SiolNET. Trendi Svet znanih
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Ustaviti je treba tiho sprejemanje nastalih situacij."

3

termometer

Karin Cvetko Vah je matematičarka, ki je svoj znanstveni vrtiček, "svoje samotno vesolje", popestrila s knjigama, s katerima nas poziva k razmišljanju o stanju današnje družbe in medosebnih odnosih.

Karin Cvetko Vah je doktorica matematičnih znanosti, ukvarja se z raziskovalno matematiko, je izredna profesorica na fakulteti za matematiko in fiziko in tudi pisateljica, ki je lani vzbudila pozornost s prvencem Razmerja v ogledalu, z zgodbo o ljubezni, o razmerjih, ki se zgodijo, ko jih ne iščemo in si jih ne želimo in zmotijo tok našega življenja ter nas spremenijo. Zgodaj poleti pa je v založbi Sanje izdala prodorno razmišljanje Opravičilo človeka, v katerem nas poziva k razmišljanju in k akciji.

Najprej sem pri vas opazila, da ste še ena izmed matematičark, ki piše odlične knjige. Poznamo številne slavne matematike, recimo Lewis Carroll in fizika Paola Giordana, ki sta se zaljubila v pisanje in napisala odlične knjige. Bi lahko rekli, da sta si matematika in pisanje všeč, kompatibilna? Dobro vprašanje. Tudi sama sem na oddelku opazila oziroma imam v mislih, da imajo nekateri moji kolegi nekaj napisanega v predalih. Poleg tega sem v intervjuju z letošnjo dobitnico Fieldsove medalje za matematiko, iransko matematičarko Maryam Mirzakhani, prebrala, da si je najprej želela postati pisateljica. Tako da neke povezave so, ampak težko pojasnim, kakšne.

V enem izmed intervjujev ste govorili o matematičnih zgodbah in pomislila sem, mogoče so to te povezave? Matematiki vidimo našo matematiko skozi zgodbe. Tisti, ki so se nazadnje z matematiko srečali v osnovni ali srednji šoli, je za njih le skupek nekih formul, a pri matematiki je pomembno, kako smo prišli do teh formul in kako te prehajajo iz ene v druge. Tukaj gre za neko zgodbo. Najprej postaviš definicije in iz njih izpeljuješ. To je podobno kot recimo pisanje kriminalke. Najprej moramo nekaj nastaviti in potem iz tega izpeljevati, se pravi tukaj imamo truplo, nož, neke indice, potem pa greš nazaj k izpeljevanju.

Če se še naslonim na matematiko, jo prepogosto povezujemo z moškimi. Ste morali kdaj poslušati opazke, da to ni za žensko? Mogoče niti ne opazk. Pogosto sem dobila od koga le začuden pogled v smislu: Oh jej, kaj te je prijelo. Še posebej, ker jo poučujem na visoki ravni. Če si učiteljica v osnovni ali srednji šoli, je to še pričakovano. Pri nas na oddelku je polovica vpisanih študentov ženskega spola, a med zaposlenimi jih skoraj ni. Iranska matematičarka, o kateri sem prej govorila, je prva ženska v skoraj 80-letni zgodovini podeljevanja nagrade, ki je dobila to največje matematično priznanje.

Vaša prva knjiga ima naslov Razmerja v ogledalu. V knjigi glavna junakinja razmišlja: Najlažje pišem o rečeh, ki so del mene, v fikciji sem dosti slabša. Koliko je v tem stavku vašega oziroma koliko je prva knjiga avtobiografska? Knjiga je pisana prvoosebno, a ni avtobiografska. Ta oseba nisem jaz, ima pa z mano kar nekaj skupnega. Velikokrat se zgodi, da so prvenci bolj avtobiografski kot druga dela. Pri prvi knjigi moraš dati ven, kar je na vrhu, da lahko prideš do tistega, kar je spodaj.

Hitro smo dobili tudi drugo knjigo. Nekako ni bilo čutiti pritiska prve knjige. Pravzaprav je še ena vmes (nasmeh). Po končani prvi knjigi se mi je zdelo, da sem ves prah obrisala in odkrila svoje pisateljske vrelce, kot da sem se odprla. Čeprav se mi je že s prvo zdelo, da sem vrgla vse, pozneje vidiš, da je spodaj še veliko (smeh).

Kakšni so bili odzivi na prvo? V knjigi so domači precej jezni na pisateljico, da je preveč razkrila družinske vezi. V resnici so bili precej manj močni, bolj sem jaz pričakovala močnejše odzive. Bila sem prijetno presenečena, da so to zgodbo sprejeli in se niso počutili ogrožene. Je pa to za vse težko, meni, ki sem zgodbo dala iz sebe, kot tudi za mojo bližnjo okolico.

Ker se potem vsi sprašujejo, koliko pa je nečistovanja tudi v resničnem življenju? Seveda, čeprav so vloge v knjigi precej premešane.

A pot na Mali Lošinj zagotovo poznate, ker ste jo tako krasno opisali? Seveda, čeprav tam nimamo vikenda (smeh).

Pol leta po prvi knjigi je prišla vaša druga knjiga oziroma bolj razmišljanje Opravičilo človeka. Kaj je bil vzgib za nastanek te knjige? Pisala sem jo v času protestov, ko je bil družbeni trenutek pravi, ko so bila vsa ta vprašanja v zraku. Poleg tega sem imela v mislih, da izvor problema ni le slovenski, ampak so težave veliko globlje in so zelo globalne. Gotovo so naše specifike, ampak iskala sem tisto, kar nam je vsem skupno.

