Petnajst do dveh

Leta 1994 je Moderna galerija povabila Tadeja Pogačarja in njegovo inštitucijo P.A.R.A.S.I.T.E. muzej, da intervenira na razstavi del, ki so bila nedavno vključena v galerijsko zbirko. S svojim delom, naslovljenim Petnajst do dveh, je Pogačar posegel v razstavo tako, da je izbran galerijski prostor spremenil v čakalnico. To isto delo je danes na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Nad osrednjim vhodom v sobo je obesil nedelujočo uro, nastavljeno na petnajst minut do dveh, čas, ko so se zaposleni že pripravljali na odhod iz službe. Ura je bila postavljena v osrednji prostor galerije. Izhode v druge razstavne prostore je avtor označil z napisi smeri neba, vendar ne v pravilnem vrstnem redu. Na čakalnico so spominjali na sredino postavljeni stoli v dveh vrstah.

Aktivni pogled konstituira bistvo

Umetniška intervencija je z minimalnimi sredstvi in s formalnim razkorakom med tem delom, ki ni nikoli našlo poti v zbirko Moderne galerije, in razstavljenimi, ki so postala del te kolekcije, danes še vedno apelira na idejo čakanja umetnika in umetniških del na pristojne inštitucije. Inštitucije namreč imajo moč umetniška dela potrditi, jih zgodoviniti, privzdigniti ali zavreči. Čakalnica oziroma Pogačarjeva ura je aktualna tudi v sodobnem času. Lahko bi rekli, da zaradi zamrznitve časa ne pripada nobenemu. Je objekt, ki nas zaustavi v dnevni rutini.

Napredovanje tehnologije in tehnološkega razvoja, vse od začetkov industrializacije do danes, nas sili v nova preizpraševanja našega razumevanja časa, zgodovine in umetnosti. V industrijskem razcvetu prejšnjega stoletja so bila ustvarjena ena najboljših konceptualnih umetniških del pri nas. V specifičen čas in prostor industrije je s svojo umetniško akcijo vstopil kot parazit z odličnim delom tudi Tadej Pogačar.

Čas, ki osvobaja

V sodobnem času je za razumevanje umetnosti ključno, da jo lahko opazujemo skozi prizmo časa, ki osvobaja. Čas je konstanta, ki nas obremenjuje in nenehno opominja na nekaj, a hkrati tudi razbremeni dominantnega diskurza. Sam sebi nima namena, vedno ima pomen, je merljiv in objektiven ter potrjuje našo prisotnost v svetu. Kot to potrjuje tudi Pogačarjevo delo v MSUM, kjer se je čas ustavil petnajst do dveh.

Tadej Pogačar je umetnik in umetniški direktor Centra in Galerije P74 v Ljubljani. Po študiju etnologije in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral na Oddelku za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je končal tudi podiplomski študij. V obdobju 1994–1999 je bil glavni urednik osrednje revije za sodobno umetnost M'ARS. Pogačar je ustanovitelj in direktor P.A.R.A.S.I.T.E. Muzeja sodobne umetnosti. Umetnik je sodeloval na številnih mednarodnih razstavah sodobne umetnosti in za svoje delo prejel več nagrad.