"Sem Jennifer Aniston, ampak želim si biti Angelina Jolie"

Slovenska igralka Ana Dolinar Horvat je trenutno polno zasedena s snemanjem nove serije Ena žlahtna štorija, ki na spored Planet TV prihaja 11. marca. Romantična komedija Ena žlahtna štorija je preplet zgodb in usod ljudi, pri katerih zaradi dogodkov na njihovi življenjski poti na plano privrejo vsa slovenska čustva. Zavist, pohlep, ljubezen, pomoč v sili. Serija, ki je kritično Ano navdušila z odličnim scenarijem. A čeprav smo Ano Dolinar že videli v televizijskih nadaljevankah, je nismo videli v slovenskem filmu. Razloga zato ne najde niti sama, upa pa, da se je na poletnem snemanju svojega prvega filma Julia in Alfa Romeo dobro odrezala in da jo bo še kdo povabil. Snemanja filmov si želi, a tudi za to bo čas, trenutno je njena prioriteta družina, ki jo osrečuje.

Trenutno ste polno zasedeni s snemanjem serije Ena žlahtna štorija. Kje vse snemate? Snemamo v Ljubljani in v Brdih.

Igrate lik Eli, ene izmed štirih hčera ovdovelega očeta. Ste pridno, prijazno dekle, ki dela v McDonald'su, ker ne dobi službe v svojem poklicu. Ste si sami izbrali to vlogo oziroma kako ste začeli sodelovati z ustvarjalci serije? Poklicali so me na avdicijo, saj so imeli mene v mislih za Eli. Že takoj po prvi avdiciji sva se z Rankom Babićem, ki je moj soigralec in prijatelj v nadaljevanki, ujela. To je vse. Niso me klicali na drugi krog, niti za nobeno drugo vlogo.

Nekako se mi zdi, da je ta vloga izmed vseh štirih deklet najbolj pisana na kožo vam. To sem vsem zdi, meni pa sploh ne. Zelo zanimivo. Sem vesela, da me ljudje vidijo tako nežno.

Vaš prijatelj v seriji je v očeh okolice najmanj primerna oseba, s katero bi se zapletli v razmerje. Ja, res je. Tudi na vajah s kreativnim direktorjem je bilo moje prvo vprašanje, kako razvijati oba lika, da bodo gledalci verjeli njuni naklonjenosti. Ne vem, kako se bo razvil najin odnos, ker še nimamo vseh scenarijev, dobivamo jih sproti. Lahko samo namignem, da sva si z Ibrom skozi serijo vedno bolj naklonjena. Tukaj predvsem govorim o Eli, ki si vedno bolj dovoli biti nežna z njim, Ibro je tako že popolnoma zatrapan vanjo. Se mi zdi, da je med njima nekakšna kemija in da bo odnos postal verjeten. Ibro jo zna nasmejati, zna jo sprostiti. Sva ena smešna mešanica.

Ali sta si tudi vidva za kamerami naklonjena, da lahko to igrata? Ali se lahko zgodi, da imaš na drugi strani osebo, ki ti gre zelo na živce, pa moraš igrati, da sta si všeč? Lahko se zgodi. Jaz verjamem, da se to vidi, da se pred gledalci ne moreš pretvarjati. Igraš lahko vse, ampak mislim, da se prava kemija vidi.

Ali imata režiser oz. scenarist moč zamenjati igralce? Kaj narediti, če ne gre? Se mi zdi, da režiserji v gledališčih delajo zasedbe glede na naklonjenost, saj nas dobro poznajo. Pri serijah pa so scenaristi tisti, ki lahko obrnejo zgodbo, če vidijo, da ne gre, da gre odnos v slepo ulico. Ko sem brala intervju s scenaristom ameriške serije Domovina, sem presenečeno ugotovila, da so celotno drugo sezono spremenili, ker je bila med glavnima igralcema takšna kemija, da so gledalci zagrabili njun odnos. Scenarij so tako spremenili in so bolj razvijali njun erotični odnos kot pa drugi del zgodbe.

Pred časom ste bili kritični do slovenskih nadaljevank, ste še vedno? Še vedno sem. Tale naša nadaljevanka ima zelo dobro zgodbo, ki vleče, ki je zanimiva in duhovita. Tudi scenariji so presenetljivo dobro napisani. Poleg tega mi je zelo všeč organizacija, ki je odlična. To je super. Na snemanjih ni čakanja, vse je točno na minuto. Se pa zgublja kakovost, ker je vse posneto zadnji čas. Igralci smo namreč prezasedeni. Želim si, da bi nekdo naredil dobro nadaljevanko z ameriškim formatom.

Imeli smo dobro nadaljevanko Življenje Tomaž Kajzerja. Kajzer je bil res dobro posnet, zgodba je malce šepala, sicer pa je bilo res super. O tem govorim.

