Sebastijan Cavazza: Prepričalo me je vse. Do zadnjega detajla.

Evripidova tragedija Medeja, pod katero se je v svojem prepoznavnem slogu podpisal režiser Tomaž Pandur, je po mednarodni premieri na Dubrovniških poletnih igrah in petih razprodanih ponovitvah na odru Križank sinoči doživela še slovensko premiero. Na sporedu bo še danes in jutri, 12. in 13. septembra, s čimer bo sklenila letošnji jubilejni 60. Festival Ljubljana.

In kaj o predstavi menijo znani Slovenci?

Sebastijan Cavazza, igralec: Predstava je prelepa, igralski ansambel je vrhunski, vse je na svojem mestu. Alma Prica kot Medeja, Damir Markovina kot Egej, pa scena z Liviom Badurino … Krasno. Vrhunsko. Prepričalo me je vse. Do zadnjega detajla.

Gre za Evripidovo tragedijo, ki jo vsi poznamo, za klasiko, ki pa je nekaj povsem novega v Tomaževem repertoarju in nekaj, kar me je ekstremno navdušilo. Mit o Medeji je aktualen še danes, saj gre za arhetipske zgodbe, ki nikoli ne zamrejo.

Katarina Kresal, odvetnica: Pandur vedno pusti močan vtis. Vtisi se sicer res spreminjajo, ampak intenzivnost občutkov, ki se porajajo ob njegovih predstavah, je nekaj posebnega in ravno zato ga imam tudi jaz posebej rada. Če se le da, si ogledam vse njegove predstave in tudi današnja me seveda ni razočarala. Posebni prijemi, čisto posebna energija, drugačen način pripovedi, ki je sicer že zelo stara in klasična.

Tomaž je znan po tem, da vedno poskrbi za posebne odrske efekte. Danes je to vlogo prevzel hologram, ki je bil pravi način za doživljanje vsega, kar se dogaja in s katerim je režiser popolnoma presenetil. Gre za razširjeno interpretacijo zgodbe in zdi se mi dobro, da se poleg klasičnih obdelav dram, tragedij močno uveljavlja tudi moderen pristop. Mislim, da zgodba, ki je prikazana s sodobnega zornega kota, dobi tudi nekaj več, zato so mi všeč tudi moderne priredbe. Včasih so res šokantne, a se mi zdi, da se jih ljudje hitro navadijo. Kar zadeva izbor igralcev, je znano, da ima Tomaž precej stalno ekipo in da izpostavlja glavne igralce teatrov, s katerimi sodeluje. Alma Prica v vlogi Medeje je seveda izvrstna, prav tako tudi drugi. Sicer pa bistvo Pandurjevih predstav vidim v ekipnem delu. Njegova ekipa deluje kot celota in to je tisto, kar pusti tako močan vtis.

Karmen Stavec, glasbenica in podjetnica: Predstava je zelo kompleksna, težko prebavljiva in okupira ter aktivira vsa čutila in mine, kot bi mignil. Moj prvi komentar ob koncu predstave je bil: A je že konec?

Zgodba o Medeji je bila napisala že ničkolikokrat in tudi v novodobnem času obdelana z različnih zornih kotov. Zanimivo je videti, kako jo je interpretiral Tomaž in kako so se vse, tudi najmanjše malenkosti, med seboj dopolnjevale. Najbolj sta me prepričala Livio Badurina kot čuvaj zlatega runa in Alma Prica kot Medeja. Vloga jo je verjetno povsem izčrpala. O vlogi Badurina pa lahko rečem le, da nisem mogla verjeti, kako človek lahko zgolj z močjo svojega telesa zgodbo pripoveduje na tako močan način.

Skrivnost Pandurjevega uspeha vidim v povezavi poguma in delavnosti ter tandema, ki ga tvori skupaj s sestro Livio. Pandur je pravi garač in globoko ga spoštujem. Predstava je the best in ogled toplo priporočam!

Sabina Kogovšek Zrnec, igralka: Svež vtis je točno tak, kot bo verjetno tudi jutri. To pomeni, da me bo držal občutek, ki me je držal skozi celotno predstavo. Če se ozrem skozi celotno zgodovino in skozi celotno dramatiko, se mi zdi besedilo o Medeji najbolj celostno besedilo o ženski. Je mit, miti pa še zmeraj držijo. Brez ansambla Hrvaškega narodnega gledališča in brez Pandurja bi bila stvar drugačna, tako pa je bila za moj občutek zelo globoka, nepozabna.

Skozi celo predstavo sem se imela izjemno lepo, gledališko sem maksimalno uživala v njej. Mislim, da je to pot Pandur ubral precej "bukvano" stvar, razlagalno in tudi če zgodbe o Medeji od prej nisi poznal, jo je zrežiral tako, da si jo zdaj lahko. Ni bila stilizirana ali razbita na fragmente. V zgodbi sicer manjkajo nekatere osebe, a tudi če zgodbe ne poznaš, je predstava zrežirana in odigrana tako, da je povsem transparentna. To za razvajenega gledalca ni nujno pozitivno, a v tem primeru me to ni motilo. Všeč mi je, da je Pandur ostal zvest literarni predlogi, da je ni razbarval, zmasakriral, ampak je ostala še bolj močna. Glavno in pravzaprav edino igralko je postavil med same moške in s tem vlogo prevarane, energetsko zelo močne, strastne in zelo radikalne ženske še bolj izpostavil. Kar seveda ne pomeni, da njena dejanja odobravaš – Medeja je vendarle morilka in detomorilka, jo pa zelo dobro razumeš in na nek način opravičiš. Zgodba je iz njene intime prikazana na lep način in zame v tem pomenu Medeja ni antijunakinja.