Je bila v vas jeza, nezadovoljstvo? Bila je močna frustracija, da to tako ne more biti. Kot občutek, da si v zlati kletki, dovolj lepo ti je, da nič ne pogrešaš in lepo plavaš s tokom. A če se ustaviš, ugotoviš, da je velik del tega življenja nesprejemljiv zate, v nasprotju z željami, usmeritvami. Da je treba ustaviti tiho sprejemanje s situacijami.

Veliko pa je tudi stvari, ki se jih niti ne zavedamo oziroma smo premalo ozaveščeni. V knjigi dam primer, ko kupimo kavbojke, ki so narejene v azijski državi. Saj vemo, da so poceni zato, ker so narejene nekje, kjer je cenejša delovna sila, ker to delajo mogoče celo otroci in kjer nimajo minimalnih pogojev za delo. A potrošniki bi morali zahtevati, da ima blago oznako, o poreklu izdelka in kje in kako so ga naredili. Morali bi imeti možnost vedeti. Saj če kupiš dražje kavbojke, ni nujno, da jih ni delal otrok oziroma jih niso delali v slabih delovnih pogojih, morda je samo profit kapitalista večji. V resnici ne samo da ti ni mar, tudi informacij nimaš. Morala bi obstajati organizacija, ki bi dejansko preverila, da je bilo blago narejeno, ne da so bile kršene osnovne človekove pravice in bi nato izdala certifikat in jamčila za to. Morali bi se dogovoriti za nek minimalni paket, ki bi se ga morale držati firme, ki imajo sedež v Evropi, kot tudi za vse produkte, ki se prodajo v Evropi. Najbolj se mi zdi umazano, da ima podjetje sedež na zahodu, kjer veljajo delavske pravice, bogati pa s tem, da seli proizvodnjo tja, kjer teh pravic ni treba upoštevati.

Iz tega v knjigi tudi izpeljete, da se je povečala brezposelnost. Ko se je tekstilna industrija selila v Azijo, so v Evropi propadle skoraj vse tekstilne tovarne. Ker temu preprosto ne moreš konkurirati, ker ne moreš tako nizko spustiti plač in pravic delavcev. Potem se pa gremo igro, kako daleč oziroma kako nizko se bomo spustili. Na koncu izgubimo ogromno pravic in delovnih mest.

Potem z nižjimi plačami kupujemo cenejše obleke in mislimo, kako dobro smo se znašli. Res je.

Najobširnejše poglavje ste namenili intelektualcem in jih najbolj okrcali. Napisali ste: Na intelektualcih je, da končno spremenijo mračni srednji vek. Če so se že oklicali za bitja z razumom, naj dokažejo, da znajo razum uporabiti. Intelektualci bi morali čutiti poklicanost, da se vmešajo in poskušajo opozarjati na tovrstne probleme in iskati rešitve.

Ste čutili, da je premalo odziva z intelektualne smeri? Mislim, da je veliko apatije. Da se velikokrat ljudje zatečejo v svoje delo in dokler jim ne vzamejo dobesedno delovne mize, je vse "bo že". Morali bi začutiti prej, da se je treba odzvati, preden pride val do tebe. Od intelektualcev ne pričakujem, da pridigajo svoje rešitve, ampak da odpirajo prostor javne razprave, v katerega se vključijo vsi ljudje. Do odgovorov, kaj je treba narediti, moramo priti s širšo razpravo, a najprej se je treba prebuditi in ne ves čas pristajati na status quo.

Celotna knjiga je napisana tako, da ves čas ob njej razmišljaš, tuhtaš in se jeziš. A na koncu, ko si ves razgret, bi najraje prebral navodila za uporabo. Ta del manjka (smeh). Vprašanja je lažje postaviti, kot pa dati odgovore. Poleg tega je treba biti pri dajanju konkretnih napotkov previden. Mislim, da si mora odgovore poiskati vsak sam.

Bile so volitve, pojavili so se novi obrazi in na njih polagamo upanje, da se bo kaj spremenilo. Mislim, da je past parlamentarne demokracije, da si vsaka štiri leta na nek način potolažen, zdaj pa bo drugače in malce zaspiš. A v resnici velikih sprememb ni. Treba je spremeniti nekaj več, ne samo politike. Družabna omrežja omogočajo večjo povezanost in ko bodo prišle nove ideje, jih je treba artikulirati in speljati.

Ste razmišljali pri pisanju knjige, kaj in kako dejansko hočete povedati? Ja, veliko sem se s tem ukvarjala, da ne bi izzvenelo kot prazno moraliziranje. Ne želim pridigati, kakor da sem sama nekaj več. Sem le del gmote, ki se mora prebuditi. Določene stvari niso v redu in moramo jih spremeniti.

Kakšni so prvi odzivi? Odzivi so zelo dobri in so me presenetili. Presenetilo me je, da se je tematika dotaknila toliko ljudi.

Pablo Giordano je v intervjuju dejal, da se je odločil za pisanje, ker mu znanost ni dala pravih odgovorov. Bi lahko nekaj podobnega rekli tudi zase? Matematika res ne da odgovorov na življenjska vprašanja, pisanje je popolnoma na drugi ravni. Ko sem študirala matematiko, sem bila očarana nad vesoljem, ki se mi je odprlo. A sem bila tudi razočarana, ker sem čakala, kje bom zdaj to znanje zares uporabila. Ves čas čakaš na nekaj. V znanosti prideš do tega, da imaš svoj vrtiček, ki ga raziskuješ, to lastno vesolje, ki je zelo zanimivo, a tudi zelo samotno.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin