Nenavadna razmerja med umetniki in avtokrati

Včasih je razlog v denarju, včasih pa se med umetniki in avtokrati spletejo tudi prijateljstva. Dennis Rodman, ki je prejšnji teden že drugič letos obiskal Severno Korejo in Kim Jong Una, je ob obisku namreč povedal, da sta z ljubljenim vodjo spletla tesno prijateljstvo, medtem ko gre včasih bolj kot za prijateljstvo za kombinacijo denarja in nevednosti. Letos poleti je na primer Jennifer Lopez nastopila na zasebnem koncertu za turkmenistanskega avtokratskega predsednika Kurbangulyja Berdymukhamedova, očitke o podpiranju režima, ki krši človekove pravice, pa so zavrnili z izjavo, da "niso vedeli".

Salvador Dali in Francisco Franco Precej razburjenja je med svojimi sodobniki po drugi svetovni vojni izzval španski surrealist Salvador Dali, ki je generalu Francu celo javno čestital, ker naj bi Španijo očistil destruktivnih sil. Dali, ki se je takrat že vrnil h krščanstvu, je Francu pošiljal telegrame s čestitkami, ko je kakšnemu zaporniku podpisal smrtno kazen, romunskemu komunističnemu voditelju Ceausescu pa je poslal šaljivi telegram s čestitko, ko je ta med svoje protokolarne pripomočke vrnil žezlo.

Simpatije do Franca naj bi bile manj šaljive, saj se je z generalom tudi osebno spoznal in naslikal portret njegove vnukinje, kar so mu zamerili številni sodobniki, ki so morali zaradi Francove vladavine zapustiti državo. Ostro ga je kritiziral tudi George Orwell, Andre Breton pa je leta 1960 nasprotoval vključitvi Dalijevega dela v pregledno razstavo surrealizma v New Yorku, poroča Hyperallergic. Kljub zameram med sodobniki Dalijevo prijateljevanje s Francom na dolgi rok ni škodilo njegovemu slikarskemu ugledu, v filmu Woodyja Allena Polnoč v Parizu je Dalija upodobil Adrien Brody, ki ga je prikazal kot simpatičnega prismuknjenega boema, ki malce preveč razmišlja o obliki nosoroga.

Ameriška sedemdeseta in zadnji iranski šah Z iranskim šahom Mohamedom Rezo Pahlavijem pa se je v sedemdesetih letih družil newyorški velikan pop arta Andy Warhol, o čemer pričajo njegovi dnevniški zapisi in seveda portreti šaha ter njegove žene, sestre in hčerke. Njihove portrete je dokončal leta 1978, leto pred iransko revolucijo, ki je z oblasti odnesla zadnjega iranskega šaha.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa so se z avtokratom družili tudi James Brown, Celia Cruz, Miriam Makeba, B. B. King in drugi glasbeniki, ki so igrali za kongoleškega diktatorja na zairskem festivalu leta 1974. Dogodek, ki so ga poimenovali črni Woodstock, je bil spremljevalna prireditev boksarskega spopada med Muhammadom Alijem in Georgeem Foremanom, avtokratski režim Mobutuja Seseja Seka pa so takrat podpirale ZDA. Dogodek so ovekovečili tudi z dokumentarcem Soul Power iz leta 2008.

Beyonce in Gadafi

Z glasbenimi zvezdniki so se radi družili tudi člani družine Moamerja Gadafija, ki so za svoje številne zabave najemali ameriške zvezdnike, kot so Beyonce, Nelly Furtado, 50 Cent, Mariah Carey in Lionel Richie. Po izbruhu nasilja v Libiji leta 2011 in razkritju v dokumentih WikiLeaksa je večina Gadafijevih gostov mastne honorarje namenila v dobrodelne namene, Beyonce na primer za pomoč Haitiju. Ameriški glasbeniki so sicer večinoma nastopali po hotelih zunaj Libije, ki so bili v lasti Gadafijeve družine, medtem ko je Lionel Richie nastopal prav Libiji in je eden tistih, ki svojega honorarja ni "vrnil".

Arhitektura avtoritarnih režimov V nemilosti javnosti se znajdejo tudi arhitekti, ko sprejmejo naročila v spornih državah. Rem Koolhaas je na primer leta 2003 zasnoval stavbo za sedež kitajske propagandne televizije CCTV v Pekingu, kar so številni razumeli kot poveličevanje kitajskega propagandnega stroja. 44-nadstropni nebotičnik so sicer začeli graditi že leta 2004, a je bil dokončan šele maja lani, saj je bližnjo stavbo leta 2009 zajel ogenj.

Naročilu iz avtoritarnega režima se ni odpovedala niti Zaha Hadid, ki je po naročilu azerbajdžanskega predsednika Ilhama Alijeva zasnovala kulturni center, posvečen predsednikovemu pokojnemu očetu in nekdanjemu azerbajdžanskemu diktatorju Heydarju Alijevemu. Morda je bolj kot stavba kritike zmotila gesta superzvezdniške arhitektke, ki je pred začetkom projekta na grob pokojnega diktatorja položila cvetje in s tem potrdila tezo Alaina de Bottona, da so arhitekti pogosto naklonjeni močnim osebnostim in voditeljem.