Slovenski impresionisti na Bledu

Razstava predstavlja naše štiri najbolj poznane slikarje, katerih dela v umetnostnem prostoru še danes zavzemajo privilegiran in vodilen položaj slovenskega slikarstva. Naši impresionisti so na Bledu predstavljeni kot inovatorji, iskalci lastnih metod in raziskovalci svetlobe, h kateri so se slikarji dnevno vračali, z barvami in platni v naravno okolje. Razstava s podnaslovom V spomin na prijatelja je hkrati tudi obeleženje stote obletnice smrti Ivana Groharja.

Z impresionizmom je postalo pomembno tisto, kar je bilo individualizirano in je bilo plod človekove odločitve. Z naraščanjem subjektivnosti posameznika se je tudi v umetnosti začela uveljavljati osebna odločitev pri izbiri motiva in načina slikanja. Naraščanje subjektivnosti je po francoski revoluciji krepila demokratizacija, ki je dovoljevala drugačnost in je našla svoje mesto tudi v našem prostoru, med našimi slikarji. Prvo odmevno razstavo so naši impresionisti pripravili leta 1904 na Dunaju in z njo postavili naše slikarske nacionalne temelje.

Skicoznost, nedokončanost, površnost Impresionizem je v Franciji nastal na temeljih in predvsem naveličanju umetnikov nad številnimi akademskimi slikami, ki so bile okrog leta 1870 slikane v temačnih tonih, podobnih asfaltu. Ti ustaljeni toni so hromili in razburjali prav vsakega slikarja, ki si je želel slikati in se izražati z živimi barvami. Kot prvo impresionistično sliko v zgodovini uvrščamo Monetovo Impresijo, naslikano 1872. A svojstven slogovni način slikanja akademski svet ni priznaval, saj je še vedno stremel k slikarski dokončnosti in perfekciji.

A naši slikarji večjih težav niso imeli, poleg opazk in besednega zbadanja, da so med drugim "kozolčarji", so se dobro znašli. Odločilno umetniško in tudi strateško vlogo je pri nas odigral tudi Rihard Jakopič s svojim paviljonom, v katerem so slikarji imeli možnost razstavljati svoja dela.

Z ljudmi in z razvojem Umetniki tega časa so živeli z ljudmi, z modernizacijo in razvojem znanosti ter industrije. Slike v Deva Puri so tudi dokaz, da so si naši slikarji želeli, tako kot drugi, naslikati nedokončnost in težko dosegljivo absolutnost. In v umetnost vpeljali zavest, da se življenje gledalcu ne daje v absolutni podobi, ampak se nam kaže kot subjektivno. Umetniki so v delo vgradili misel, ki jo je moral gledalec dopolniti sam, bodisi ideološko ali pa estetsko. Impresionistični slikar, ki je zapustil svoj atelje in slikal na prostem, je spoznal, da mora hitrim spremembam in minevanjem prilagoditi tudi svoj način slikanja. Barva tako ni več igrala zgolj informacije naslikanega predmeta, ampak je bila del nepredvidljive slikane narave.