Vi govorite o preobremenjenosti igralcev … Poznam pa igralke, ki so mi tožile, da bi rade bile bolj zasedene. Potem pa se nam zdi, da v slovenskih filmih in nadaljevankah videvamo vedno iste obraze. Produkcija ni velika in dejansko preveč gledamo iste obraze, tudi mojega. Mislim, da si vse igralke in igralci, ki končajo akademijo, želijo igrati v gledališčih, tam pa ni dovolj prostora za vse. Pred tremi leti, pred rojstvom hčerke Ronje, se nad to preobremenjenostjo ne bi pritoževala, zdaj pa je drugače. Zdaj imam slabo vest, ker nisem dovolj časa z njo.

Ko sva ravno pri vaši hčerki, ali je dobila ime po glavnem liku mladinskega romana Astrid Lindgren? Ja. Ronja, razbojniška hči je bila moja najljubša mladinska knjiga, tudi mojemu možu je bila všeč.

V enem izmed intervjujev je Milena Zupančič omenila, da svet igralk ni tako pravljičen, kot se zdi marsikomu, in da se zaradi težkega usklajevanja materinstva z igranjem veliko igralk odloči, da nima otrok ali pa jih ima zelo pozno. Pravi, da ta svet ni svet, kot ga vidimo v medijih, to ni svet Angeline Jolie. To je čisto drugače, pri nas ne moreš imeti pet varušk in si privoščiti, da otroke pripelješ na snemanje in se z njimi igraš med odmori. Ne vem, kako je to pri njih, pri nas je drugače. Želim si biti mlada mamica, ne želim imeti otrok pri štiridesetih. Želim si imeti še dva otroka, in to čim prej. To mi je pomembnejše kot kariera, kot moje delo. Družina je na prvem mestu, ker me bolj osrečuje.

Zakaj vas ne vidimo v slovenskem filmu? Ne vem, mogoče imam neprivlačen nos za kamero (smeh, op. p.). Prvi, ki me je letos angažiral za celovečerni film, je bil Blaž Završnik. Z njim sem letos poleti snemala najstniški film Julia in Alfa Romeo. Upam, da sem dobro naredila in da me bo še kdo povabil.

Želja potem obstaja? Seveda, velika. Sem bila že na treh avdicijah, ampak jaz sem na avdicijah zelo slaba. Katastrofa. Sem čisto druga oseba, ki je sploh ne poznam. Tako sem nervozna. Avdicije mi preprosto ne gredo. Nisem ljubljenka filmskih režiserjev. Sem Jennifer Aniston (smeh, op. p.).

Njo z leti pogosteje videvamo na filmskih platnih. Torej je še upanje. Sem Jennifer Aniston, ampak želim si biti Angelina Jolie (smeh, op. p.).

Samo Brada Pitta ujamete in ste na konju. Mogoče pa res.

Ali v gledališčih dobivate nasvete starejših kolegic? Zelo malo. V MGL nas je zelo veliko mladih. Zelo si želim delati s starejšimi, ampak jih ni. S starejšimi je poseben užitek delati, ker se učiš z opazovanjem.

Jih dobite od svoje mame, igralke Bernarde Oman? Niti ne. Največ jih dobiš od režiserja, pri vsaki predstavi sproti.

Videvamo vas v skoraj vseh muzikalih MGL. Vam je to všeč? Ja. Rada plešem in tudi pojem. Ustvarjanje muzikala se razlikuje od ustvarjanja dramske predstave. Meni so zelo všeč, saj so bolj razgibani. Posebej vadiš petje, posebej ples, posebej dramske prizore in ko se to združuje, je en takšen kaos, ki mi je ljub.

Med gledalci je muzikal zelo zaželeno glasbeno-scensko delo. Ja, je. Vsako leto naredimo nov muzikal. Škoda je, ker jih ne moremo odigrati dovolj.

Kot mamica verjetno gledate veliko otroških predstav, ali bi v njih tudi igrali? Druga gledališča imajo tudi to produkcijo. Mislim, da je Mestno gledališče ljubljansko gledališče z najbolj obremenjenim ansamblom v Sloveniji. Ker pa se otroške predstave igrajo predvsem dopoldan in te potem ni na vajah, je to težava. Sicer pa imamo predstave za mladino.

Obstajata zgodovinski in književni lik, ki bi ju z veseljem upodobili? Književni lik bi bila Catherine iz Viharnega vrha, pa vse junakinje Jane Austen. Zgodovinski pa mogoče Anne Boleyn, pa še to mogoče le zato, ker jo je Natalie Portman tako odlično upodobila v filmu.

To bi vam šlo, saj sta si z Natalie zelo podobni. Oh, hvala.

Na podelitvi oskarjev je Patricia Arquette govorila o tem, da so igralke še vedno premalo plačane. Se bo kdaj to spremenilo? Upam, da se bo. Mene strahotno jezijo vsa ločevanja po spolu, rasi, nacionalnosti, po ne vem čem vse. Zame smo vsi isti.

Ali v slovenskih gledališčih igralke zaslužite manj kot igralci? Mislim, da ne. Vsi smo plačani po plačnih razredih in mislim, da smo tukaj enaki.