mati, ki svoje čustvene težave zaupa otroku, ima pogosto šibko socialno mrežo in nima zaupati nikomur drugemu. Razlogov je veliko, so zelo različni, vsi so pa slabi. "Za tem je vedno nezmožnost poskrbeti zase. To je temeljna težava današnjega ženskega sveta. V mislih imam poskrbeti zase v čustvenem smislu. Ženska naj se vpraša, kaj kot človek potrebuje. Začne se že pri utrujenosti. Sodobna ženska je izjemno utrujena. Namesto da bi se odpočila, si kupi nov serum za podočnjake, ki ga mora še 'odslužiti'," je pojasnila Darja Barborič Vesel in povedala, da večina mamic, s katerimi se srečuje, sploh ne ve, kaj je tisto, kar jim napolni baterije. Več kot polovica ljudi ob tem vprašanju utihne. To je prva stvar, ki jo mora mama ozavestiti. "Sama imam seznam stvari, ki bi jih bi rada počela, ko bodo hčere odšle na svoje. Dobro je, da bi ta čas, ko se bodo otroci odselili, videli tudi kot nekaj prijetnega," nam je zaupala sogovornica, sicer mati treh deklet. Prazno gnezdo je namreč na seznamu najbolj stresnih trenutkov v življenju.

Otrok ne sme biti obremenjen z občutkom odgovornosti za mamo

Največja škoda, če mama ne zmore prevzeti odgovornosti za svoje življenje, je v tem, da je otrok obremenjen z občutkom odgovornosti za svojo mamo. Te vloge otrok ne more izpolniti, niti ni njegova, saj otrok ne ve, kaj so sploh potrebe staršev. Otrok niti ne more zaupati mami, da bo dobro poskrbela zanj, če mora on sam skrbeti za njeno dobrobit. Med mamo in otrokom, ki živi s tem bremenom, se zgradi mnogo močnejša vez, kot bi se sicer. Ta otrok se bo mnogo težje osamosvojil kot otrok, ki ve, da je njegova mama, lahko tudi oče, samostojen človek, ki bo mirno živel naprej.

Še preden ženska ugotovi, kaj jo sprosti, pa naj razišče, kaj je zanjo v življenju sploh pomembno – ali so to res otroci, ali je to služba, stanovanje. Si ženska drzne v svoji intimnosti priznati, kaj je zares pomembno? Temu bo naravno sledilo prevzemanje odgovornosti za svoje življenje, začela bo iskati sebi primerne tolažnike. To je predpogoj, da potrebe po nenaravno prijateljskem, skoraj partnerskem odnosu z otrokom preprosto ni. Tak odnos namreč ni naraven.

Ko ženska vsaj sebi prizna, kaj želi od življenja, lahko iz tega izhaja in si reče: "V redu, takšna sem, nočem pa škoditi otroku. Morda si lahko poiščem pomoč."

Če si mama tega ne prizna, otroci začutijo njeno ambivalenco. Vzpostavi se popolnoma isti mehanizem kot pri uvajanju otrok v vrtec. Takrat se pojavijo velike težave še posebej v primerih, ko si mamice zelo želijo vrnitve v službo. Pri močni želji vrniti se v službo se pojavi tudi močan občutek krivde, ker hoče otroka čim prej poriniti v organizirano varstvo, da bo naredila tisto, kar je zelo pomembno zanjo. "Pri tem se spet postavi vprašanje, ali je za žensko služba tako pomembna, ker prek nje dobi potrditev. Ali pa ženske morda težko zdržimo čustveni pritisk odnosa z otrokom, ki je zelo močen. Službe, pa če so še tako zahtevne, so manj naporne kot čustveni pritisk otroka."

Čustvena vez mora biti, vendar se mora spreminjati

Močna, čustvena povezanost otroka z mamo je sicer naravna in se začne že v obdobju dojenčka, se pa z leti spreminja. In to je naravno. Nenaravno je, če se ta vez ne spreminja. "Nenaravno je, če je naša emocionalna vez z otrokom pri 15 letih enaka, kot je bila pri otrokovem enem letu. Tak otrok je navajen, da vse naredimo namesto njega. Starši so ga razvadili in otrok tega seveda ni kriv. To je najbolj očitno pri šolskih obveznostih, kjer vidimo, da otroci niso navajeni sedeti in delati," je povedala sogovornica, ki je hkrati tudi učiteljica. Pri 12 letih je tako zelo pozno otroka učiti samostojnosti v šoli, vendar bolje takrat kot nikoli. Če bi sledili razvoju, bi to naredili do konca drugega razreda.

Večina mamic, ki imajo z otrokom skoraj vrstniško čustveno vez, sicer ve, da nekaj ni čisto v redu, le da ne ve, kako bi delovale drugače. Če imajo torej slab občutek, potem neprimernega vzorca ni težko ustaviti. Slediti morajo temu občutku in postopati drugače, kot bi sicer. "Ni pomembno, kako, da le naredijo drugače in končajo stare vzorce. Ker ne vedo, kaj bi, naj končajo stare vzorce, naj sprejmejo tudi to, da ne bodo naredile ničesar. Včasih je treba nehati hiteti in pomisliti, kaj hočemo," je še povedala Darja Barborič Vesel, ki ne vidi veliko smisla v iskanju vzroka, zakaj matere nekaj počnejo. Brskanje po vzrokih je lahko dolgotrajno in neprodukrivno ter ni vedno nujno zato, da spremenimo vzorec.

Če pa mama na vprašanje, kaj si želi od življenja, odgovori, da si želi, da bi bil njen sinček vse življenje pri njej, bi bilo koristno, da se odloči za terapijo. Ta želja ni preveč zdrava in zato si jo je tako težko priznati. Intimna resnica o nas samih je torej zelo pomembna.

Veliko mamic, ki se nezdravo navežejo na svoje otroke, pa ima čustveno zelo samotno življenje. Nekomu morajo zaupati ali pa se morajo k nekomu stisniti, takrat veliko žensk vzame otroka k sebi v posteljo. To je za otroka napačen vzorec, zanjo pa povsem neproduktiven.

Ko se mati odloči, da bo prenehala obremenjevati otroka s svojimi čustvenimi težavami, naj mu to tudi pove: "Ne bom te več obremenjevala s svojimi zadevami. Obremenjevala sem te s stvarmi, ki te ne zadevajo. Tega ne bom več počela. Če kdaj zdrsnem, mi oprosti, a tega nočem več početi." S tem otroka nauči tudi, kako se izražati.

Starši morajo otroka naučiti odgovornosti in sposobnosti zdržati v stvareh, ki so zoprne, tega jim nima smisla prihraniti. Starši so odgovorni za odnos do otroka, je prepričana sogovornica. Seveda ni nič narobe, če kdaj naredijo kaj narobe in rečejo: "Ni bilo v redu, polomil sem ga." Kdo pa želi imeti idealno mamo?

Podpornik rubrike Ustvarimo boljši svet je podjetje Lidl Slovenija.